Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba II U 106/2009

ECLI:SI:UPRS:2010:II.U.106.2009 Upravni oddelek

prodaja kmetijskega zemljišča odobritev pravnega posla predkupni upravičenec status kmeta kmet mejaš
Upravno sodišče
6. oktober 2010
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Odločba o priznanju statusa kmeta (še posebej, če je starejšega datuma) sama po sebi še ne pomeni, da je oseba, na katero se odločba nanaša, tudi dejansko kmet v smislu določb ZKZ.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Odločba RS, Upravne enote Ljutomer, št. 330-710/2008-20 z dne 3. 6. 2008 ter drugostopna odločba RS, Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 33008-136/2008/2 z dne 23. 1. 2009 se odpravita in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

2. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 € v roku 15 dni od prejema te sodbe, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se ne odobri pravni posel – prodajna pogodba, zapisan v notarskem zapisu št. SV 227/2008 z dne 13. 5. 2008, sklenjen med tožnikom kot kupcem in prodajalcema A.A. in B.B. V obrazložitvi navaja, da je pooblaščenec C.C. – notar, ki zastopa vse pogodbene stranke, dne 13. 5. 2008 vložil vlogo za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem, kmetijo ali gozdom.

Ker zainteresirana stranska udeleženca D.D. in E.E. pravilno uveljavljata predkupno pravico po 2. točki prvega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Ur. list RS št. 55/03 z dne 9.6.2003-UPB1) kot kmeta mejaša, imata predkupno pravico pred tožnikom, ki uveljavlja predkupno pravico kot drugi kmet. Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da je pooblaščenec prizadete stranke na ustni obravnavi dne 29. 5. 2008 izjavil, da uveljavlja predkupno pravico na podlagi 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, torej kot kmet mejaš. Tožnik pa je na ustni obravnavi navedel, da uveljavlja predkupno pravico po 4. točki drugega odstavka 23. člena ZKZ, torej kot drugi kmet. Poleg tega je še povedal, da ima v lasti okoli 30 ha kmetijskih zemljišč, dohodek iz kmetijske dejavnosti mu je glavni vir zaslužka, v bližini naprodaj danega zemljišča ima svoja zemljišča. Prizadeta stranka je torej na ustni obravnavi uveljavljala močnejšo predkupno pravico, pritožnik pa je svoje ugovore v zvezi s tem podal šele v pritožbi, ko je navedel, da so njegova kmetijska zemljišča s parc. št. 870/7, 905, 888, 887, 886, 934 in 933 prostorsko povezana s prodajano parcelo št. 881 in s tem zemljiščem tvorijo zaokroženo celoto, da je kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino dejavnost, zemljišča sam obdeluje in da želi prodajalec parcelo prodati njemu (ne prizadeti stranki). Ker lahko stranka, po določbi tretjega odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06- UPB2), v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze le če dokaže, da jih upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti na obravnavi, teh pritožbenih navedb drugostopni organ ni mogel upoštevati. Glede na navedeno je pritožbeni organ pritožbo zavrnil kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06- UPB2 s spremembami).

Tožnik v tožbi navaja, da zemljišče v lasti ponudnikov D.D. in E.E. ne meji na njivo, ki je predmet prodaje, saj so vmes parcele št. 959, 958 in 870/4, ki v naravi predstavljajo vodotok, pot in deponijo v lasti kmetijske zadruge. Tudi njegove parcele (njive) s parcelo prodaje ločita le vodotok in poljska pot, njegove njive pa tvorijo s prodajano parcelo zaokroženo celoto. Zato tudi on, vsaj tako kot prizadeti stranki, izpolnjuje pogoje za priznanje položaja kmeta mejaša, kar bi moral prvostopni organ ugotoviti po uradni dolžnosti. Poleg tega njemu (tožniku) kmetijska dejavnost predstavlja edini vir preživljanja, medtem ko D.D. in E.E. sploh nista kmeta, ampak sta upokojenca, živita v stanovanjski hiši, pred upokojitvijo sta oba delala v mlekarni, nista lastnika sosednje kmetije, sama ne obdelujeta kmetijskih zemljišč, v postopku nista izkazala da pridobivata pomemben del dohodka iz kmetijske dejavnosti, za kmetovanje tudi nista ustrezno usposobljena (nimata ustrezne izobrazbe), kot to zahteva ZKZ. Vsega tega upravni organ ni celovito ugotavljal. Z druge strani je tožnik po poklicu kmetijski tehnik, njegova edina in izključna dejavnost je kmetijstvo, obdeluje okoli 30 ha kmetijskih površin, kmetijo je nasledil od svojih staršev, ki še vedno skupaj z njim živita na kmetiji, kmetija je usmerjena v govedorejo-prirejo mleka, ima 80 glav živine, letno proizvede 220 000 litrov mleka. Predlaga, da sodišče spremeni izpodbijano odločbo tako, da se pravni posel odobri oz. podredno, da se izpodbijana odločba odpravi in se zadeva vrne v ponovno odločanje. Tožena stranka pa je tožniku dolžna poravnati stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse navedbe v tožbah iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijanih odločb in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

D.D. in E.E., ki imata v tem postopku kot druga ponudnika položaj prizadete stranke v smislu določb prvega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06 s spremembami), v odgovoru na tožbo navajata, da tožbene navedbe predstavljajo nedovoljene tožbene novosti. Tožbo je treba zavreči, saj jo je vložil le tožnik kot kupec, ne pa tudi oba prodajalca kot nujna sospornika. Tožbene navedbe da nista kmeta so pavšalne in neutemeljene, saj imata status kmeta priznan z odločbo Občine Ljutomer, št. 320-41/76-3 z dne 6. 5. 1977, sta lastnika kmetijskih zemljišč parc. št. 870/3, 280/3, 281/1, vse k.o. ... in 973, 816, 848 k.o. ..., ta zemljišča obdelujeta, sta solastnika kmetije in iz kmetijske dejavnosti pridobivata pomemben del dohodka. Živita na kmetiji in se s kmetijstvom ukvarjata od leta 1971. Na kmetiji vsa ta leta tudi delata in sta si zato že leta 1977 pridobila status kmeta. Izpolnjujeta tudi izobrazbene pogoje po 24. členu ZKZ, saj je E.E. po izobrazbi mlekarski tehnik in ima V. stopnjo izobrazbe, D.D. pa je gimnazijska maturantka in ima V. stopnjo izobrazbe. Nakup sporne parcele je zanju velikega pomena, ker nameravata širiti prašičerejsko in poljedelsko proizvodnjo, da bi doma pridelala dovolj krme za prašiče ter zadostila okoljskim normativom. Z nakupom sporne parcele zaokrožujeta kmetijo na območju F. Iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti sta imela v letu 2006 23.894.180,00 SIT prihodkov, v letu 2007 pa 2007 94.138,16 € prihodkov, tako da jima kmetijstvo predstavlja glavni vir prihodkov. Tožnik ni navedel dokazov za trditev da izpolnjuje pogoje za status kmeta. Med njuno parcelo in parcelo prodaje ne poteka vodotok, ampak melioracijski jarek. Tožnikova kmetijska zemljišča ne mejijo neposredno na prodajano njivo, sedež kmetijskega gospodarstva pa ima v G. in ne v F., tako, da tudi iz tega razloga ni mogoče šteti, da gre za zaokroževanje kmetijskih zemljišč. Predlagata, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

V pripravljalni vlogi z dne 24. 2. 2010 tožnik še navaja (poleg že navedenega v tožbi), da kot prava neuka stranka na obravnavi ni vedel, da mora izrecno uveljavljati status kmeta mejaša, kljub temu pa bi to moral upravni organ sam ugotoviti po uradni dolžnosti ob ugotavljanju dejanskega stanja. Prav tako ni vedel, da prizadeta stranka nastopa z lažnimi podatki glede izpolnjevanja pogojev za status kmeta, s čimer je bil seznanjen šele po prejemu odločbe. Računal je na korektno poslovanje Upravne enote Ljutomer, kjer bi se morala ta dejstva nepristransko in popolno ugotoviti. Prizadeti stranki namreč dejansko nista kmeta in nista ustrezno usposobljena za kmetovanje. Ni res, da živita na kmetiji ter se ukvarjata s kmetijstvom, saj imata svojo stanovanjsko hišo na povsem drugi lokaciji, na kmetiji pa živita mati in njen partner. Prizadeti stranki prav tako iz kmetijske dejavnosti ne pridobivata pomembnega dohodka, saj sta upokojena in je njun glavni vir preživljanja pokojnina. Tudi pred upokojitvijo nista bila kmeta, temveč sta bila zaposlena v mlekarni. Ker prizadeti stranki sploh nista kmeta v smislu določb 24. člena ZKZ že iz tega razloga ne izpolnjujeta pogojev za nakup parcele 881 k.o. ... in tudi ne moreta uveljavljati predkupne pravice kot kmeta mejaša. K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev odobritve pravnega posla, ki ga je tožnik sklenil s prodajalcema. Upravni organ je odobritev zavrnil na podlagi ugotovitve, da sta prednostna upravičenca do nakupa pred tožnikom, ki je (tako upravni organ) v postopku uveljavljala status drugega kmeta po določbi 4. točke 1. odstavka 23. člena ZKZ, prizadeti stranki, ki sta v postopku uveljavljali močnejši status kmeta- mejaša po določbi 2. točke 1. odstavka 23. člena ZKZ.

V zvezi z obravnavano problematiko je v 23. členu ZKZ (med drugim) določeno, da lahko pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, uveljavljajo predkupno pravico predkupni upravičenci po tam navedenem vrstnem redu, po katerem je na drugem mestu (za solastnikom) kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na naprodaj ponujeno zemljišče, drugi kmet pa je na četrtem mesu te prednostne lestvice (1. odstavek). Ob enakih pogojih se med kmeti, uvrščenimi na isto mesto v skladu s prejšnjim odstavkom, pravico do nakupa določi po naslednjem vrstnem redu: 1. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost; 2. kmet, ki zemljišče sam obdeluje; 3. kmet, ki ga določi prodajalec (2. odstavek). Kmetijska dejavnost se šteje za edino in glavno dejavnost, če pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo tej osebi poglavitni vir za preživljanje (3. odstavek).

V 24. členu ZKZ pa je (med drugim) določeno, da je kmet v smislu tega zakona fizična oseba, ki je lastnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti se po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju. Šteje se, da je kmet ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti, če ima strokovno izobrazbo najmanj IV. stopnje kmetijske smeri ali katerokoli smer izobrazbe najmanj IV. stopnje in opravljen preizkus znanja po veljavnem programu kmetijskih poklicnih ali srednjih šol s področja kmetijske dejavnosti, ki jo opravlja ali jo namerava opravljati ali če pridobi nacionalno poklicno kvalifikacijo za področje kmetijstva v skladu z zakonom, ki ureja nacionalne poklicne kvalifikacije.

Pri odobritvah pravnega posla po določbah ZKZ gre za upravni postopek, kar pomeni, da mora upravni organ v tem postopku upoštevati tako (in predvsem) temeljna načela upravnega postopka kot tudi konkretne postopkovne določbe ZUP, razen če ni glede posameznih vprašanj z ZKZ ali drugim specialnim zakonom drugače določeno. Pri vodenju upravnih postopkov sta med najpomembnejšimi načelo varstva pravic strank iz 7. člena ZUP in načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP. Po teh dveh načelih morajo upravni organi strankam omogočiti, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, uradna oseba mora stranko opozoriti na njene pravice ter poskrbeti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo njenih pravic, ki ji gredo po zakonu (načelo varstva pravic strank). V upravnem postopku je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (načelo materialne resnice). Ves (poseben) ugotovitveni postopek, urejen v določbah 145. in 146. člena ZUP, mora biti voden v duhu navedenih temeljnih načel. Upravni postopek odobritve pravnega posla je torej treba, upoštevanje navedeno, voditi po načelih in konkretnih določbah ZKZ in ZUP. Pri tem pa je treba upoštevati še dejstvo, da pomenijo predmetne (in druge) kogentne določbe ZKZ glede prometa s kmetijskimi zemljišči, sicer dopusten poseg v ustavno pravico posameznika (prodajalca) do razpolaganja s svojo lastnino (33. in 67. člen Ustave RS), ki pa mora biti sorazmeren in omejen na ukrepe, ki pri omejevanju posameznikove pravice do nemotenega razpolaganja s svojo lastnino dejansko pomenijo nujno uresničevanje dopustnih ciljev, zaradi katerih je bila lastninska pravica posameznikov pri prometu s kmetijskimi zemljišči omejena. V tem duhu je treba tudi razlagati ZKZ in druge predpise takrat, kadar je mogoče kogentne zakonske določbe razložiti na več možnih načinov.

Prvostopni upravni organ je dolžan, upoštevaje vse navedeno, ob obravnavi vloge za odobritev sklenjenega pravnega posla med prodajalcem in kupcem, popolno in celovito ugotoviti dejansko in pravno stanje zadeve glede prednostnega vrstnega reda predkupnih upravičencev (ki so ponudbo sprejeli) v vseh pogledih- tako glede vprašanja ali so kmetje po določbah 24. člena ZKZ, kot tudi, na katero mesto prednostnega vrstnega reda iz 23. člena se objektivno uvrščajo. Kot torej izhaja iz citiranih določb ZKZ, zgolj odločba o priznanju statusa kmeta (še posebej če je starejšega datuma) sama po sebi še ne pomeni, da je oseba, na katero se odločba nanaša, tudi dejansko kmet v smislu določb ZKZ.

V obravnavani zadevi po presoji sodišča iz spisne dokumentacije izhaja, da vse navedeno ni bilo v celoti (oz. zadosti) upoštevano in ugotovljeno, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Predvsem to velja glede vprašanja, komu gre in komu ne gre status kmeta mejaša, pa tudi glede ostalih vprašanj, na katera tožnik opozarja v tožbi. Ker je od teh ugotovitev neposredno odvisen tožnikov pravni položaj v postopku odobritve sicer sklenjenega pravnega posla, ima pravni interes da zahteva celoviti in korektno presojo teh vprašanj.

Glede vprašanja, komu (tožniku, prizadetima strankama) gre in komu ne gre status kmeta mejaša, je po presoji sodišča neupravičeno stališče prvostopnega organa, v smislu katerega je status kmeta mejaša po 2. točki 1. odstavka 23. člena ZKZ ugotavljal le glede prizadete stranke, ki ga je izrecno uveljavljala, medtem ko ga glede tožnika ni ugotavljal, ker ga tožnik ni izrecno uveljavljal, ampak bi naj uveljavljal le status drugega kmeta po 4. točki 1. odstavka 23. člena ZKZ. Ker je v kontekstu celotne zadeve nedvomno, da želi tožnik predmetno parcelo kupiti (v ta namen je že sklenil pogodbo), bi moral prvostopni organ, v smislu navedenih temeljnih načel ZUP in drugih navedenih načel in konkretnih zakonskih norm, celovito ugotoviti dejansko in pravno stanje zadeve glede tega vprašanja tako na strani prizadete stranke, kot tožnika. Stališče, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, v smislu katerega organ tožnikovega (morebitnega) upravičenja do statusa kmeta mejaša po 2. točki 1. odstavka 23. člena ZKZ ni ugotavljal zato, ker ga tožnik v postopku ni uveljavljal (ampak je uveljavljal le šibkejši status drugega kmeta po 4. točki 1. odstavka 23. člena ZKZ), je v očitnem neskladju tako z načelom pomoči neuki stranki kot tudi z načelom materialne resnice, posledično tudi z določbami ZUP, ki urejajo poseben ugotovitveni postopek.

Iz navedenih razlogov (ker tožnik v prvostopnem upravnem postopku očitno ni bil ustrezno opozorjen na svoje pravice in ker se ni v zadostni meri upoštevalo načelo materialne resnice) sodišče tudi zavrača argumentacijo iz drugostopne odločbe, kot tudi ugovor prizadete stranke iz odgovora na tožbo, da gre pri tožnikovih ugovorih za nedovoljene pritožbene oz. tožbene novosti.

Ugovor prizadete stranke, da je treba tožbo zavreči, ker jo je vložil le tožnik kot kupec je neutemeljen, saj je, po določbah 176. člena ZUS-1, tožnik v upravnem sporu lahko (vsaka) oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta.

Glede na vse navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, zato ji je ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. V ponovnem postopku bo moral prvostopni organ popolno ugotoviti dejansko in pravno stanje zadeve glede vseh navedenih vprašanj, ki so pomembna za odločitev o tem, ali je treba tožnikovo vlogo za odobritev s prodajalcem (ki mu sporno nivo sicer želi prodati) sklenjenega pravnega posla zavrniti zato, ker sta prizadeti stranki po prednostnem vrstnem redu iz 1. odstavka 23. člena ZKZ dejansko uvrščeni višje kot tožnik.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških postopka postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 v povezavi z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. list RS, št. 24/07). Ker je tožnika v tem upravnem sporu zastopal odvetnik, mu v skladu z navedenimi predpisi pripada povrnitev stroškov v pavšalnem znesku 350,00 EUR.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia