Jedro

Toženkin traktor v obratovanju s plužno desko je bil v razmerju do obeh delavcev, ki sta med vožnjo stala na deski, da bi jo obtežila, nedvomno nevarna stvar, vendar je ta okoliščina z ugotovitvijo deleža tožnika 30 % in toženke 70 % materialnopravno pravilno upoštevana.

Tudi delavec je dolžan pri delu skrbeti za svojo varnost, tožnik sam pa je izpovedal, da je vedel, da je tako ravnanje prepovedano in v nasprotju s predpisi.

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in sodba druge stopnje tako spremeni, da se glasi: "I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba prve stopnje tako spremeni, da se glasi:

1. Tožena stranka mora plačati tožniku 8,988.000 SIT in mu povrniti 395.203 SIT pravdnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.2000 dalje in v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

2. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

II. V ostalem se tožnikova pritožba zavrne in se v še izpodbijanem delu potrdi sodba prve stopnje.

III. Toženkina pritožba se zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba prve stopnje.

IV. Toženka mora povrniti tožniku 80.381 SIT pritožbenih stroškov v roku 15 dni, da ne bo izvršbe." V ostalem se revizija zavrne.

Toženka mora povrniti tožniku 48.312 SIT revizijskih stroškov v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, stroške svojega revizijskega odgovora pa mora kriti sama.

Obrazložitev

Tožnik se je v delovni nesreči 22.1.1997 hudo telesno poškodoval. Med pluženjem snega s traktorjem in posebej prirejeno desko, na kateri sta zaradi obtežitve stala tožnik in njegov sodelavec, je deska pri vzvratni vožnji traktorja zanihala, tožnika pa je vrglo pod traktor, ki je zapeljal preko njega. Tožnik je v postopku priznaval svoj 20% prispevek in glede nanj zahteval 11.500.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je njegov prispevek ocenilo s 30%. Od zahtevanih 3,000.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti je odmerilo polno odškodnino na 3,000.000 SIT, od zahtevanih 800.000 SIT za strah na 600.000 SIT, od zahtevanih 7,000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 5,000.000 SIT in od zahtevanih 700.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti na 700.000 SIT. Skupno odmero 9,300.000 SIT je zaradi tožnikovega 30% prispevka znižalo na 6,510.000 SIT, navedeni znesek naložilo v plačilo toženki in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo, tožnikovi pritožbi pa je delno ugodilo. Strinjalo se je sicer s presojo o tožnikovem 30% prispevku, zvišalo pa je samo odmero polne odškodnine za prvo obliko škode na 3,600.000 SIT, za drugo na 900.000 SIT, za tretjo na 6,000.000 SIT in za četrto na 840.000 SIT. Skupno odmerjeno odškodnino 11,340.000 SIT je znižalo za tožnikov prispevek in odločilo, da mora toženka plačati tožniku poleg že prisojene odškodnine še 1,428.000 SIT (zaradi računske pomote za 360.000 SIT premalo), v ostalem delu tožnikovo pritožbo zavrnilo, drugače odločilo o pravdnih stroških in na novo o pritožbenih stroških obeh pravdnih strank.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo obeh sodb, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Vztraja pri svojem stališču, da znaša njegov prispevek le 20% ter pri tem poudarja ugotovljeni potek nesreče in okoliščine, da se je dela res lotil na nepravilen način, vendar tako, kot je bila ustaljena praksa pri toženki, ki je zanjo vedela, pa je ni preprečila. Pluženje snega na dvorišču je bilo opravljeno v interesu toženke, iniciativa pa ni bila tožnikova, ampak od drugega delavca. Do nesreče in zanihanja plužne deske je prišlo zato, ker je bila pod snegom ledena ploskev, ne pa zaradi tožnikovega ravnanja, ki nesreče tudi ni mogel preprečiti. Te okoliščine utemeljujejo le 20% tožnikov prispevek. V nadaljevanju tožnik utemeljuje, zakaj je pravilna odmera polne odškodnine za strah 960.000 SIT in ne le 900.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa 8,400.000 SIT in ne le 6,000.000. Poudarja intenzivnost in trajanje strahu, pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenje aktivnosti pa svojo starost v času škodnega dogodka, vezanost na oporo bergel, trajno nezmožnost za pridobitno delo in veliko intenzivnost duševnih bolečin zaradi nesposobnosti za spolne odnose.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - UPB2). Ta v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev, ker ocenjuje, da v reviziji poudarjene okoliščine o delovni nesreči nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku, tožnikovo ravnanje pa je v nasprotju z večjo skrbnostjo oziroma skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki jo Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do Ur. l. RS, št. 83/2001; ZOR) zahteva od udeležencev, ki opravljajo dejavnost kot poklic. Tožnikov prispevek je večji od ugotovljenega, vendar toženka ni vlagala pravnih sredstev zaradi uvidevnosti do svojega delavca, ki se je pri njej hudo telesno poškodoval. Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče poudarja, da zaradi izrecne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so stranke in revizijsko sodišče vezani na tisto dejansko podlago, ki jo je v postopku ugotovilo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje.

Vendar toženka v odgovoru na revizijo zmotno ocenjuje, da tožnik v zvezi s potekom škodnega dogodka poudarja okoliščine, ki niso bile ugotovljene v dosedanjem postopku. Iz razlogov pritožbene odločbe na začetku 4. strani jasno izhaja, da je bilo ugotovljeno in tudi upoštevano, da je tožnik pluženje dvorišča (skupaj z dvema sodelavcema) opravil v interesu in v korist toženke, ki je bila s takšnim načinom pluženja snega seznanjena, pa ni ničesar ukrepala, da bi ga preprečila. Ne gre torej za nove okoliščine. Tožnikova revizijska trditev, da k pluženju ni pristopil po svoji iniciativi, pa je zmotna presoja njegove lastne izpovedi, saj iz nje izhaja, da je šlo za skupen dogovor treh sodelavcev, tudi samega tožnika, saj je nanj pristal. Razlogi o samoiniciativnem pristopu k temu delu v razlogih obeh sodb pomenijo, da je tožnik (skupaj z obema sodelavcema) k delu pristopil brez naročila nadrejenega (glej razloge v drugem odstavku na 3. strani prvostopenjske sodbe). Ni jasno, kam meri toženka s sklicevanjem na drugi odstavek 18. člena ZOR v odgovoru na revizijo. Tožnik je bil pri toženki zaposlen kot vzdrževalec mehanizacije, pluženje mu ni bilo odrejeno in tudi ni šlo niti za tožnikovo niti za toženkino poklicno dejavnost v smislu navedene zakonske določbe.

V začetku te sodbe povzeti potek škodnega dogodka po presoji revizijskega sodišča ne utemeljuje znižanja tožnikovega prispevka od 30 na 20%. Toženkin traktor v obratovanju s plužno desko je bil v razmerju do obeh delavcev, ki sta med vožnjo stala na deski, da bi jo obtežila, nedvomno nevarna stvar, vendar je ta okoliščina z ugotovitvijo deleža tožnika 30% in toženke 70% materialnopravno pravilno upoštevana. Tudi delavec je dolžan pri delu skrbeti za svojo varnost, tožnik sam pa je izpovedal (enako sta izpovedala ostala dva delavca), da je vedel, da je tako ravnanje prepovedano in v nasprotju s predpisi (razlogi prvostopenjske sodbe na 3. strani). Zato so pravilni razlogi prvega sodišča o tožnikovi "skrajni malomarnosti in neodgovornosti" oziroma razlogi pritožbenega sodišča, da tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo, temveč lahkomiselno. Ta okoliščina ne omogoča znižanja tožnikovega prispevka. Obe sodišči sta torej pri presoji o 30% prispevku tožnika pravilno uporabili tretji odstavek 177. člena ZOR.

Tožnik v reviziji izpodbija odmero pravične denarne odškodnine le pri strahu in duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je pritožbeno sodišče odškodnino za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi skaženosti odmerilo v višini, ki jo je tožnik opredelil kot primerno odškodnino brez upoštevanja prispevka. Kljub temu revizijsko sodišče zaradi prikaza celotnega obsega škode in presoje skupne odmere odškodnine za vso škodo na kratko povzema dejanske ugotovitve o vseh oblikah nepremoženjske škode.

Tožnik je bil v času nesreče star 45 let in je kot nekvalificiran delavec delal na mestu vzdrževalca mahanizacije. Nesreča je povzročila raztrganje sramnega spoja, razmik spoja med medenico in križno kostjo (v izvedenskem mnenju opredeljeno tudi kot zlom medenice z razmikom), raztrganje mehurja, raztrganje danke in okvaro živčnih korenin L4 in L5 levo. Zdravljenje je bilo intenzivno, dolgotrajno, s komplikacijami, tožnik je prestal 9 operacij in bil skupaj 184 dni v bolnici, 1 leto je imel vstavljeno umetno izvodilo blata skozi trebušno steno in urejen kateter za urin, medenico so mu zdravili z zunanjim fiksatorjem, hodil je na številne preglede in preiskave, v zdravilišče, več let je uporabljal bergle in bil v bolniškem staležu še v času izdaje prvostopenjske sodbe. Pretrpel je zelo hude telesne bolečine 10 dni, hude 20 dni, srednje 2 meseca, lažje trajne bolečine pa bo prestajal v bodoče pri obremenitvah, hoji in podobno. Na pritožbeni stopnji je bila tožniku odškodnina za to obliko škode odmerjena na 3,600.000 SIT.

Tožnik je ob samem škodnem dogodku utrpel zelo intenziven primarni strah, v začetku zdravljenja je bil 1 mesec intenzivno zaskrbljen, ali bo preživel, srednje intenziven strah je prestajal pred vsemi operacijami in je trajal kumulativno 8 mesecev. Za to obliko škode mu je pritožbeno sodišče odmerilo odškodnino brez upoštevanja prispevka v višini 900.000 SIT.

Po izvedenčevih ugotovitvah razmaknitev dveh spojev kosti povzroča nestabilnost tožnikovega medeničnega obroča, zato uporablja bergle, včasih le eno, le doma je lahko brez. Prišlo je do omejene gibljivosti križnoledvenega dela hrbtenice, motenj hoje levostransko zaradi draženja živčevja leve noge, posledice poškodbe pa povzročajo tudi seksualne motnje. Tožnik je nesposoben hoje brez opore, opravljanja del z dvigovanjem ali nošnjo bremen, za lažje sedeče delo pa je le sposoben, vendar bo to delo ob daljšem sedenju moteno. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da zaradi teh omejitev, zlasti pa zaradi seksualnih motenj, zaradi katerih ne more več spolno občevati, trpi intenzivne duševne bolečine. Za to obliko nepremoženjske škode je pritožbeno sodišče tožniku odmerilo odškodnino v znesku 6,000.000 SIT brez upoštevanja tožnikovega prispevka.

Revizijsko sodišče pri tej obliki nepremoženjske škode ni smelo upoštevati tožnikove revizijske trditve o trajni nezmožnosti za pridobitno delo, ker je taka trditev v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami prvega sodišča. Tožnik je bil v času odločanja prvostopenjskega sodišča še v bolniškem staležu zaradi postopka invalidskega ocenjevanja, saj se je, kot je povedal izvedencu, pritožil proti odločbi invalidske komisije o invalidnosti tretje kategorije. Sodišče je zato povzelo izvedenčevo oceno, da je tožnik le sposoben za lažje sedeče delo, ki pa bo ob daljšem sedenju moteno zaradi bolečin (razlogi na začetku 6. strani prvostopenjske sodbe).

Odmera za duševne bolečine zaradi skaženosti zaradi šepanja, nestabilne hoje in uporabe bergel ter močno obrazgotinjenega trebuha zaradi številnih operacij je na pritožbeni stopnji znašala 840.000 SIT, kolikor je tožnik zatrjeval, da predstavlja polno pravično odškodnino iz tega naslova.

Pravna podlaga za določitev pravične denarne odškodnine je v 200. in 203. členu ZOR, ki vsebujeta merila o konkretizaciji škode, njeni individualizaciji z upoštevanjem vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi odmerjene odškodnine s prisojo v drugih podobnih odškodninskih zadevah. Ta pravila je po presoji revizijskega sodišča pritožbeno sodišče ustrezno uporabilo pri zvišanju odškodnine za strah, ne pa pri zvišanju odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Pri tej odmeri je po presoji revizijskega sodišča premalo upoštevana tožnikova starost v času škodnega dogodka, obseg omejitev pri pridobitnem delu, prostočasnih dejavnostih, zlasti pa na področju spolnega življenja, na katerem so poškodbe in tudi komplikacije med zdravljenjem povzročile seksualne motnje (izvedenčevo ugotovitev o teh motnjah je tožnik konkretiziral s pojasnilom, da nima več erekcije), zaradi česar tožnik po lastni izpovedi in po izvedenčevi oceni trpi intenzivne duševne bolečine. Ob pravilnem upoštevanju teh okoliščin je po presoji revizijskega sodišča primerna odškodnina v znesku 7,500.000 SIT. Tudi skupni znesek odmerjene odškodnine sedaj v višini 12,840.000 SIT je ustrezneje umeščen v okvir prisoje odškodnine za primerljive škode. Zaradi tožnikovega prispevka je revizijsko sodišče odmero znižalo za 30% in odločilo, da mora toženka plačati tožniku 8,988.000 SIT odškodnine.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te sodbe.

Spremenjena odločitev je narekovala tudi drugačno odločitev o pravdnih stroških. Upoštevaje končni uspeh je tožnik v postopku na prvi stopnji uspel v višini 78%, v postopku na drugi stopnji v višini 41%, glede na obseg revizijskega izpodbijanja 3,562.000 SIT (razlika med zahtevanih 11,500.000 SIT in na drugi stopnji prisojenih 7,938.000 SIT) pa v revizijskem postopku 30%. Ob pravilno odmerjenih stroških obeh pravdnih strank v postopku na prvi stopnji za tožnika na 636.533 SIT in za toženko na 460.423 SIT mora upoštevaje spremenjeni uspeh toženka plačati tožniku 395.203 SIT pravdnih stroškov. Tožnikove pritožbene stroške je revizijsko sodišče odmerilo na 96.250 SIT za sestavo pritožbe in 99.800 SIT plačane takse. Glede na njegov sedaj spremenjen pritožbeni uspeh mu mora toženka povrniti 41% seštevka, torej 80.381 SIT. Tožnikovi revizijski stroški obsegajo odvetniško nagrado za sestavo revizije, zahtevano povrnitev DDV in plačano takso, kar skupaj znese 161.040 SIT, 30% tega zneska pa 48.312 SIT. Pri odmeri pritožbenih in revizijskih stroškov je revizijsko sodišče upoštevalo vrednost odvetniške točke v času izdaje revizijske odločbe, ker tožnik v pritožbi in v reviziji ni zahteval tudi plačila zakonskih zamudnih obresti od priglašenih stroškov.

Stroške odgovora na revizijo je revizijsko sodišče ocenilo za nepotrebne glede na vsebino tega odgovora, v katerem je toženka zmotno ocenjevala, da tožnik pri poteku obravnavane delovne nesreče izpodbija dejanske ugotovitve in se zmotno sklicevala na skrbnost dobrega strokovnjaka. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP, prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP ter določbah odvetniške tarife.