Jedro

Določbo splošnih pogojev zavarovanja, po katerih zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, če je vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja, je treba razumeti na način, da zavarovalne pravice izgubi, če sploh ni imel vozniškega dovoljenja, ne pa tudi, če je veljavnost vozniškega dovoljenja zgolj potekla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek na plačilo 5.941,52 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 26. 10. 2007 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo plačilo 2.119,03 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka pritožuje tožeča stranka. Navaja, da regresni zahtevek po zavarovalni pogodbi ni sankcija, ampak v zakonu predpisana posledica kršitve obveznosti voznika, ki mora imeti, kadar upravlja vozilo, veljavno vozniško dovoljenje. Splošni pogoji povzemajo določbe zakona, stranke pa pogoje sprejmejo kot del svojega pogodbenega odnosa in so z njimi seznanjene. Tolmačenje splošnih pogojev pomeni tolmačenje zakona. Zato sodišče za razlago splošnih pogojev ne bi smelo uporabljati kriterijev 82. člena Obligacijskega zakonika. Zakonska določba in splošni pogoji se nanašajo na veljavnost vozniškega dovoljenja in ne na opravljen vozniški izpit. Ne strinja se z razmišljanjem prvostopenjskega sodišča in z obrazložitvijo pod točko 12 sodbe. Višje sodišče je o zadevi že dvakrat odločilo, prvostopenjsko sodišče pa bi moralo spoštovati odločitev višjega sodišča, tako kot jo morajo spoštovati stranke. Z vztrajanjem pri svojem mnenju sodišče prve stopnje onemogoča tožeči stranki uresničiti pravico do sodnega varstva. Izpodbijana sodba je utemeljena na napačni uporabi materialnega prava, prav tako pa je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj se sodišče sploh ni izreklo o vseh trditvah tožeče stranke in o izvedenih dokazih.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka uveljavlja zoper toženo stranko regresni zahtevek in zahteva povrnitev zavarovalnine, ki jo je plačala oškodovancu, saj je bila tožena stranka v času, ko je povzročila prometno nezgodo, brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Po določilih splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti je tožena stranka izgubila svoje pravice iz zavarovanja in ima tožeča stranka pravico terjati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški.

6. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker je tožena stranka vozniško dovoljenje pridobila in ni nastopila nobena druga situacija navedena v Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO-03), ki bi narekovala izgubo zavarovalnih pravic. Tožena stranka zato pravic iz zavarovanja ni izgubila in tožeča stranka do nje nima regresnega zahtevka.

7. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je potrebno razlikovati med situacijo, ko je veljavnost vozniškega dovoljenja s časom potekla (kot je primer pri toženi stranki) in med tistimi primeri, ko stranke sploh nimajo veljavnega vozniškega dovoljenja. Če vozniškemu dovoljenju poteče veljavnost, to ne pomeni, da ga ni. Sodišče je v razlogih sodbe smisel določb splošnih pogojev tolmačilo ustrezno načelom obligacijskega prava in skupnemu namenu pogodbenikov. Štelo je, da zavarovalnica z izgubo zavarovalnih pravic sankcionira taka ravnanja zavarovanja, ki zanjo predstavljajo prekomerne rizike, kar pa vožnja brez formalno podaljšanega vozniškega dovoljenja ni. Pojem vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja (kot je to določeno v splošnih pogojih) je torej mogoče razlagati (tudi) tako, da voznik vozniškega dovoljenja le nima podaljšanega in to predstavlja zgolj formalno pomanjkljivost. Gre torej za sporno določilo, ki si ga po oceni prvostopenjskega sodišča pravdni stranki razlagata vsaka drugače. Pri razlagi spornih določil pa se skladno z 82. členom Obligacijskega zakonika (1) ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, ampak je treba iskati skupen namen pogodbenikov. Že Zakon o varnosti cestnega prometa (2) ZVCP, ki je veljal v času prometne nezgode, je razlikoval dve pravni situaciji, in sicer, če je voznik vozil motorno vozilo, pa ni imel vozniškega dovoljenja, ker ga sploh še ni opravil in če je voznik vozil motorno vozilo z vozniškim dovoljenjem, katerega veljavnost je potekla. Sankcije za slednjo kršitev so nižje. Že sam zakonodajalec je poudaril razlikovanje v teži ene ali druge kršitve.

8. Splošni pogoji, ki takega razlikovanja ne upoštevajo, so po oceni prvostopenjskega sodišča nepošteni, izguba zavarovalnih pravic pa nesorazmerna s kršitvijo (nepodaljšanje vozniškega dovoljenja). Torej bi bila zavarovalnica upravičena do regresnega zahtevka le, če toženka vozniškega dovoljenja sploh ne bi pridobila.

9. Višje sodišče je v tej zadevi že dvakrat odločilo. Ob zadnjem sojenju je prevladalo stališče, ki ga je sprejelo že prvostopenjsko sodišče in za katerega se zavzema tudi novejša sodna praksa (primerjaj sodbo VSRS II Ips 372/2002, II Ips 228/2003, sodbo VSL I Cp 1651/1999, sodbo in sklep VSM Cp 2108/2000). Stališče, ki ga je zavzelo višje sodišče že v sklepu z dne 2.2.2010, pritožbenega sodišča ni prepričalo, ne odločba VSRS, ne katero se sklep sklicuje. Zato v podkrepitev zadnjega stališča ponuja novejši odločbi VSRS.

10. Toženka, ki v času prometne nezgode ni imela podaljšanega vozniškega dovoljenja tudi po oceni višjega sodišča ni izgubila zavarovalnih pravic po določilu splošnih pogojev, ki predstavljajo pogodbeno materialno pravo in dopolnjujejo posebne pogoje med pogodbenikoma in zavezujejo tako kot ti. Za razlago njihovih posameznih določil je zato potrebno uporabiti določila obligacijskega prava, kar je prvostopenjsko sodišče tudi storilo, pritožbeno sodišče pa razloge prvostopenjske sodbe v tem delu sprejema.

11. Splošni pogoji razlage pojma „vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja“ ne vsebujejo, pojem pa je mogoče interpretirati na različne načine. Pri razlagi spornih določil pogodbe se ni treba dobesedno držati pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (82. člen OZ). Določil, v katerih bi določila domnevo, kdaj vse se šteje, da voznik ni imel „veljavnega vozniškega dovoljenja“ tožnica v splošne pogoje ni vnesla (3). Situacija, ko je voznik pridobil vozniško dovoljenje, vendar mu je veljavnost prenehala, in je voznik ni pravočasno podaljšal, torej v splošnih pogojih ni urejena. Take situacije, pa po oceni pritožbenega sodišča, glede na že pojasnjene razloge, ni mogoče opredeliti kot vožnjo brez ustreznega vozniškega dovoljenja.

12. Smisel regresnih zahtevkov zaradi kršitve zavarovalne pogodbe je sankcioniranje določenega protipravnega ravnanja zavarovanca, ki za zavarovalnico predstavlja nesorazmeren riziko (nevarnost) – to pa je v primeru, ko voznik sploh ni pridobil pravice do vožnje motornega vozila, ali tedaj, ko mu je izrečen ukrep prepovedi vožnje, ne pa, ko zaradi formalne opustitve voznik ni podaljšal vozniškega dovoljenja, ki ga je že pridobil. Sama okoliščina, da voznica ni imela podaljšanega vozniškega dovoljenja, pa ni v nobeni vzročni zvezi s prometno nesrečo. Zato v tem primeru toženka ni izgubila zavarovalnih pravic iz 2. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev in ni dolžna povrniti izplačane zavarovalnine.

13. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato pravdni stranki sami krijeta svoje stroške postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. in naslednji, v nadaljevanju OZ.

(2) Ur. l. RS, št. 16/98 in naslednji, v nadaljevanju ZVCP.

(3) Tako kot je v njih določila domnevo, kdaj vse se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola.