Jedro

Stanovanjski spori imajo za podlago lastninskopravna ali najemna razmerja, ki pa imajo le premoženjskopravno naravo. Določilo 111. člena zakona o nepravdnem postopku torej kot izjema za dovoljenost revizije ne prihaja v poštev.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je določilo nasprotno stranko za imetnico pravic, ki gredo dosedanjim imetnikom stanovanjske pravice na skupnem stanovanju s predlagateljem, sklicujoč se na pravno podlago 57. člena stanovanjskega zakona. Pritožbi predlagatelja je sodišče druge stopnje ugodilo, sklep sodišča prve stopnje spremenilo in odločilo, da se predlog za določitev imetnika stanovanjske pravice zavrne. Postavilo se je na stališče, da bo medsebojno razmerje udeležencev postopka možno rešiti le v pravdi v skladu z določbami zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ali določbami stanovanjskega zakona (58. člen), ali pa v nepravdnem postopku v skladu z institutom o delitvi skupne lastnine.

Proti takšni odločitvi je nasprotna stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj jo revizijsko sodišče spremeni in predlagateljevo pritožbo zavrne. Sklicuje se na povsem nasprotno stališče sodišča druge stopnje, ki je bilo sprejeto v pravdi med istima strankama, ki je tekla po določbi 58. člena stanovanjskega zakona. Po stališču revizije je določba 57. člena stanovanjskega zakona vsebinsko enaka 17. členu prej veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih. Stališču sodišča druge stopnje nasprotuje tudi dosedanja sodna praksa.

Predlagatelj na revizijo ni odgovoril, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Določba 57. člena stanovanjskega zakona predvideva situacijo, ko po razvezi zakonske zveze prejšnja zakonca stanujeta v najemniškem stanovanju. Če se ne moreta sporazumeti, kdo od njiju ostane ali postane najemnik odloči o sporu na zahtevo enega od njiju sodišče v nepravdnem postopku. Izpodbijana sodna odločba je na predlagateljev predlog, ki se je sicer opiral na drugačno dejansko podlago, bila izdana v nepravdnem postopku.

Revizijsko sodišče je zato (ne glede na stališče sodišča druge stopnje, da izvedba privatizacije stanovanja onemogoča uporabo določb 57. člena stanovanjskega zakona), odločalo glede na postavljeni zahtevek v okviru pravil, ki veljajo za nepravdni postopek. Končno je tako postopalo tudi sodišče druge stopnje, ko je predlog za določitev "imetnika stanovanjske pravice" zavrnilo. V tem obsegu pa je revizijsko sodišče ugotovilo, da revizija ni dovoljena. Po določbi 34. člena zakona o nepravdnem postopku (Uradni list RS, št. 34/86) revizija v nepravdnem postopku namreč ni dovoljena, razen če zakon ne določa drugače. V 111. členu navedenega zakona je sicer določeno, da je zoper odločbo sodišča druge stopnje, s katero je bilo odločeno o stanovanjski pravici ali pravici do uporabe stanovanja, dovoljena revizija. Vendar pa stanovanjski zakon (Uradni list RS , št. 18/91), na katerega podlagi je potekal postopek na nižjih stopnjah, stanovanjske pravice ne pozna. Stanovanjski spori imajo namreč za podlago lastninskopravna ali najemna razmerja, ki pa imajo le premoženjskopravno naravo. Določilo 111. člena zakona o nepravdnem postopku torej kot izjema za dovoljenost revizije ne prihaja v poštev. Določba 34. člena zakona o nepravdnem postopku pa je načelne narave in ne omogoča široke razlage za dovoljenost revizije v nepravdnem postopku.

Ob takšnem stanju stvari je torej odveč odgovarjati na revizijsko trditev, da je sodišče druge stopnje "zavzelo povsem nasprotno stališče" v pravdi med pravdnima strankama zaradi izselitve iz stanovanja.

Glede na povedano je revizijsko sodišče po določbi 34. člena zakona o nepravdnem postopku in ob uporabi določbe 392. člena ZPP (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 1/91-I) revizijo zavrglo kot nedovoljeno.