Jedro

Obtoženčevo stanje razdraženosti je bilo predvsem posledica njegovih subjektivnih lastnosti in stanj vinjenosti, nizke tolerančnosti na konflikte in agresivnega vzorca vedenja, medtem, ko sama narava in teža oškodovančeve žalitve nista bili takšni, da bi lahko pri povprečnem, normalno občutljivem človeku izzvali takšno stanje razdraženosti, kot sta ga pri obtožencu. Zato kaznivo dejanje hude telesne poškodbe tudi po presoji sodišča druge stopnje ni bilo storjeno na mah, torej v okoliščinah iz 5. odstavka 53. člena KZ RS.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Na podlagi 4. odstavka 98. člena ZKP se obtoženec oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 95. člena ZKP.

Obrazložitev

Obtoženi je bil z izpodbijano sodbo spoznan za krivega več kaznivih dejanj, za katero so mu bile določene oziroma izrečene naslednje kazni: za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe (točka 1), na podlagi 1. odstavka 53. člena kZ RS kazen 8 mesecev zapora, za kaznivo dejanje nasilniškega obnašanja (točka 2), na podlagi 2. odstavka 222. člena KZ RS kazen 7 mesecev zapora, za kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti (točka 3 a), na podlagi 1. odstavka 324. člena KZ RS kazen 3 mesece zapora in za kaznivi dejanji poškodovanja tuje stvari (točka 3 b) in tatvine (točka 4), za vsako po 1 mesec zapora. Po določbah o steku mu je bila nato izrečena enotna kazen 1 leto in 5 mesecev zapora. Na podlagi 1. odstavka 50. člena kZ SFRJ je bil obtožencu v izrečeno kazen vštet pripor od 22.7.1993 od 9.00 ure dalje. Na podlagi 4. odstavka 98. člena ZKP je bil obtoženec "oproščen plačila vseh stroškov kazenskega postopka".

Proti navedeni sodbi se je pritožil zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji ter predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in kaznivo dejanje, opisano pod točkov 1, pravno opredeli kot kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 5. odstavku 53. člena KZ RS in da "odmero kazni pri tem in vseh preostalih kaznivih dejanji prilagodi že ugotovljenim olajševalnim okoliščinam".

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v zvezi s kaznivim dejanjem hude telesne poškodbe (točka 1), uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ker sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva tega kaznivega dejanja ni pravno opredelilo kot lažjo obliko kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 5. odstavku 53. člena KZ RS; pritožnik namreč ocenjuje, da naj bi obtoženec oškodovanca poškodoval na mah, ker naj bi ga oškodovanec pred tem brez obtoženčeve krivde s hudimi žalitvami močno razdražil. Že sodišče prve stopnje je takšno pravno stališče obrambe utemeljeno zavrnilo kot nesprejemljivo (sodba, list številka 13), saj ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožnik ne izpodbija, ne opravičujejo predlagane pravne kvalifikacije.

Obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 5. odstavku 53. člena KZ RS, ki so označeni z besednimi zvezami - "hude žalitve", "močna razdraženost" - je treba presojati po objektivnih merilih. To pomeni, da za obstoj navedenih znakov nista pravno pomembni storilčevo subjektivno dojemanje žalitev in njegova psihična odzivnost nanje. Pri presoji, ali gre za hude žalitve, je treba izhajati iz splošnih vrednostnih pojmovanj in kot hude žalitve označiti le takšne, ki po splošnih merilih presegajo običajne žalitve. Takšna žalitev pa mora biti hkrati takšna, da je tudi v objektivnem pogledu, torej pri povprečno psihično stabilnih ljudjeh, sposobna izvati stanje močne razdraženosti.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje naj bi oškodovanec obtožencu v gostilni najmanj dvakrat izrekel, da je "njegova teta italijanska kurba, ki naj bi jo tudi že sam pofukal". Sodišče prve stopnje je takšno oškodovančevo govorjenje pravilno ocenilo kot žalitev in povod, da je obtoženec oškodovanca najprej v gostilni in kasneje še zunaj pred gostilno večkrat udaril s pestjo v obraz in tudi večkrat brcnil v telo in obraz, ter mu pri tem prizadejal odprt zlom nosnih kosti s premikom ter pretres možganov. Dopustiti je treba možnost, da je obtoženec, kot navaja pritožba, subjektivno v resnici dojemal oškodovančeve izjave kot hudo žalitev. Objektivno pa izrečene žaljive besede tako po svoji vsebini, pa tudi glede na to, da so se nanašale na obtoženčevo teto, ki jo je obtoženec nazadnje videl pred dvemi leti in s katero sam ne vzdržuje nobenih stikov (torej na osebo, ki obtožencu očitno ni blizu), nimajo takšne teže, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot hujšo obliko izražanja negativne vrednostne sodbe.

Glede na obsežno sodno prakso, s tega področja tudi po mnenju pritožbenega sodišča izrečene žalitve niso v ničemer izjemne. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poudarilo, da je bila obtoženčeva razdraženost le deloma pogojena z oškodovančevo provokacijo in da je bilo njegovo stanje razdraženosti ter kasnejše ravnanje predvsem posledica njegove vinjenosti in specifičnih osebnih lastnosti (nizek tolerančni prag za konflikte, obtožencev agresivni vedenjski vzorec kot posledica odraščanja v neugodnih družinskih razmerah).

Po navedenem je torej treba pritrditi izpodbijani sodbi, da sta bila obtoženčeva razdraženost in njegovo agresivno vedenje predvsem posledica njegovih subjektivnih lastnosti in stanj v času kaznivega dejanja, da pa sama oškodovančeva žalitev ni presegala ravni običajnih žalitev in da kot takšna pri povprečnem, normalno občutljivem človeku tudi ni bila sposobna izzvati takšnega stanja (in reakcije), kot pri obtožencu. Zaradi navedenega je bilo obtoženčevo dejanje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje brez telesne poškodbe po 1. odstavku 53. člena KZ RS in ne kot lažja oblika tega kaznivega dejanja po 5. odstavku.

Pritožba zagovornika tudi ni utemeljena, kolikor se zavzema za izrek milejše kazenske sankcije. Sodišče prve stopnje je skrbno analiziralo in pretehtalo vse okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazni in preprečljivo utemeljijo svojo odločitev o kazenski sankciji.

Pri določitvi kazni za posamezna kazniva dejanja je izhajalo iz teže posameznih dejanj in obtožencu upravičeno izreklo nekoliko strožji zaporni kazni za kaznivi dejanji hude telesne poškodbe (točka 1) in nasilniškega obnašanja (točka 2). V navedenih primerih je namreč ugotovilo, da se je obtoženec surovo fizično izživljal z napadom na sibkejšega, starejšega in močno vinjenega oškodovanca ter nad nemočno žensko. Obtoženčeva agresivnost kot vedenjski vzrec se ponavlja že od njegove zgodnje mladosti, z leti pa se, ob hkratnem obtoženčevem prekomernem poseganju po alkoholnih pijačah, še stopnjuje. Zato kljub olajševalnim okoliščinam, na katere se sklicuje pritožnik (obtoženec je žrtev neugodnih družinskih razmer in lastnega alkoholizma, obžalovanje dejanj in opravičilo oškodovancem), pritožbeno sodišče ne vidi razlogov za znižanje posameznih in enotne kazni. Sodišče prve stopnje je, kot je pravilno poudarilo, pri odmeri kazni izhajalo predvsem iz ugotovljene teže posameznih kaznivih dejanj in stopnje obtoženčeve kazenske odgovornosti. Sprejelo pa je tudi obtoženčevo opravičilo oškodovancem in njegove obljube, da bo opustil alkohol in prenehal z izvrševanjem kaznivih dejanj in je tako obtožencu tudi iz vidika specialne prevencije odmerilo pravično in smotrno kazensko sankcijo.

Spričo navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti tudi ni ugotovilo kršitev zakona iz 1. odstavka 376. člena ZKP, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Iz enakih razlogov kot na prvi stopnji je bil obtoženec oproščen tudi plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 95. člena ZKP (4. odstavek 98. člena v zvezi s 101. členom ZKP).

Pravna podlaga za uporabo predpisov bivše SFRJ (KZ SFRJ, ZKP), je podana v 4. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91/I z dne 25.6.1991).