Jedro

Če tožena stranka izvedenki ni posredovala ustreznih podatkov, po zaslišanju sodne izvedenke njenemu izvedenskemu mnenju ni več oporekala, dokazov glede izračuna razpoložljive mase plač za čas veljavnosti prvega "omejitvenega" zakona pa tudi k pritožbi ni priložila, ter svojih trditev ni dokazala. Zato pritožbenih navedb v zvezi z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem glede izračuna razpoložljive mase plač (za januar in februar 1992) ni mogoče upoštevati, zlasti ne zato, ker se izračun razlik za ta dva meseca ujema s podatki, ki jih je predložila tožena stranka sama. Omejitveni zakon iz leta 1993 (ki je veljal za obdobje od marca do junija 1993) je maksimiral plače do nivoja izhodiščnih plač po aneksu k SKPG. Po Zakonu o načinu izplačevanja in obračunavanja plač iz leta 1993, so se izplačevale plače po splošni in ne po panožnih kolektivnih pogodbah. Tudi v tem obdobju pa bi tožena stranka lahko izplačevala plače, nižje od izhodiščnih plač (po Aneksu k SKPG), vendar le, če bi znižala plače v skladu z določbami splošne oz. panožne kolektivne pogodbe.

Izrek

1. Pritožbi zoper sklep z dne 3.9.1999 o zavrženju pritožbe zoper sodbo se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi. 2. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. 3. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

K pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe zoper sodbo (opr. št. Pd 98/96 z dne 3.9.1999): Z izpodbijanim sklepom je Delovno sodišče v Kopru zavrglo pritožbo tožene stranke zoper sodbo z dne 9.7.1999 kot prepozno. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vsebinsko odloči o pritožbi tožene stranke zoper sodbo. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je tožena stranka prejela sodbo dne 20.8.1999 in da je bila pritožba vložena dne 30.8.1999. Prvi dan osemdnevnega roka za pritožbo je bil 21.8.1999, zadnji dan pa 28.8.1999, vendar je bila ta dan sobota, torej dan, ko se pri sodišču ni delalo. Prvi naslednji delavnik je bil ponedeljek 30.8.1999, ko je bila pritožba tudi vložena, zato je bila pritožba pravočasna. Pritožba je utemeljena. Tožena stranka se v pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe zoper sodbo utemeljeno sklicuje na določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 - ZPP/77) v poglavju "Roki in naroki". V obravnavanem primeru je namreč potrebno upoštevati določbo 4. odstavka 112. člena ZPP/77, ki določa, da se rok izteče s pretekom prvega prihodnjega delavnika, če je zadnji dan roka državni praznik ali nedelja ali kakšen drug dan, ko se pri sodišču ne dela. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je bila dne 28.8.1999, ko se je iztekel zadnji dan roka za pritožbo zoper sodbo v obravnavanem individualnem delovnem sporu, sobota. Zato se je pritožbeni rok, glede na določbo citiranega 4. odstavka 112. člena ZPP/77, iztekel v ponedeljek dne 30.8.1999. Tega dne je tožena stranka pritožbo zoper sodbo vložila, kot je razvidno iz podatkov v spisu, saj je bila pritožba tega dne poslana sodišču priporočeno po pošti. Po določbi 2. odstavka 113. člena ZPP/77 pa se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena, če se pošlje vloga po pošti priporočeno ali brzojavno. Ker je pritožba utemeljena, je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 380. člena ZPP/77 izpodbijani sklep o zavrženju pritožbe zoper sodbo razveljavilo. Tožena stranka je pritožbo zoper sodbo v obravnavani zadevi vložila v okviru zakonskega pritožbenega roka, zato jo je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da je pravočasna, obravnavalo po vsebini. K pritožbi zoper sodbo: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici A. A. plačati iz naslova neto plače za mesec februar 1994 znesek 13.142,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 18.3.1994 dalje (I. točka izreka sodbe). Obenem je razsodilo, da je tožena stranka dolžna A.A. plačati še iz naslova neto plače za leto 1992 (od januarja do decembra), za leto 1993 (od januarja do decembra), za leto 1994 (od julija do decembra) in za leto 1995 (od januarja do avgusta) mesečne zneske, razvidne iz izreka, z zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila ter iz naslova regresa za letni dopust za leto 1994 znesek 12.721,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.8.1994 do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek tožnice A.A. je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je prav tako delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice D. K. in naložilo toženi stranki, da ji je iz naslova neto plače dolžna plačati zneske, razvidne iz izreka sodbe, iz naslova neto plače za leto 1992 (od januarja do decembra), za leto 1993 (od januarja do decembra), za leto 1994 (od januarja do decembra) in za leto 1995 (od januarja do avgusta), z zamudnimi obresti od dospelosti mesečnih zneskov, ki so prav tako razvidni iz izreka sodbe, do plačila, ter iz naslova regresa za letni dopust za leto 1994 znesek 13.811,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.8.1994 dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek tožnice D. K. je zavrnilo (III. točka izreka). Obenem je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožnicama povrniti njune stroške postopka v višini 163.142,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.7.1999 dalje, v osmih dneh pod izvršbo. Zoper navedeno sodbo se v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer naj se v zvezi z oblikovanjem bruto mase za plače in izplačili plač v času trajanja omejitvene zakonodaje imenuje drugega izvedenca. Po stališču pritožbe je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja. Plača je občasna terjatev, ki glede na določilo 372. člena ZOR zastara v treh letih. Nepravilno je uporabljeno materialno pravo tudi glede obresti, saj na podlagi določila 279/3 čl. ZOR tečejo od občasnih zapadlih denarnih terjatev zamudne obresti le od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Zato bi sodišče zamudne obresti lahko priznalo le od dneva vložitve tožbe dalje. Sodišče se ni opredelilo do navedb in dokazov, ki jih je v spis predložila tožena stranka, iz katerih je razvidno, da je le-ta izplačala delavcem celotno razpoložljivo maso plač. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Izvedenka je v zvezi z izplačilom plač v času veljavnosti omejitvene zakonodaje izrečno izjavila, da pri izračunu ni razpolagala s podatkom o višini mase za plače, zato ta ni mogla biti predmet obračuna. Če izvedenka ni razpolagala s podatkom o višini mase za plače, ni prepričljiv zaključek, da je izvedenka pri izračunu upoštevala omejitveno zakonodajo. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, dejansko stanje v zvezi z ugotovitvijo, ali je tožena stranka izplačala vso razpoložljivo maso plač v času omejitev, pa nepopolno ugotovljeno. Tožnici v odgovoru na pritožbo navajata, da terjatve iz naslova plač nimajo značaja občasnih terjatev po 372. členu ZOR. Tožena stranka ni uspela dokazati, da tožečima strankama ne bi mogla za vtoževano obdobje izplačati razlike v plači, obračunane v skladu s kolektivno pogodbo. Z ničemer ni dokazala trditve, da vtoževanih razlik plač ne bi smela vključiti v razpoložljivo maso plač, oziroma tega, da bi z vtoževanimi izplačili maso prekoračila. Omejitvena zakonodaja ni posegala v oblikovanje plač skladno s kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, ampak je določala le relativna dopustna povečanja mase za plače, absolutni zneski pa so bili določeni glede na osnovo, ki jo je tožena stranka sama določila pred uveljavitvijo omejitvene zakonodaje. V okviru razpoložljive mase so bila dovoljena razporejanja sredstev za plače v skladu s kolektivno pogodbo in tožena stranka bi lahko izplačevala pripadajočo plačo tudi tožečima strankama, če bi maso pravilno oblikovala. Takšen je tudi zaključek izvedenke, podan na ustnem zaslišanju, ki mu tožena stranka ni ugovarjala. Zato tudi ni pomembno, ali je izvedenka razpolagala s podatki tožene stranke za izračun celotne razpoložljive mase za plače. Dokazno breme je na toženi stranki, ki drugačnega izračuna razpoložljive mase plač ni predložila oz. izvedbe dokaza s postavitvijo drugega izvedenca ni predlagala. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo izvedensko mnenje in ustna dodatna pojasnila na zaslišanju. Tožena stranka tudi v pritožbi, razen posplošenih trditev o omejitvi razpoložljive mase za plače, ne ponuja nobenih dokazov za svoje trditve. Tožeči stranki predlagata zavrnitev pritožbe. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP/77, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77, ki jo pritožba izrečno uveljavlja. Prvostopenjska sodba je ustrezno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, od katerih je odvisna pravilna in zakonita odločitev v tem individualnem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa temelji na pravilni pravni presoji. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja. Terjatve iz delovnega razmerja, vključno s plačo, zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku iz 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89), ki določa, da terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. Delovnopravni predpisi (ZDR, ZTPDR) namreč nimajo določb o zastaranju denarnih terjatev, zato je potrebno smiselno uporabiti določbe ZOR. Plača ni občasna terjatev v smislu določb 372. člena ZOR, kot zmotno meni pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo tudi, ko je tožnicam priznalo zakonite zamudne obresti od vtoževanih razlik v plači od dospelosti mesečnih razlik, zlasti ker tožena stranka ni ugovarjala zastaranja zamudnih obresti, ampak le zastaranje glavnice (zamudne obresti so namreč stranske občasne terjatve, ki zastarajo v treh letih po 1. odstavku 372. člena ZOR, to je v krajšem roku kot glavnica - plača). Določba 279. člena ZOR, na katero se sklicuje pritožba, ne pride v poštev, ker tožnici ne zahtevata obrestnih obresti, prav tako pa ne gre za primer iz 3. odstavka tega člena (ker plače niso občasna dajatev). Navedeno določbo bi bilo potrebno uporabiti le v primeru, če bi bila glavnica plačana in bi tožnici uveljavljali le plačilo neplačanih zapadlih zamudnih obresti - v takšnem primeru pa je, glede na določbi 2. odstavka 279. člena ZOR, t.i. "procesne" obresti mogoče zahtevati le od vložitve tožbe dalje. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnici v spornem obdobju (od leta 1992 do leta 1995) nista prejemali plače v skladu s panožno kolektivno pogodbo (iz leta 1991 ter 1994) in Aneksom k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo (Ur.l. RS št. 11/93), oziroma v skladu z omejitveno zakonodajo, ki je v letu 1992 ter 1993 omejevala raven plač do določene višine (Zakon o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za leto 1991 in za prva dva meseca 1992. leta - Ur.l. RS št. 48/90, 26/91, 13/92 ter Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač - Ur.l. RS št. 13/93, 17/93). Delavcem pripada osnovna plača najmanj v višini izhodiščne plače, določene v splošni oz. panožni kolektivni pogodbi. Za toženo stranko veljajo v spornem obdobju (od leta 1992 do 1995) določbe kolektivnih pogodb za cestno gospodarstvo (iz l. 1991 ter 1994). Osnovni osebni dohodek delavca ne more biti nižji od izhodiščnega osebnega dohodka, določenega v 58. členu te pogodbe (55. člen Kolektivne pogodbe za cestno gospodarstvo - Ur. l. RS št. 19/91), izhodiščni osebni dohodki pa predstavljajo minimum vsakega tarifnega razreda (1. odstavek 56. člena panožne kolektivne pogodbe iz leta 1991). Vsebinsko enake določbe vsebuje panožna kolektivna pogodba iz l. 1994, po kateri osnovna plača delavca za poln delovni čas, predvidene delovne rezultate in normalne delovne pogoje ne more biti nižja od izhodiščne plače, določene v tarifni prilogi te pogodbe (48. člen Kolektivne pogodbe za cestno gospodarstvo - Ur. l. RS št. 5/94). Le pod pogoji iz 61. člena panožne kolektivne pogodbe iz l. 1991 oz. 54. člena panožne kolektivne pogodbe iz l. 1994 se osnovna plača delavca lahko zniža. Po določbi 61. člena panožne kolektivne pogodbe iz l. 1991 je dopustno znižanje plač za največ 20 % v primeru, če bi izplačilo osebnih dohodkov, določenih v skladu s to kolektivno pogodbo, ogrozilo obstoj podjetja. Odločitev o znižanju izhodiščnih osebnih dohodkov sprejme direktor podjetja na osnovi analize tekočih in razvojnih možnosti podjetja, ob soglasju organa upravljanja in sindikata, znižanje izhodiščnih osebnih dohodkov pa je možno toliko časa, dokler obstajajo taki razlogi. 54. člen panožne kolektivne pogodbe iz l. 1994 pa glede zniževanja plač določa naslednje: " Če obstaja nevarnost, da podjetje ne bi moglo v bližnji prihodnosti zagotavljati izhodiščnih plač po tej pogodbi, se glede teh na pogajanjih direktor in sindikati opredelijo s socialnim sporazumom." Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni predložila nobenega sklepa o znižanju plač, sprejetega po postopku iz citiranih določb panožnih kolektivnih pogodb, pri toženi stranki pa tudi ni bil sklenjen socialni sporazum, ki bi bil lahko podlaga za zakonito znižanje plač od uveljavitve panožne kolektivne pogodbe iz l. 1994 dalje. Ker plače pri toženi stranki niso bile zakonito znižane, je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo tožnicama razliko med izplačano in pripadajočo plačo po panožni kolektivni pogodbi za čas, ko so se plače izplačevale v skladu s panožno kolektivno pogodbo (od 1.3.1992 do 31.1.1993 ter v času od julija 1993 dalje), oz. v skladu z Aneksom k SKPG ter Zakonom o načinu izplačevanja in obračunavanja plač (Ur.l. RS št. 13/93, 17/93) v obdobju od 1.2.1993 do 30.6.1993. Pravilna pa je tudi odločitev, da sta tožnici upravičeni do razlike v plači za januar in februar 1992, ko je veljal omejitveni zakon iz l. 1990, 91 in 92. Ugovori, da omejitvena zakonodaja ni bila upoštevana, niso utemeljeni. Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke K. S. z dne 12.5.1999, ki ga je izvedenka dopolnila, zaslišana na glavni obravnavi, je razvidno, da je bil izračun razlik za celotno obdobje, vključno za čas veljavnosti omejitvenih zakonov (januar, februar 1992, marec do junij 1993), izdelan na podlagi podatkov o izhodiščnih in izplačanih plačah, ki jih je izvedenki predložila tožena stranka. Ti podatki se nahajajo v sodnem spisu (B5, B6 in druge listine), pri čemer je tožena stranka izračunala razliko v plači le ob upoštevanju osnove in odstotka doseganja oz. nedoseganja nivoja izhodiščnih plač po kolektivni pogodbi, izvedenka pa je pri svojem izračunu razlik v plači pravilno upoštevala plačo, določeno v pogodbah o zaposlitvi ter vse oblike izplačil plače v posameznih obdobjih (redno delo, dopusti, prazniki, dodatki ...). Tožeči stranki v odgovoru na pritožbo pravilno opozarjata, da tožena stranka ni predložila nobenih dokazov glede izračunavanja dovoljene mase oz. svojega izračuna mase plač po omejitvenih zakonih iz leta 1991 in 1993 in zato ni uspela dokazati, da bi z izplačili vtoževane razlike do višine izhodiščnih plač po zakonu dovoljeno maso plač prekoračila. V zvezi z zahtevki za plačilo razlike za januar in februar 1992, ko je še veljal omejitveni zakon iz leta 1990 (s spremembami in dopolnitvami iz l. 1991 in 1992), tožena stranka ni predložila nobenih podatkov (razen podatkov v prilogah B5 in B6, ki jih je izvedenka upoštevala), na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti oblikovanje mase plač po določbi 3. člena tega zakona. Po 1. členu navedenega zakona so se v letu 1991 in v prvih dveh mesecih leta 1992 osebni dohodki in nadomestila osebnih dohodkov izplačevali v breme pravnih oseb (ki poslujejo z družbenimi sredstvi) v skladu z določbami kolektivnih pogodb in v okviru tega zakona (1. in 2. člen). V tem obdobju so se za osnovo za oblikovanje mase plač upoštevala povprečna mesečna izplačila plač za posamezna obdobja v letu 1990, glede na število delavcev in delovne ure, tako določena sredstva za mesečne akontacije plač pa so se povečevala glede na rast življenjskih stroškov (3. člen). Ta zakon pa je vseboval tudi posebne določbe za oblikovanje mase plač za podjetja, ki poslujejo z izgubo (4. člen). Pravilno je stališče tožečih strank v odgovoru na pritožbo, da je zakon določal le relativna dopustna povečanja mase za plače, v okviru razpoložljive mase pa so bila dovoljena razporejanja sredstev za plače po kolektivnih pogodbah. Če tožena stranka izvedenki ni posredovala ustreznih podatkov, po zaslišanju sodne izvedenke njenemu izvedenskemu mnenju ni več oporekala, dokazov glede izračuna razpoložljive mase plač za čas veljavnosti prvega "omejitvenega" zakona pa tudi k pritožbi ni priložila, je mogoče le zaključiti, da svojih trditev ni dokazala, njenih pritožbenih navedb v zvezi z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem glede izračuna razpoložljive mase plač (za januar in februar 1992) ni mogoče upoštevati. Zlasti ne zato, ker se izračun razlik za ta dva meseca ujema s podatki, ki jih je predložila tožena stanka sama (B5, B6). Enak zaključek velja za upoštevanje omejitvenega zakona iz leta 1993. Omejitveni zakon iz leta 1993 (ki je veljal za obdobje od marca do junija 1993) je tako ali tako maksimiral plače do nivoja izhodiščnih plač po aneksu k SKPG, kar je bilo pri izračunu za obe tožnici upoštevano, saj ni nobenega dvoma o tem, da pri toženi stranki plače niso bile zakonito znižane niti v letu 1992 niti kasneje v obdobju, za katerega tožnici vtožujeta razliko v plači, kljub temu pa so se izplačevale nižje plače od izhodiščnih. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo navedeni Zakon o načinu izplačevanja in obračunavanja plač iz leta 1993, po katerem so se izplačevale plače po splošni in ne po panožnih kolektivnih pogodbah, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Tudi v tem obdobju pa bi tožena stranka lahko izplačevala plače, nižje od izhodiščnih plač (po Aneksu k SKPG), vendar le, če bi znižala plače v skladu z določbami splošne oz. panožne kolektivne pogodbe. V aneksu so bile namreč določene izhodiščne bruto plače po posameznih tarifnih razredih za februar 1993 in eskalacijska lestvica za povečevanje plač v naslednjih petih mesecih do vključno plače za junij 1993 (1. in 2. točka). V 3. točki navedenega aneksa pa je določeno, da se pogodbene stranke sporazumejo, da se bodo dejanske plače zaposlenih izplačevale skladno z eskalacijsko lestvico iz 2. točke (kar pomeni, da so bile plače omejene do višine izhodiščne plače, določenih v SKPG oz. da ni bilo možnosti določanja višjih izhodiščnih plač v panožnih kolektivnih pogodbah). 3. točka aneksa pa vsebuje tudi določbo, da za podjetja, ki izplačujejo plače v višini do 80% izhodiščnih plač, navedena omejitev iz prejšnjega odstavka ne velja, ker bodo lastniki in poslovodstvo skupaj s sindikati ocenili vzroke za tako stanje in opredelili ukrepe za zagotovitev izplačevanja izhodiščnih plač v skladu s SKPG. Nobenega dvoma ni o tem, da so pod pojmom "podjetja, ki izplačujejo plače v višini do 80% izhodiščnih plač" mišljena tista podjetja, ki so plače zakonito znižala, oziroma v katerih so izplačevali nižje plače na podlagi sklepov o znižanju plač, sprejetih po določbah 33. člena SKPG oz. v skladu z ustreznimi določbami panožnih kolektivnih pogodb. Samo na ta podjetja se nanaša tudi 2. odstavek 3. člena Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (po prvotnem besedilu in po noveli - Ur.l. RS št. 17/93), ki določa osnove za določitev obsega dejanskih plač glede na izplačane plače za posamezne mesece leta 1992 z ustrezno valorizacijo in na ta način omejuje maso plač oz. določa zgornjo mejo dopustnih izplačil plač za navedeno obdobje. Glede na takšno zakonsko ureditev ter vsebino aneksa k SKPG je jasno, da je za toženo stranko, ki v letu 1992 in v letu 1993 ni sprejela ustreznih sklepov za zakonito znižanje plač, veljala določba 1. odstavka 3. člena navedenega zakona, ki določa da se v času veljavnosti tega zakona plače v pravnih osebah s področja gospodarstva izplačujejo največ do višine, določene v aneksu k SKPG. Če je tožena stranka maso plač določala drugače, po 2. odstavku 3. člena navedenega zakona (na kar bi kazali podatki v spisu), brez ustreznih sklepov o izplačilu 80% plač, ni ravnala pravilno in v skladu z zakonom. To ne more vplivati na utemeljenost tožbenih zahtevkov obeh tožnic za plačilo razlik v plačah za navedeno obdobje veljavnosti omejitvenega zakona iz leta 1993. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene, saj je sodišče pravilno uporabilo zakonske določbe, ki so v spornem obdobju urejale izplačilo plač v pravnih osebah s področja gospodarstva, med katere sodi tudi tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta tožnici tudi za obdobje veljavnosti navedenega zakona upravičeni do razlike v plači do višine izhodiščnih plač po aneksu k SKPG. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnic za plačilo razlik v plači za obdobje do avgusta 1995 in pri tem upoštevalo izvedensko mnenje sodne izvedenke, ki mu tožena stranka potem, ko je sodna izvedenka na obravnavi podala dodatna pojasnila, ni ugovarjala, niti ni pravočasno predlagala izvedbe dokaza s postavitvijo drugega izvedenca. Kot je že navedeno, pa tožena stranka tudi k pritožbi ni predložila niti ustreznih listin, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti njene trditve glede spoštovanja omejitvenega zakona, ki je veljal še za januar in februar 1992, v času veljavnosti omejitvenega zakona iz leta 1993 pa je bila dolžna razpoložljivo maso plač oblikovati v skladu z aneksom k SKPG, ker plač ni zakonito znižala. Zato pritožbenih navedb s tem v zvezi ni mogoče upoštevati. Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu (368. čl. ZPP/77). Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/1/94).