Jedro

V PUP je kot obvezen določen najmanj 4 - meterski odmik, pa še to pod pogojem, da novozgrajeni objekt ne moti sosednje posesti, manjši odmik od predvidenega pa je zgolj izjema od omenjenega pravila, zato jo je treba razlagati restriktivno. Navedeno pomeni, da mora podrobna utemeljitev takšnega izjemnega posega vsebovati razloge, zakaj je v konkretnem primeru manjši odmik predvidenega objekta od parcelne meje sploh potreben. Iz razlogov, ki sta jih tožnik oz. izdelovalec PGD navedla, pa izhajajo zgolj razlogi, ki kažejo na to, da bo z manjšim odmikom od predpisanega zagotovljena boljša kvaliteta bivanja v novogradnji, ne pa razlogi, ki bi kazali na nujnost takšnega odmika in nemožnost zagotovitve predpisanega odmika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo kot drugostopenjski upravni organ odpravila v uvodu navedeno odločbo prvostopenjskega upravnega organa in zavrnila zahtevo tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo stanovanjskega objekta (objekt F) na zemljišču parc. št. ... (del), obe k.o. ... (1. točka izreka). Z 2. točko izreka izpodbijane odločbe je tožniku naložila, da A.A. in B.B. (prizadetima strankama v tem upravnem sporu) povrne stroške postopka v določeni višini.

V obrazložitvi med drugim navaja, da je v tej zadevi že odločala, nazadnje z odločbo z dne 30. 5. 2007, s katero je bila pritožba zoper izdano gradbeno dovoljenje zavrnjena. Upravno sodišče RS jo je sodbo opr. št. U 1258/2007 z dne 24. 4. 2008 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek z napotilom, da ponovno preveri vse pogoje iz Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje občine Ig (v nadaljevanju Odlok), pred tem pa od tožnika zahteva še dopolnitev PGD v smislu, da navede utemeljene razloge, zakaj je manjši odmik sploh potreben. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ postopek dopolnjeval ter pozval tožnika, naj izdela podobno utemeljitev posega ter navede razloge, zakaj je manjši odmik od parcelne meje potreben. Dne 27. 5. 2009 je bila opravljena ustna obravnava združena z ogledom na kraju samem, v nadaljevanju postopka pa so bile pridobljene še dodatne izjave strank. Na tej podlagi je prvostopenjski upravni organ ponovno izdal gradbeno dovoljenje, saj je ugotovil, da je investitor manjši odmik utemeljil ter da predvidena gradnja omogoča vzdrževanje objekta na lastnem zemljišču in da je objekt lociran v skladu s svetlobno tehničnimi in požarnimi predpisi.

Drugostopenjski organ se s takšnim stališčem prvostopenjskega organa, da je investitor manjši odmik utemeljil, ne strinja. Tožnik je manjši odmik utemeljeval z navedbami, da se je o lokaciji spornega objekta dogovarjal s pravnimi predniki prizadetih strank, ki so se z njo strinjali, da je skladna z določbami Odloka, ki zahteva 7 m odmik od ceste, da je potrebna glede na to, da je teren nepravilne oblike in pada od SV proti JZ, da je z njo omogočeno obračanje vozil, ureditev ozelenitve ter ohranitev vedute. S temi navedbami pa tožnik po presoji toženke ni utemeljil tako majhnega odmika. Ker je šlo na začetku za precej veliko območje, bi tožnik že takrat lahko predvideval drugačno umestitev objekta. Tega ne spremeni niti sklicevanje tožnika na domnevno strinjanje pravnih prednikov prizadetih strank z gradnjo. Glede na to, da ne gre za reševanje stanovanjskega problema tožnika, da je parcela dovolj velika in da dovozna pot ne predstavlja ceste v smislu določil prostorskega akta, bi objekt dejansko lahko bil lociran drugače. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika, da je od parcele št. ..., ki predstavlja dovozno pot in je v zasebni lasti, treba zagotoviti odmik 7 m. V Odloku navedeni odmik se nanaša na odmik od javne ceste, ki je od predmetne parcele precej oddaljena. Tudi sklicevanje tožnika na to, da naj bi bila v prihodnosti tu zgrajena krožna pot in da si na ta način varuje veduto in bo tako mogoča ureditev zasaditve okolice ne utemeljujejo manjšega odmika, ki je lahko dopuščen le izjemoma. Poleg tega je prvostopenjski organ na ogledu na kraju samem dne 27. 5. 2009 ugotovil, da bi bilo sporni objekt mogoče umestiti na parcelo na način, da bi bil sporni odmik večji.

Kljub temu, da je treba zahtevek tožnika zavrniti že iz razloga, ker nameravana gradnja glede na navedeno ne upošteva določb Odloka glede predpisanega minimalnega odmika in ne izpolnjuje pogojev po 66. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), toženka glede na majhen odmik dvomi, da do določenih motilnih vplivov na sosednjo parcelo ne bo prihajalo. Poleg tega obstoji tudi nasprotje med projektom arhitekture in podatki iz lokacijske dokumentacije, zato je tudi izrek gradbenega dovoljenja v nasprotju s projektom. Ker je bil glede na navedeno napačno uporabljen pravni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno v zadevi, saj nameravana gradnja ni skladna z določili prostorskega akta, ki na predmetnem območju velja, je po 252. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločbo prvostopenjskega upravnega organa odpravil, zahtevo investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja pa zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je odločitev toženke arbitrarna ter posega v tožnikovo pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS. Ker tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, so bila kršena tudi pravila postopka. Pri tem se sklicuje na četrti odstavek 146. člena ZUP. Poleg tega je toženka s svojo meritorno odločitvijo posegla v načela dvostopenjskega odločanja in s tem tožniku odvzela možnost vložitve rednega pravnega sredstva zoper odločitev. Nezakonitost izhaja tudi iz dejstva, da je bilo o zadevi odločeno že trikrat. S takšnim načinom postopanja tožniku nastajajo nepotrebni stroški, saj toženka že prvič ko je odločila o zadevi, leta 2006, vedela, kakšni odmiki med mejami zemljišč so podani in da v nobenem primeru ni mogoče preseči subjektivnega negativnega mnenja mejašev. Ne strinja se s stališčem toženke, da odmik objekta ni v skladu s pogojem, določenim v tretjem odstavku 10.3 točke 4. člena Odloka. Meni, da je v lokacijski dokumentaciji podrobno utemeljil poseg s stališča funkcionalnega vzdrževanja objekta ter svetlobno tehničnimi in požarnimi zahtevami. Utemeljitev mora temeljiti na strokovno tehničnih izhodiščih, dopustnih s stališča življenja in zdravja ljudi in varstva premoženja. Tem predpostavkam je v celoti zadostil. Pridobil je tudi mnenje mejaša. Negativno mnenje prizadetih strank pa še ne pomeni prepovedi gradnje objekta v odmiku, ki je manjši od 4 m od parcelne meje. Strinja se, da so odmiki določeni z namenom, da se zagotavlja določena stopnja homogenosti ter izpolnjevanja bistvenih zahtev, zlasti glede higienske in zdravstvene zaščite in zaščite okolice kot tudi varnosti pred požarom. Navedeno pa še ne pomeni, da je ocena stanja dopustnega manjšega odmika od meje sosednjega zemljišča mogoče presojati izključno subjektivno, kot je v konkretnem primeru. Zato ne more prevladovati stališče soseda mejaša, ki je podal prehodno negativno mnenje o nameravani obstoječi gradnji. Izpostavlja še dejstvo, da so pravni predniki prizadetih strank k nameravani gradnji podali predhodno pozitivno mnenje. Glede neskladnosti v projektni dokumentaciji zapisanih izmer s stanjem v naravi, ki ga je ugotovil inšpektor, pa tožnik navaja, da gre v projektni dokumentaciji za očitno pomoto pri zapisu (kapna lega/kap), ki jo je mogoče odpraviti s popravki, ki ne terjajo zavrnitve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek z napotilom, da se pritožba zavrne kot neutemeljena ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Podrejeno predlaga, da spremeni odločbo v zvezi z upravnim sporom.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Prizadeta stranka B.B. je v odgovoru na tožbo sporočil sodišču, da je postal v celoti lastnik parcele ... k.o. ..., zato se bo nadaljnjega postopka udeleževal samo on. Sicer pa prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo v celoti zavrne. Med drugim ponavlja navedbe, ki jih je podajal že tekom upravnega postopka, da je bil tožnik lastnik več nepremičnin, med katere sodi tudi sporna, v skupni izmeri 2.900 m2, na kateri je zgradil več objektov za prodajo. Na voljo je tako imel dovolj veliko površino, da bi objekte lahko lociral na način, da bi upošteval vsaj minimalne, 4 metrske odmike od sosednjih nepremičnin. Zato ni mogoče reči, da je z lokacijo, kot jo želi doseči v obravnavanem postopku, reševal svojo neugodno lokacijo.

Prizadeta stranka A.A. na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Med strankami ni sporno, da spada območje posega v območje urejanja SV 19/5 Zapotok, v morfološko enoto 2A, ki se ureja z Odlokom. Odlok glede odmikov novozgrajenega objekta od parcelne meje soseda za navedeno območje določa 4 m odmik (1. odstavek 10.3 točke 4. člena), da novozgrajeni objekt ne sme motiti sosednje posesti in da je treba pri določanju odmikov med objekti upoštevati tudi pogoje svetlobnotehnične ocene, višino in namembnost načrtovanih objektov (2. odstavek), da je treba pri manjših odmikih od določenih v lokacijski dokumentaciji izdelati podrobno utemeljitev posega in predložiti predhodno mnenje mejašev (3. odstavek). Sporno tudi ni, da je po PGD predviden odmik novozgrajenega objekta od meje s parcelo v lasti prizadetih strank št. ... k.o. ... manjši od 4 m (1,38 m in 1,85 m). Sporno pa je, ali je tožnik v lokacijski dokumentaciji podrobno utemeljil poseg in tako izpolnil navedeni pogoj iz tretjega odstavka 10.3 točke 4. člena Odloka.

Sodišče je že v sodbi opr. št. U 1258/2007 z dne 24. 4. 2008, ki je bila izdana v predmetni zadevi pojasnilo, da je način določanja odmikov, kot izhaja iz tretjega odstavka 10.3 točke 4. člena Odloka, ko je kot obvezen določen najmanj 4 - meterski odmik, pa še to pod pogojem, da novozgrajeni objekt ne sme motiti sosednje posesti, zgolj izjema od omenjenega pravila, zato jo je treba razlagati restriktivno. Navedeno pomeni, da mora podrobna utemeljitev takšnega izjemnega posega vsebovati razloge, zakaj je v konkretnem primeru manjši odmik predvidenega objekta od parcelne meje sploh potreben. Po presoji sodišča je to še toliko bolj pomembno v primeru kot je obravnavani, ko se prizadeti stranki s takšnim odmikom ne strinjata in celo uveljavljata, da je zaradi takšnega odmika motena njuna posest. O tem, kakšen je bil po presoji sodišča namen normodajalca glede odmikov, se je sodišče podrobno izreklo že v citirani sodbi.

Že iz citirane sodbe sodišča izhaja tudi, da utemeljitev posega v PGD, da je kljub manjšim odmikom omogočeno funkcionalno vzdrževanje objekta na lastnem zemljišču, da strešne kapi ne segajo na sosednja zemljišča in da so objekti locirani v skladu s svetlobnotehničnimi in požarnimi zahtevami, predstavlja presojo posega z vidika vplivov spornega objekta na sosednje nepremičnine, ne pove pa ničesar o razlogih za gradnjo bližje meji. Sodišče pa se strinja tudi z ugotovitvijo toženke, na kateri temelji izpodbijana odločba, da razlogi, ki sta jih je tožnik oz. izdelovalec PGD navedla v dopolnitvah vloge, in sicer, da se je tožnik o lokaciji spornega objekta dogovarjal s pravnimi predniki prizadetih strank, da je teren nepravilen (trikotne oblike) in da pada od SV proti JZ, da je s takšnim odmikom omogočeno obračanje vozil, ureditev ozelenitve in ohranitev vedute, ne opravičujejo uporabe izjeme iz tretjega odstavka 10.3.točke 4. člena Odloka. Iz razlogov, ki sta jih tožnik oz. izdelovalec PGD navedla v dopolnitvah vloge, izhajajo zgolj razlogi ki kažejo na to, da bo z manjšim odmikom od predpisanega zagotovljena boljša kvaliteta bivanja v novogradnji, ne pa razlogi, ki bi kazali na nujnost takšnega odmika in nemožnost zagotovitve predpisanega 4 – metrskega odmika (na primer z drugačno lego objekta, načrtovano gradnjo manjšega objekta in podobno), kar bi opravičevalo uporabo izjeme iz tretjega odstavka 10.3. točke 4. člena Odloka. Pri tem pa tudi ni zanemarljiva neprerekana ugotovitev toženke, da je šlo na začetku za precej veliko območje (po navedbah prizadetih strank v obsegu 2.900 m2), kar tudi po presoji sodišča kaže na to, da je imel tožnik dovolj možnosti, da sporni objekt umesti v prostor tako, da upošteva minimalno predpisane odmike od parcelnih mej sosednjih zemljišč. Ugovor, da je s takšnim odmikom zagotovljen v Odloku predpisan 7 m odmik od parcele ..., je utemeljeno zavrnila že toženka, tožnik pa v tožbi ne navaja, da bi bile ugotovitve, na katerih utemeljitev toženke temelji, neresnične.

Sodišče še pripominja, da izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz Odloka glede predpisanega minimalnega odmika novozgrajenega objekta od parcelne meje, ker v lokacijski dokumentaciji ni podrobno utemeljil posega in ne zato, ker se prizadeti stranki (mejaša) s posegom nista strinjali. Zato na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati tožbeni ugovori, ki se nanašajo na pravno učinkovanje negativnega mnenja mejašev in navedbe o tem, da so pravni predniki soglašali z predmetno gradnjo.

Ker torej predmetna gradnja po projektu tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje pogoja iz Odloka glede predpisanega minimalnega odmika novozgrajenega objekta od parcelne meje soseda, niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja po 66. členu ZGO-1. Odločitev toženke je zato pravilna in na zakonu utemeljena. Tožbeni očitki o posegu v z Ustavo RS zajamčene temeljne človekove pravice in svoboščine iz 14., 22. in 34. člena Ustave RS so povsem pavšalni, zato jih sodišče ni moglo obravnavati. Možnost, da drugostopenjski organ zadevo reši drugače, kot jo je rešil prvostopenjski upravni organ, je predvidena v ZUP, zakonitost takšne odločitve drugostopenjskega upravnega organa pa je bila presojana v upravnem sporu. Zato tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da je toženka s svojo meritorno odločitvijo tožniku odvzela možnost vložitve pravnega sredstva zoper njo.

Ker iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da je imel tožnik možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za odločitev v tej zadevi, tudi niso utemeljeni tožbeni ugovori, da te možnosti ni imel. Poleg tega tožnik konkretno ne navede, do katera so bila tista dejstva in okoliščine, ki so pomembne za izdajo izpodbijane okoliščine, do katerih se ni imel možnost opredeliti. Tudi sicer je bila izpodbijana odločba izdana zaradi napačne uporabe materialnega prava prvostopenjskega upravnega organa na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih je ugotovil že prvostopenjski upravni organ v postopku na prvi stopnji.

Glede na ugotovljeno in neprerekano neskladje med podatki v PGD glede višine kapi pa je izrek gradbenega dovoljenja, ki ga želi tožnik ohraniti v veljavi, tudi sam s sabo v nasprotju. Sodišče še pripominja, da se v postopku izdaje gradbenega dovoljenja preverja skladnost projekta in ne morebiti že zgrajenega objekta s prostorskim aktom. Ker pa se skladnost že zgrajenega objekta z izdanim gradbenim dovoljenjem preverja v inšpekcijskih postopkih, je v interesu investitorja, da se v primeru, ko gre za legalizacijo objekta, kot je to v obravnavanem primeru, podatki v PGD skladajo s stanjem v naravi.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.