Jedro

Načeloma sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Vendar pa vsebina začasne odredbe ne more biti taka, da bi se z njo naložilo drugemu sodišču, kako naj v drugi zadevi postopa.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem obsegu (točka I izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom (sklep z dne 27.5.2003 v zvezi s popravnim sklepom z dne 11.6.2003) predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo (točka I izreka) ter tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks (točka II izreka). Zoper odločitev, da se predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrne, se je tožnik pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da so navedbe in ugotovitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu protispisne. Ne drži, da je tožnik kot edini dokaz o lastništvu vozila predložil prometno dovoljenje in drugih dokazov o lastništvu kot n.pr. računov in kreditnih pogodb ni predložil. V spisu se nahaja kot priloga k tožbi tudi račun A.d.d. št. 18522/971 z dne 15.7.1999, ki se glasi na ime tožnika in s katerim tožnik v okviru tožbenih navedb izkazuje lastništvo vozila. Priložen je še garancijski list in prometno dovoljenje, ki prav tako glasita na tožnika. Tudi ne drži, da tožnik ni predložil kreditnih pogodb, saj je predložil kreditno pogodbo, ki jo je za nakup tožnikovega vozila sklenila A.M. in predlagal tudi njeno zaslišanje. Sodišče pravno zgrešeno ocenjuje, da prometno dovoljenje ni javna listina in nima za posledico izpodbojne domneve, da je tožnik lastnik. Sicer pa je tožnik lastništvo vozila dokazoval tudi z drugimi dokazi (n.pr. posojilna pogodba za nakup vozila, odločba CSD o dovolitvi in pogodba o prodaji prejšnjega vozila, izjava tožnikovega očeta, zaslišanje prič V., očeta, matere, očima in predstavnika CSD. Sodišče ni presojalo dokazov, kot mu to nalaga 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zato je dejansko stanje napačno ugotovilo in sprejelo zgrešeno, z ničemer utemeljeno ter za tožnika neugodno oceno. Tožnik je jasno navedel, da mu je vozilo kupil njegov oče, določena sredstva pa je k nakupu prispeval tožnik sam in A.M.. Iz navedb po logiki sledi, da sredstev za nakup vozila, ki se je zarubilo, ni prispevala dolžnica v izvršilnem postopku N.R.. Pa tudi, če bi ta sredstva soprispevala dolžnica, sodišče na podlagi tega ne more zaključiti, da bi zaradi takega prispevka tožnik ne bil lastnik. Tožniku je odvzeta opravilna sposobnost, jasno je, da mora v njegovem imenu in za njegov račun nakup opraviti nekdo drug. To, da tožnik ni opravilno sposoben, pa ni ovira za pridobitev lastninske pravice. Glede okoliščin, ali je A.M. tožniku denar podarila, čemur sodišče ne sledi, je tožnik predlagal njeno zaslišanje. Zakaj naj bi G.R. potrdilo podal zgolj za potrebo tega postopka, pa sodišče ne pove. Sodišče sicer tožniku priznava, da je izkazal, da so bila sredstva od prodaje prejšnjega vozila porabljena za nakup zarubljenega vozila, zatem pa brez vsakršne podlage zaključi, da je bilo prejšnje vozilo sicer kupljeno na ime tožnika iz enakih razlogov kot zarubljeno vozilo, zaradi katerega teče ta postopek (goljufanje upnikov, izognitev plačila davka na promet vozila). Gre za neobrazložen sklep, ki ga ni mogoče niti preizkusiti in ni jasno, na podlagi katerih dejstev in dokazov v sodnem spisu je sodišče prišlo do takega zaključka. Gre tudi za neprimerne očitke, saj je tožnik prejšnje vozilo kupil leta 1996, ko zoper njegovo mater ni bil v teku noben omembe vreden izvršilni postopek. Sicer pa se sodišče ni izjasnilo, kdo naj bi bil potemtakem verjeten lastnik zarubljenega vozila. Sodišče je postopek kršilo tudi zato, ker je odločilo v nasprotju s 7. čl. ZPP. Lahko navaja namreč le dejstva in izvaja dokaze, ki so jih stranke navajale in predlagale, sicer pa ne, v konkretnem primeru pa tožena stranka ni še ničesar navajala in predlagala, saj še niti odgovora na tožbo ni vložila oz. tožnik tega še ni prejel, pa se sodišče sklicuje na navedbe toženca v izvršilnem postopku, kot jih je povzelo v sklepu v izvršilnem postopku v zvezi s predlogom tožnika za odlog izvršbe. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi, sklep tako spremeni, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi in stroške postopka naloži v plačilo toženi stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje o podanem predlogu za izdajo začasne odredbe je določba 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve lahko izda, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1. odst.), izkazati pa mora tudi eno izmed predpostavk iz 2. odst. 272. čl. ZIZ. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik kot upnik ni izkazal prve potrebne predpostavke, ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji oz. mu bo nastala. Pritožba v zvezi z razlogi, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje, utemeljeno navaja, da razlogovanje prvostopenjskega sodišča ne prepriča. Ne drži sicer, da so razlogi protispisni, saj ima sklep jasne razloge, ki jih je mogoče tudi preizkusiti, res pa je, da so zmotni. Pravilno pritožba opozarja, da je tožnik svoje navedbe konkretiziral, kolikor se nanašajo na trditev, da je lastnik vozila, priložil dokaze, listine ter je prometno dovoljenje javna listina, ki v smislu 242. čl. ZPP dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno ali določeno. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, kar pa je v domeni nasprotne, tožene stranke in ima pritožba prav, ko opozarja, da toženec v tem postopku niti konkretnih navedb še ni podal, tudi ne dokaznih predlogov. Zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da iz razlogov, ki jih je navedlo v obrazložitvi sklepa, ni izkazana verjetnost tožnikove terjatve, saj ni verjetno izkazal, da je lastnik vozila, ne vzdrži. Vendar pa je odločitev pravilna iz drugega razloga. 273. čl. ZIZ primeroma našteva vrste začasnih odredb. Načeloma sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Vendar pa vsebina začasne odredbe ne more biti taka, da bi se z njo naložilo drugemu sodišču, kako naj v drugi zadevi postopa. V tem pravdnem postopku zato sodišče z začasno odredbo ne more vplivati na tek drugega, konkretno izvršilnega postopka, prav to pa predlaga tožnik v začasni odredbi, izvršitelju R.M., ki je, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in poudarja tudi pritožnik, v izvršilnem postopku zarubil sporno osebno vozilo Marcedes Benz A 170, reg.št. KP, naj bi se prepovedala prodaja tega vozila. Tretji, ki meni, da bi se z izvršilnimi dejanji poseglo v njegovo pravno sfero, ima kot tretji pravno sredstvo v postopku izvršbe (ugovor tretjega - 64. čl. ZIZ), lahko pa predlaga tudi odlog izvršbe (73. čl. ZIZ) in izvršbo sodišče glede tega predmeta odloži ob izkazani verjetnosti, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo. Na tek izvršilnega postopka lahko torej aktivno vpliva tako, da izkoristi sredstva, ki mu jih omogoča zakon, ne more pa na tek izvršilnega postopka vplivati s tako predlagano začasno odredbo v tem pravdnem postopku, v katerem s tožbenim predlogom zahteva, da se izvršba na omenjeno vozilo izreče za nedopustno. Če bo izdana v tej pravdi ugodilna odločba, bo to razlog za ustavitev izvršbe na sporno vozilo (5. odst. 65. čl. ZIZ). Predlog tožnika za izdajo začasne odredbe s predlagano vsebino je torej neutemeljen, in odločitev sodišča prve stopnje pravilna ter je zato sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).