Jedro

Skladno s tretjim odstavkom 33. člena SPZ lahko le zakon izključi protipravnost posega v posest. To pomeni, da protipravnosti posega v posest ni mogoče izključiti s pravnim poslom. Nedopustno je reševanje sporov med najemnikom in najemodajalcem na način, da se skuša najemojemalca prisiliti k plačilu najemnine ali stroškov z odklopom elektrike, vode, ipd.

Ker je toženec tisti, ki je odklopil elektriko in prekinil dotok vode v lokala tožnikov, oziroma je bilo to storjeno po njegovem nalogu, je on tisti, ki mora vzpostaviti prvotno stanje ne glede na to, če bi to lahko naredila tožnika ali kdo tretji. Razlog za to je v nujnosti hitrega ukrepanja.

Tožencu ni mogoče naložiti vzpostavitve prejšnjega stanja na način, ki presega njegova motilna ravnanja.

Prepoved nadaljnjega motenja presega domet regulacijske začasne odredbe. Izdaja začasne odredbe je pridržana za izjemne situacije, ko je treba zaradi preprečitve nenadomestljive škode ali nasilja še pred zaključkom kontradiktornega postopka začasno urediti med strankama postopka sporno razmerje; morebitnih bodočih motenj posesti z regulacijsko začasno odredbo ni dopustno urejati.

Za izrek denarne kazni po 226. členu ZIZ zgolj s stopnjo verjetnosti ugotovljena dejstva ne zadostujejo.

Materialnopravno zmotno stališče tožnikov, da se lahko predlagana denarna kazen izreče za vsak dan kršitve, sodišču ne daje podlage za odločanje preko zneska, navedenega v predlogu za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijani točki I/3 izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 5. 7. 2024.

II.Pritožbi tožene stranke zoper sklep o zavrnitvi ugovora se delno ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da se ugovoru tožene stranke z dne 16. 7. 2024 zoper sklep o začasni odredbi delno ugodi in se v točki I/1 izreka črta besedilo: "izvede potrebno električno napeljavo," , točka I/2 izreka pa se razveljavi in se v teh delih predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrne;

v ostalem se pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III.Pritožbi tožene stranke zoper sklep o denarnem kaznovanju se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

IV.Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je delno ugodilo predlogu tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) za izdajo začasne odredbe in 5. 7. 2024 izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naložilo, da v roku 24 ur vzpostavi stanje pred motenjem in odvzemom posesti tožnikov tako, da izvede potrebno električno napeljavo, priklopi na električno omrežje in zagotovi nemoteno ter neprekinjeno oskrbo z električno energijo ter priklopi na vodovodno omrežje in zagotovi nemoteno in neprekinjeno oskrbo s tekočo vodo v gostinsko poslovnem prostoru A. in premičnem kontejnerskem zabojniku - B., ki sta del trgovskega kompleksa C. (točka I/1); tožencu je prepovedalo, da v prihodnje s takšnimi ali podobnimi dejanji onemogoča nemoteno posest tožnikov v A. in B. (točka I/2 izreka); za primer, da ne bi izpolnil začasne odredbe oziroma bo kršil prepovedi iz 2. točke, je tožencu izreklo denarno kazen 1.000 EUR, pri čemer bo v primeru kršitve izdan nov sklep z višjo denarno kaznijo (točka I/3 izreka). Kar sta tožnika zahtevala več ali drugače, to je prepoved v bodoče posegati v posest tožnikov z onemogočanjem nemotene oskrbe z Internetom, predlog za izrek kazni v višini 1.000 EUR za vsak dan zamude in predlog za izpolnitev obveznosti na podlagi 225. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, je zavrnilo (točka II. izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (točka III. izreka).

2.Zoper zavrnilni del sta se glede višine denarne kazni pritožila tožnika zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Menita, da Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ne prepoveduje sodišču, da bi določilo denarno kazen tako, kot je bilo predlagano - glede na število dni zamude z izpolnitvijo oziroma s kršitvijo prepovedi. V tretjem odstavku 226. člena ZIZ je določena le gornja meja za izrek (prve) denarne kazni, ta meja bi bila upoštevana tudi, če bi sodišče določilo denarno kazen v dnevnih zneskih. Šele če bi toženec kršil začasno odredbo 500 dni, bi izrečena kazen dosegla 500.000 EUR. Le tako zagrožena kazen bi toženca odvrnila od nadaljnjega motenja posesti, kar je smisel denarne kazni. Temu v konkretnem primeru z določitvijo enkratne denarne kazni v tako nizkem znesku ni bilo zadoščeno. Sodišče ob določanju višine denarne kazni ni ustrezno upoštevalo narave in teže kršitev toženca, ki skoraj popolnoma onemogoča opravljanje gostinske dejavnosti tožnikov. V predlogu, da se določi denarna kazen za vsak dan kršitve, je sodišče imelo zadostno podlago, da bi določilo višjo denarno kazen. Namen toženca je tožnikoma tako okrniti možnost njunega poslovanja, da ju tekom predmetnega postopka izčrpa na način, da jima onemogoči ustvarjanje prihodka in ju prisili v prenehanje njune dejavnosti. Pritožbenemu sodišču predlagata, da spremeni točko I/3 izreka o začasni odredbi na način, da izreče denarno kazen 50.000 EUR. Tožencu naj naloži tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče odločalo v mejah zahtevka, sicer pa denarne kazni sploh izreči ne bi smelo, saj pogoji za izdajo začasne odredbe niso podani. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Zoper izdano začasno odredbo je toženec vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 26. 8. 2024 zavrnilo in odločilo, da se odločitev o stroških postopka pridrži do izdaje odločbe o glavni stvari. Istega dne je izdalo tudi sklep, s katerim je tožencu naložilo, da v roku 15 dni plača s sklepom z dne 5. 7. 2024 izrečeno denarno kazen 1.000 EUR, sicer bo opravilo izvršbo po uradni dolžnosti, za primer ponovne kršitve oziroma neizpolnitve obveznosti iz sklepa o začasni odredbi je izreklo denarno kazen 2.000 EUR. Zoper ta dva sklepa se pritožuje toženec.

5.V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora tožečec uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in sklep o začasni odredbi z dne 5. 7. 2024 razveljavi, zavrne predlog za zavarovanje in tožnikoma naloži plačilo stroškov postopka; podredno naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo njegovih navedb in dokaznih predlogov, pač pa je sledilo le pavšalnim navedbam tožnikov o domnevnem protipravnem motenju posesti. Moralo bi narediti dokazno oceno vseh predlaganih dokazov. V najemni pogodbi, ki so jo sklenili s prvim tožnikom kot najemnikom (v nadaljevanju Najemna pogodba), je jasen dogovor, da lahko v primeru zamude s plačilom najemnine ali obratovalnih stroškov izklopijo elektriko in vodo v najetem poslovnem prostoru A. Stranke lahko prosto urejajo pogodbena razmerja, zato očitan poseg ne more biti protipraven in samovoljen. Stališče sodišča, da so navedbe glede kršitve Najemne pogodbe nerelevantne, ne more vzdržati. Prvi tožnik je bil večkrat pozvan, naj preneha s kršitvami, gradivo v spisu pa dokazuje, da je večkrat in redno kršil določila Najemne pogodbe. S tem je povzročil škodo, zato motenje ne more biti samovoljno in protipravno. Ker ni izvedlo v zvezi s tem predlaganih dokazov, je sodišče storilo kršitev v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na izjemnost in restriktivnost regulacijskih odredb, bi sodišče moralo v primeru dvoma vsaj zaslišati stranke, priče in opraviti ogled.

Da nista mogla opravljati svoje dejavnosti, tožnika nista niti zatrjevala, še manj izkazala. V obdobju očitanega motenja sta še vedno imela ves čas odprte svoje gostinske prostore in nobenih dokazil, da jima je dejansko upadel promet, še niti v odgovoru na ugovor nista predložila. Predlog za začetek stečajnega postopka nad prvim tožnikom je bil podan zaradi neplačanih terjatev, ki se nanašajo na obdobje pred očitanim motenjem in so posledica konstantnega neplačevanja najemnin in stroškov po Najemni pogodbi.

Skladno s sodno prakso za dosego namena regulacijske začasne odredbe v primeru motenja posesti zadošča že, da se izda začasna odredba za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja. Širjenje začasne odredbe na prepoved morebitnih novih ravnanj, bi presegla namen začasne odredbe.

S tem, ko je izreklo denarno kazen po 226. členu ZIZ, je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Gre za nadomestne storitve, ki jih lahko opravi kdorkoli drug, bodisi sama tožnika ali njuni pogodbeniki. Določbe 226. člena ZIZ pridejo v poštev le, če je dejanje tako tesno vezano na osebo dolžnika, da za upnika izpolnitev, ki bi jo opravil kdo drug, nima pomena ali sploh ni mogoča. Tožnika sta imela dostop do vseh priključkov, če pa ga ne bi imela, bi sodišče lahko odredilo, da jima tak dostop omogoči toženec. Ustrezen strokovnjak bi gotovo lahko našel ventil oziroma stikalo, ki ga je treba odviti oziroma preklopiti.

6.V pritožbi zoper sklep o izreku denarne kazni toženec uveljavlja vse v 338. členu ZPP predvidene pritožbene razloge. Trdi, da je začasno odredbo v celoti nemudoma izpolnil. Takoj po prejemu sklepa o začasni odredbi je bilo narejeno vse, kar je v njegovi moči, da bi priklopil prvega tožnika nazaj na vodovodno omrežje, s tem je vodna oskrba omogočena tudi drugemu tožniku. Ponovno je namestil ustrezne varovalke v električno omarico in s tem omogočil priklop obeh tožnikov na električno omrežje. Stanje, kakršno je bilo pred motenjem posesti tožnikov, je vzpostavljeno. Spremembe, ki sta jih povzročila tožnika, ni mogoče obravnavati kot motilna ravnanja. Priklopa elektrike niso mogli v celoti izvesti sami, ker niso želeli še dodatno poškodovati električnih inštalacij. Poseganje v elektroinštalacije sta tožnika priznala v predlogu za izdajo začasne odredbe, prvostopenjsko sodišče pa je to v celoti ignoriralo. Spregledalo je elektronsko sporočilo pogodbenega vzdrževalca D. D., ki je poznavalec področja vzdrževanja objektov, da priklop na električno omrežje zaradi nepooblaščenih posegov tožnikov ne bo mogoč. To bi D. D. pojasnil, če bi ga sodišče zaslišalo. Stanje, kot je bilo pred domnevnim motenjem in odvzemom posesti, je bilo vzpostavljeno. To bi pojasnila tudi E. E. in hišnik F. F., če bi ju sodišče zaslišalo. Tudi izvedenca s področja elektro stroke in s področja strojev ter opreme oziroma inštalacij ni postavilo, niti ni opravilo ogleda na kraju samem. Storjena je bila bistvena kršitev določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s poškodbami elektroinštalacij in zatrjevane nepretočnosti vode. Tudi glede povezanosti tožnikov na vodovodno omrežje je sodišče sledilo le pavšalnim navedbam, ki jih ni dokazno ocenilo, toženčevih dokaznih predlogov pa ni upoštevalo. Kot neke vrste izvedensko mnenje je štelo račun izvajalca tožnikov, na katerem so le neobrazloženi zapisi v zvezi s sanitarno vodo. Ni res, da je eden od ventilov za dovod sanitarne vode v kleti zaprt. Do "mnenja" izvajalca tožnikov se pred izdajo izpodbijanega sklepa sploh niso mogli opredeliti. Tudi v zvezi s tem je bilo predlagano zaslišanje D. D. in F. F. ter postavitev izvedenca.

7.Tožnika na pritožbi toženca nista odgovorila.

8.Sodišče je decembra 2024 prejelo dopis stečajnega upravitelja G. G., ki je sporočil, da je bil zoper prvega tožnika s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju St 1099/2024 z dne 10. 12. 2024 začet stečajni postopek. Z dnem začetka stečajnega postopka nad pravdno stranko pride do prekinitve postopka po samem zakonu (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Ker pa je bil stečajni postopek začet po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja, ni ovire za odločanje višjega sodišča o vloženih pritožbah (smiselno drugi odstavek 207. člena ZPP).

9.Pritožba tožnikov ni utemeljena, pritožba toženca zoper sklep o zavrnitvi njegovega ugovora zoper izdano začasno odredbo je delno utemeljena, pritožba zoper sklep o denarnem kaznovanju pa je v celoti utemeljena.

O pritožbi tožnikov

10.Dolžnost plačila denarne kazni temelji na določilih 226. člena ZIZ, po katerih se za izvršitev obveznosti iz izvršilnega naslova, ki jo lahko izpolni le dolžnik, izreče denarna kazen, za primer nove kršitve pa določi nov rok za izpolnitev in nova, višja denarna kazen. Kljub uporabi pojma kazen ne gre za kaznovanje, pač pa za izvršilno sredstvo v širšem pomenu. Namen denarne kazni iz 226. člena ZIZ je vplivati na voljo dolžnika, da opravi tisto ravnanje, ki je potrebno za učinkovito varstvo upnika. Iz določb 226. člena ZIZ jasno izhaja, da sodišče najprej določi denarno kazen v višini, za katero ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera oceni, da bo vplivala na voljo dolžnika, da izvrši obveznost iz izvršilnega naslova. Pri tem pa je glede višine denarne kazni vezano na predlog za izdajo začasne odredbe, saj je treba skladno s 15. členom ZIZ v postopkih, ki tečejo na podlagi predloga za izdajo začasne odredbe, smiselno uporabiti 2. člen ZPP, v skladu s katerim lahko sodišče sodi le v mejah postavljenih zahtevkov. Tožnika sta v predlogu za izdajo začasne odredbe predlagala denarno kazen 1.000 EUR. Materialnopravno zmotno stališče tožnikov, da se lahko predlagana denarna kazen izreče za vsak dan kršitve, sodišču ne daje podlage za odločanje preko zneska, navedenega v predlogu za izdajo začasne odredbe.

11.Pritožbene navedbe torej niso utemeljene. Tudi nobene kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ni. Višje sodišče je zato pritožbo tožnikov zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbah toženca

12.Presoja sodišča prve stopnje, da sta tožnika izkazala predpostavke iz 272. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe, s katero se še pred zaključkom postopka zaradi motenja posesti začasno uredi sporno pravno razmerje (regulacijska začasna odredba), je pravilna. Sklep o zavrnitvi ugovora toženca je sodišče prve stopnje obširno in jasno utemeljilo, odgovorilo je na vse bistvene ugovorne navedbe. S tem, ko je odločitev o zavrnitvi ugovora sprejelo brez zaslišanja strank in prič ter brez postavitve izvedenca in ogleda, ni zagrešilo očitane procesne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Postopek za izdajo začasne odredbe je hiter in sumaren, v njem se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti, ki je podan, če za obstoj določenega pomembnega dejstva obstaja več argumentov kot argumentov proti temu dejstvu oziroma so prvi argumenti močnejši od drugih. Sodišče izvede le toliko in tiste dokaze, da s stopnjo verjetnosti ugotoviti za presojo predloga za izdajo začasne odredbe relevantna dejstva. Sodišče prve stopnje je to storilo. Glede na zahtevano hitrost postopka je v okoliščinah konkretnega primera ravnalo pravilno, ko je pogoje za izdajo začasne odredbe presojalo le na podlagi navedb in listinskih dokazov. Zaslišanje strank in prič je praviloma pridržano za postopek odločanja o glavni stvari, ko mora sodišče v kontradiktornem postopku obstoj zatrjevanih pravno relevantnih dejstev ugotoviti onkraj razumnega dvoma.

13.Predpostavka iz prvega odstavka 272. člena ZIZ - verjetnost terjatve, je v pravdi zaradi motenja posesti podana, če tožeča stranka za verjetno izkaže svojo posest stvari ter da je bila ta motena s samovoljnim in protipravnim ravnanjem tožene stranke (32. in 33. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Da sta tožnika posestnika A. in B., ni sporno. Toženec ne zanika, da je izklopil elektriko in prekinil dotok vode v prostore, ki jih ima v najemu prvi tožnik, ter da je bil posledično brez elektrike in vode tudi lokal drugega tožnika. Neprerekana dejstva se skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznana. Svoja ravnanja toženec opravičuje s sklicevanjem na Najemno pogodbo, kar pa ni utemeljeno. Skladno s tretjim odstavkom 33. člena SPZ lahko le zakon izključi protipravnost posega v posest. To pomeni, da protipravnosti posega v posest ni mogoče izključiti s pravnim poslom.

13.Nedopustno je reševanje sporov med najemnikom in najemodajalcem na način, da se skuša najemojemalca prisiliti k plačilu najemnine ali stroškov z odklopom elektrike, vode, ipd.

14.Z odklopom elektrike in prekinitvijo dotoka vode je toženec bistveno vplival na dotedanji način uporabe prostorov, ki jih je oddal v najem in so nesporno v uporabi tožnikov. Dvoma, da je s tem posegel v njuno posest, ne more biti. Zato mora toženec vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred motilnimi dejanji. Zadeva II Cp 2647/2013, na katero se sklicuje pritožba, ni primerljiva. Tam je bil tožbeni zahtevek za motenje posesti zavrnjen, ker je tožnica v najete stanovanjske prostore naselila golobe, ki so celotno hišo onesnažili z iztrebki in povzročili veliko škodo, kar je evidentno protipravno ravnanje.

15.Materialnopravno zmotno je tudi prepričanje toženca, da bi morala tožnika za izkaz predpostavke za izdajo začasne odredbe iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ izkazati veliko premoženjsko škodo (izgubo pri poslovanju). Gostinstvo je glavna in edina dejavnost obeh tožnikov. Dejstvo je, da gostinski lokal brez elektrike in vode ne more opravljati svoje dejavnosti. Prenehanje obratovanja gotovo predstavlja težko nadomestljivo škodo. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, so ogrožena delovna mesta zaposlenih in sam obstoj tožnikov. Te okoliščine napolnjujejo pravni standard nenadomestljive škode. Da sta tožnika z zagotavljanjem elektrike s pomočjo agregatov povzročeno škodo zmanjševala, na pravilnost presoje o nastanku nenadomestljive škode ne vpliva.

16.V okoliščinah konkretnega primera je sodišče prve stopnje pravilno napolnilo tudi pravni standard nenadomestne obveznosti. Motilno dejanje je storil toženec oziroma nekdo zanj in toženec ima popolno oblast nad upravljanjem poslovnih prostorov trgovskega kompleksa, v katerem poslujeta tožnika, tožnika in tretji niti ne vedo točno, s katerimi dejanji je bilo motenje povzročeno, tožencu pa je to znano. Namen začasnega zavarovanja, ki je v takojšnji vzpostavitvi prejšnjega stanja, ne bi bil dosežen, če bi morala tožnika ugotavljati, kaj točno je treba storiti za vzpostavitev stanja pred motenjem ter nato dobiti izvajalca, ki bi na njune stroške vzpostavil prvotno stanje (225. člen ZIZ). Ker je toženec tisti, ki je odklopil elektriko in prekinil dotok vode v lokala tožnikov, oziroma je bilo to storjeno po njegovem nalogu, je on tisti, ki mora vzpostaviti prvotno stanje ne glede na to, če bi to lahko naredila tožnika ali kdo tretji. Razlog za to je v nujnosti hitrega ukrepanja.

17.Prav pa ima pritožba, da tožencu ni mogoče naložiti vzpostavitev prejšnjega stanja na način, ki presega njegova motilna ravnanja. Toženec trdi, da je šlo le za odklop varovalk, v električno napeljavo pa da ni posegal. Dokazov, ki bi izkazovali poseg toženca v napeljavo, ni. Tožnika tako nista z verjetnostjo izkazala, da je toženec ali kdo tretji po njegovem nalogu posegel v električno napeljavo. Ker tožencu ni mogoče naložiti več ali kaj drugega od (s stopnjo verjetnosti) ugotovljenega motilnega ravnanja, je višje sodišče poseglo v izrek začasne odredbe: delno je ugodilo njegovi pritožbi in spremenilo izrek začasne odredbe tako, da mu ni več naloženo, da mora izvesti potrebno električno napeljavo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18.Utemeljeno toženec izpodbija tudi 2. točko izdane začasne odredbe, v kateri je sodišče ugodilo prepovednemu delu predloga tožnikov. Prepoved nadaljnjega motenja presega domet regulacijske začasne odredbe. Izdaja začasne odredbe je pridržana za izjemne situacije, ko je treba zaradi preprečitve nenadomestljive škode ali nasilja še pred zaključkom kontradiktornega postopka začasno urediti med strankama postopka sporno razmerje; morebitnih bodočih motenj posesti z regulacijsko začasno odredbo ni dopustno urejati. Pritožbi toženca zoper 2. točko izdane začasne odredbe je zato višje sodišče ugodilo in v tem delu ugodilo njegovemu ugovoru zoper izdano začasno odredbo ter predlog tožnikov v tem delu zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19.Za izrek denarne kazni po 226. členu ZIZ zgolj s stopnjo verjetnosti ugotovljena dejstva ne zadostujejo. Sodišče prve stopnje bi moralo, da bi lahko pravilno uporabilo materialno pravo, izvesti kontradiktorni postopek in ugotoviti točno kaj je toženec oziroma kdo drug po njegovem nalogu storil, da je prekinil električni tok in dobavo vode v prostorih tožnikov. Samo to in nič drugega je lahko toženčeva obveznost. Do izterjave izrečene kazni 1.000 EUR zaradi kršitve začasne odredbe bo lahko prišlo le, če bo sodišče ugotovilo, da toženec ni vzpostavil stanja, kakršno je bilo pred motenjem, in sicer glede na to kako je bilo storjeno motilno ravnanje. Dejansko stanje bo moralo ugotavljati v okviru trditev in dokaznih predlogov obeh pravdnih strank.

20.Pritožbi toženca zoper sklep o kaznovanju je bilo treba po obrazloženem ugoditi in izpodbijani sklep v tem delu razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče bo moralo ugotoviti, ali je toženec glede elektrike in vode v lokalih tožnikov vzpostavil stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo njegovih motilnih ravnanj.

21.Stroški, ki nastanejo v zvezi z odločanjem o predlogu za izdajo začasne odredbe, so del stroškov postopkov (prvi odstavek 151. člena ZPP), o njih pa odloča sodišče s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP), zato je višje sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo.

-------------------------------

1R. Vrenčur v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem (red. M. Juhart in ostali), izdala GV Založba, v Ljubljani, leta 2004, stran 197.

2Prim. sklep VSL I Cp 1914/2022.

3Prim. Sklep VSL II Cp 1830/2022.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 32, 33, 33/3 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 15, 226, 226/3, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2, 205, 205/1, 205/1-4, 207, 207/2, 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.