Jedro

Tožnika ni mogoče šteti med zavarovance, saj je že pridobil pravico do pokojnine na podlagi zavarovalne dobe, ki jo je v glavnem izpolnil pri toženi stranki (Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije). Po določbi drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 zato ne spada v krog oseb, ki bi bile upravičene do izbire in ki bi s tem imele možnost uveljavljanja pravice do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenem zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke št. P-906725 z dne 10.11.2003 in št. 906.725 z dne 19.9.2002 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Ugotovilo je, da je bil tožnik v Republiki Sloveniji zaposlen več kot 19 let. Pri odločanju se je sodišče oprlo na določbi 250. in 393. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.). Pravice iz pokojninskega zavarovanja lahko uveljavijo tudi osebe, ki so imele lastnost zavarovanca po prejšnjih predpisih. Napačna je odločitev tožene stranke, ki je zahtevo zavrnila na podlagi 177. člena ZPIZ-1 zaradi upoštevanja iste pokojninske dobe pri priznanju pokojnine v Republiki Srbski. Tožniku bi morala biti pravica do pokojnine pri toženi stranki priznana, da se bo lahko odločil, katero pokojnino bo izbral. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je določbo drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 potrebno uporabiti tako, da je zavarovanec z uveljavitvijo pravice do pokojnine v drugi državi, tudi ob upoštevanju obdobja zavarovanja v Sloveniji, že opravil izbiro med pokojninami. Sklicevalo se je na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi, opr. št. VIII Ips 213/2004, VIII Ips 248/2005 in VIII Ips 75/2006. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni pravilno upoštevalo določbe 177. člena ZPIZ-1. V tem členu ni govora o tem, da lahko zavarovanec izbira le enkrat. Določbo je možno razlagati tako, da upravičenec izbere zase boljšo varianto in si lahko naknadno tudi premisli. Sodišče je tudi napačno ocenilo listine v spisu in štelo, da je tožnik že pridobil pravico do pokojnine v Republiki Srbski. Tožniku je bila ugotovljena pravica do starostne pokojnine le z začasnim sklepom z dne 24.6.1999, kasneje pa ukinjena s 1.3.2002. Ugotovitev, da je tožnik že izbral pokojnino, je v nasprotju z odločilnimi dejstvi, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP).

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo odločbo tujega nosilca pokojninskega zavarovanja št. 5005918131 z dne 24.6.1999, s katero je bila tožniku priznana in odmerjena pokojnina ob upoštevanju (predvsem) pokojninske dobe, dosežene v Republiki Sloveniji. Začasnost odmere se je nanašala le na to, da naj bi veljala do ureditve odnosov med državami, nastalih na območju nekdanje SFRJ. Do takrat pa je to bila dokončna odločba o priznanju in odmeri starostne pokojnine tožniku.

Ob izostanku ustreznega meddržavnega sporazuma med Republiko Slovenijo in BiH je sodišče druge stopnje pri odločanju v sporu pravilno izhajalo iz določbe 177. člena ZPIZ-1. Ta ureja izbirno pravico zavarovanca do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, ki velja tudi za pridobitev pokojnin v drugih državah, če gre za pravico na podlagi istih pokojninskih obdobij.

Prvi in drugi odstavek 177. člena ZPIZ-1 določata pravico do izbire med pokojninami kot pravico, ki pripada zavarovancu. Po določbi 8. člena zakona je to tista oseba, ki je v skladu z zakonom obvezno ali prostovoljno vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zavarovanci, ki so obvezno zavarovani, in tisti, ki se prostovoljno vključujejo v obvezno zavarovanje, so v zakonu natančneje opredeljeni v členih 13 do 34 (drugi del zakona). Med zavarovance (razen izjem) ni mogoče šteti uživalcev pravic, saj so ti že pridobili in uživajo pravice iz zavarovanja. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine je namreč prenehanje obveznega zavarovanja, razen izjem, ki so posebej določene (drugi odstavek 156. člena ZPIZ-1; glej tudi opredelitev uživalca pokojnine iz 8. člena ZPIZ-1). Tožnika ni mogoče šteti med zavarovance, saj je že pridobil pravico do pokojnine na podlagi zavarovalne dobe, ki jo je v glavnem izpolnil pri toženi stranki. Zato po določbi drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 ne spada v krog oseb, ki bi bile upravičene do izbire in ki bi s tem imele možnost uveljavljanja pravice do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. Navedena določba ZPIZ-1, ki pomeni v splošni ureditvi pokojninskega zavarovanja pri nas novost, lahko velja le za naprej, to je za primere, ko zavarovanec do uveljavitve ZPIZ-1 še ni pridobil in uveljavil pravice do pokojnine na podlagi istih pokojninskih obdobij v tuji državi.

Takšnega tolmačenja ne spremeni določba prvega odstavka 393. člena istega zakona, po kateri osebe, ki po uveljavitvi tega zakona nimajo lastnosti zavarovanca po tem zakonu, imele pa so lastnost zavarovanca po prejšnjih predpisih, lahko uveljavljajo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pod pogoji, ki jih določa ta zakon. Tožnik je položaj zavarovanca izgubil že pred uveljavitvijo ZPIZ-1, zato ob uveljavitvi ZPIZ-1 ni imel izbirne pravice, tudi ne glede na to, da se je še pred vložitvijo zahteve za pokojnino pri toženi stranki, odpovedal pokojnini v Republiki Srbski.

Enako odločitev je revizijsko sodišče sprejelo tudi v sodbah, opr. št. VIII Ips 213/2004 z dne 1.2.2005, VIII Ips 248/2005 z dne 28.3.2006 in VIII Ips 75/2006 z dne 9.1.2007. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.