Jedro

Ker je bila tožeča stranka pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje in za 20 prekrškov zaradi kršitev zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ocenila, da v primeru sprejema tožeče stranke v državljanstvo RS obstaja nevarnost za javni red RS (3. odstavek 40. člena ZDRS).

Uspeh tožeče stranke v predhodnem upravnem sporu zaradi molka tožene stranke (26. člen ZUS) ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe, ki je bila izdana po uveljavitvi novele ZDRS dne 14.12.1991, saj je tožeča stranka to tožbo vložila po uveljavitvi navedene novele.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jo je tožnik vložil pri Sekretariatu za notranje zadeve mesta Ljubljane. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 1. in 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je imel tožnik na dan 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ter da tukaj tudi živi. Nadalje je bilo tudi ugotovljeno, da so tožnika operativne službe organov za notranje zadeve od leta 1982, torej že v obdobju, ko je bil še mladoleten, do sedaj, obravnavale 13-krat. Kot mladoleten je bil nekaj časa gojenec Vzgojnega zavoda Logatec in Vzgojno poboljševalnega zavoda Radeče. Doslej je bil tožnik pravnomočno obsojen s sodbo Temeljnega sodišča Ljubljana, enote v Ljubljani, št. I K 371/90-55 z dne 6.11.1990 na pet mesecev zapora zaradi kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po 222/II in I členu KZ RS; s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I K 371/90 z dne 13.2.1991 je bila tožniku navedena kazen zvišana na eno leto zapora. Kazen je tožnik prestal v zaporih Ig pri Ljubljani. Poleg navedenega je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik od leta 1990 do novembra 1994 triintridesetkrat obravnavan pri sodniku za prekrške. Iz pregleda predkaznovanosti, ki ga je toženi stranki poslal Medobčinski sodnik za prekrške Ljubljane z dopisom z dne 22.11.1994, je razvidno, da se navedeni prekrški nanašajo na kršitve zakona o temeljih cestnega prometa. V upravnem postopku je bil tožnik zaslišan in seznanjen s podatki, ki po oceni tožene stranke pomenijo nevarnost za javni red. Navedel je, da od leta 1990 dalje ni storil nobenega novega kaznivega dejanja, da od takrat dalje živi pošteno ter da njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije nikakor ne bo pomenil nevarnosti za javni red v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je obstoj nevarnosti za javni red ocenila na podlagi zbranih dokazov - obsojenost tožnika na eno leto zapora ter izjemno veliko število kazni sodnika za prekrške - kar kaže na to, da se tožnik ni pripravljen podrejati predpisom Republike Slovenije. Tožnikove navedbe, da v bodoče s takšnimi ravnanji ne bo nadaljeval, po mnenju tožene stranke pri odločanju ni mogoče upoštevati.

Tožnik je najprej vložil tožbo po 64. členu zakona o upravnih sporih (ZUS). Med upravnim sporom pa je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, na katero je tožnik razširil tožbo. Tožnik v tožbi navaja, da pogoji po noveliranem 2. in 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 30/91), na katere se pri zavrnitvi njegove zahteve za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije sklicuje tožena stranka, zanj ne morejo veljati. Svojo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije je vložil 5.10.1991, spremembe zakona o državljanstvu Republike Slovenije pa so začele veljati dne 14.12.1991. Če bi tožena stranka pravočasno izdala odločbo, se ne bi mogla sklicevati na spremembe, ki so začele veljati decembra 1991, in njegove prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne bi mogla zavrniti, saj je izpolnjeval vse pogoje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Tako pa je tožena stranka z nezakonitim postopanjem povzročila, da je bila med tem sprejeta novela navedenega zakona, na katero se sedaj v izpodbijani odločbi sklicuje. Znana mu je sicer odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki je s sklepom U-I-147/92 z dne 6.5.1993 zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ker naj bi spremenjeni zakon v primerih, kakršen je tudi njegov, po oceni Ustavnega sodišča Republike Slovenije ne določal svojih učinkov za nazaj. Vendar pa gre v konkretni zadevi za drugačen primer od tistega, ki ga je obravnavalo Ustavno sodišče Republike Slovenije. Tožnik je namreč pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije sprožil upravni spor zaradi molka tožene stranke in s tožbo uspel. Sodišče je toženi stranki naložilo, da odloči o njegovi zahtevi z dne 5.10.1991. To pa pomeni, da je bila tožena stranka dolžna njegovo zahtevo rešiti glede na določbe zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ki je veljal 5.10.1991 in še 30 dni po tem datumu. Sam ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države. Podatki o njegovi predkaznovanosti prav gotovo ne dajejo podlage za tako oceno. Doslej je bil le enkrat, in to s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, z dne 6.11.1990, opr. št. I K 371/90, obsojen na pet mesecev zapora zaradi kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po 222/II in I KZ RS, pri čemer mu je bila kazen s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani zvišana na eno leto zapora. V vseh ostalih primerih gre zgolj za prekrške, pri čemer tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla, katere prekrške je storil, niti kdaj jih je storil. Ob tem pojasnjuje, da gre za prekrške, ki se nanašajo na kršitev zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, torej ne za prekrške, ki bi se nanašali na kršitve javnega reda in miru. Poleg tega gre v vseh primerih prekrškov za istovrstno dejanje - vožnja brez vozniškega dovoljenja. Nikoli tudi ni bil obsojen za kak drug prometni prekršek, povezan z vožnjo motornega vozila. Tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi ni obrazložila, v čem in zakaj je iz kaznivega dejanja in prekrškov sklepati, da bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red Republike Slovenije. Zakon o državljanstvu Republike Slovenije sicer nima določb o dokazovanju, zato bi morala tožena stranka pri izvajanju dokazov v zvezi z državljanstvom uporabiti določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po 2. odstavku 209. člena ZUP mora upravni organ v obrazložitvi odločbe navesti razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v izreku odločbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ni navedla in ocenjevala dokazov, zaradi česar je kršila to določbo. Že več kot štiri leta ni storil kaznivega dejanja, niti za takšno dejanje ni bil kaznovan, niti ni v nobenem kazenskem postopku medtem, ko gre pri prekrških za istovrstna dejanja, ki pa po svoji naravi niso takšna, da bi bilo mogoče oceniti, da njihov storilec predstavlja nevarnost za javni red in mir Republike Slovenije. Počuti se Slovenca, saj pr avzaprav vse življenje živi v Ljubljani, kjer je zaposlen in ima družino - ženo, ki je slovenska državljanka in otroka, ki je bil rojen že po osamosvojitvi Slovenije. Z ženo sta v času trajanja zakonske zveze v Ljubljani kupila tudi stanovanje. Zaradi vsega tega ni mogoče oceniti, da predstavlja nevarnost za javni red, varnost in obrambo države. Tudi kaznivo dejanje je storil še preden je v Ljubljani oblikoval družino. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča ni utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da je bila tožena stranka dolžna njegovo zahtevo z dne 5.10.1991 rešiti na podlagi določb zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ki je veljal tega dne in še 30 dni po tem datumu, ker je uspel v upravnem sporu pred tem sodiščem s tožbo zaradi molka tožene stranke (sodba tega sodišča št. U 993/92-6 z dne 30.9.1993). Tožena stranka je izdala izpodbijano odločbo na podlagi določbe 3. odstavka 40. člena navedenega zakona, ki je veljala ob izdaji izpodbijane odločbe (načelo zakonitosti po 4. členu ZUP). Uspeh tožnika v navedenem upravnem sporu na to ne vpliva, saj je tožnik vložil tožbo zaradi molka tožene stranke po 26. členu ZUS 16.11.1992, ko je že veljala določba 3. odstavka 40. člena navedenega zakona.

Po 1. in 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I), na katere se tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicuje, pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče (1. odstavek); ne glede na izpolnjene pogoje iz 1. odstavka tega člena se vloga lahko zavrne osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona (to je, da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavlja nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države - 3. odstavek).

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer res ni navedla v celoti ugotovljenega dejanskega stanja, kot izhaja iz upravnih spisov, glede tožnikove pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje in tudi za prekrške zaradi kršitev zakona o temeljnih varnosti cestnega prometa, s čemer je kršila določbo 2. odstavka 209. člena ZUP. Po presoji sodišča pa ta kršitev ni taka, da bi lahko vplivala na odločitev tožene stranke o stvari, ki je po mnenju sodišča pravilna. Tožnik je namreč na zaslišanju pri toženi stranki dne 14.11.1994 navedel da je bil obsojen le enkrat v življenju, in sicer leta 1990 in da od takrat dalje ni storil nobenega kaznivega dejanja več. Morda je bil kaznovan za kakšen cestno-prometni prekršek, vendar od leta 1990 živi drugače. Priznal je, da je nekajkrat ukradel stvari, vendar je bilo to vedno zato, da bi se prehranil, vlamljal pa ni nikoli. Iz podatkov in listin v upravnih spisih pa izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 11.6.1990 do 7.8.1992 pravnomočno obsojen za 15 prekrškov zaradi kršitev zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, v obdobju od 17.4.1993 do 18.3.1994 pa pravnomočno obsojen za 5 prekrškov zaradi kršitev zakona o temeljih varnosti cestnega prometa na različne denarne kazni.

Čeprav ne gre za prekrške zoper javni red in mir, kot navaja tožnik v tožbi, pa gre za takšno število prekrškov zaradi kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa v obdobju štirih let, da je bil po presoji sodišča z njihovo storitvijo dejansko prizadet javni red Republike Slovenije. Po mnenju sodišča namreč javni red Republike Slovenije zajema javni red države v najširšem pomenu, to je spoštovanje predpisov, ki nalagajo določeno ravnanje oziroma ga zapovedujejo, in izpolnjevanje odločb sodišč in državnih organov, skratka podrejanje pravnemu redu Republike Slovenije. Za nevarnost za javni red se zato šteje nevarnost za javni red v širšem pomenu: poleg storitev kaznivih dejanj, prekrškov zoper javni red in mir in drugih prekrškov, določenih v predpisih, tudi storitev drugih, s predpisi prepovedanih ravnanj, ki kažejo na to, da se prosilec za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije tudi po sprejemu v to državljanstvo ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Glede na to je taka nevarnost v zvezi s tožnikom podana. Tožnik se zato ne more uspešno sklicevati na to, da gre pri navedenih prekrških za dejanja, ki po svoji naravi niso takšna, da bi bilo mogoče oceniti, da bi tožnik kot njihov storilec predstavljal nevarnost za javni red Republike Slovenije.

Zato je tožena stranka po presoji sodišča v izpodbijani odločbi pravilno ocenila, da v primeru sprejema tožnika v državljanstvo Republike Slovenije obstaja nevarnost za javni red Republike Slovenije, kar pomeni, da so podani razlogi iz citiranega 3. odstavka 40. člena navedenega zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Zato je tudi z izpodbijano odločbo lahko zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije in to skladno z namenom, za katerega je toženi stranki pooblastilo za odločitev po prostem preudarku dano.

Sodišče pojasnjuje tožniku, da njegove tožbene navedbe o tem, da se počuti Slovenca, da je žena slovenski državljan, da ima družino, ženo in otroka, ki je bil rojen že po osamosvojitvi Slovenije, in da sta z ženo v času trajanja zakonske zveze v Ljubljani kupila tudi stanovanje, ne morejo vplivati na navedeno odločitev v tem upravnem sporu, ker za odklonitev tožnikove vloge na navedeni pravni podlagi niso bistvene.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).