Jedro

Za plačilo odškodnine po 73. členu ZDen ni pravne podlage, če po ZDen ni bilo obveznosti vrnitve nepremičnin v naravi.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagatelja za določitev odškodnine po 73. členu ZDen. Ugotovilo je, da je predlagatelj s poravnavo vrnil nepremičnine denacionalizacijski upravičenki, čeprav zanj dolžnost vračila v naravi ni obstajala.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, nasprotni udeleženki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka predlagatelja. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker izpodbijani sklep ni bil podpisan z lastnoročnim podpisom sodnice in na njem ni bilo žiga naslovnega sodišča. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi materialnopravno napačna. Sodišče prve stopnje vprašanja, ali so bili podani pogoji za vračilo nepremičnin v naravi, vse do dne 15. 2. 2011 ni štelo za pravno relevantnega, čeprav je bil popolni zahtevek za izplačilo odškodnine vložen že 12. 5. 1995 na Upravno enoto Škofja Loka. Stališče sodišča, ki o obstoju kakršnikoli ovir za vračilo nepremičnin v naravi v primeru poravnave avtomatično predpostavlja izgubo pravice do odškodnine po 73. členu ZDen, je v celoti arbitrarno in nima izrecne podlage v odločbi VSRS II Ips 284/2008, še manj pa v določbah ZDen. Sama odločba Vrhovnega sodišča nikjer izrecno ne navaja takšnega stališča, temveč poudarja, da okoliščina, da je zavezanec nepremičnino obdržal, toda proti ponovnemu plačilu njene vrednosti, ker bi jo bil sicer dolžan vrniti v naravi, le temu ne more biti v škodo. Vrhovno sodišče s to odločbo celo širi krog upravičencev do odškodnine po 73. členu ZDen, ne pa zožuje. Jasen namen te odločbe je torej v tem, da ne bi zavezanci dvakrat plačevali za isto nepremičnino, ne pa v tem, da bi bili zavezanci s primarno ali sekundarno denacionalizacijo oškodovani. Nasprotna udeleženka zgolj zaradi sklenitve poravnave za nepremičnine, katerih vračilo v naravi sicer ne bi bilo potrebno, ne more biti v boljšem položaju. Odškodnino v obveznicah bi morala plačati tudi, če do poravnave v postopku denacionalizacije sploh ne bi prišlo, saj je zavezanka za plačilo odškodnine v obveznicah po 73. in po 42. členu ZDen, torej v primerih, ko primarni način denacionalizacije ni mogoč. Z ekonomskega vidika za nasprotno udeleženko ne more biti odločilno, ali so za konkretno nepremično premoženje obstajale ovire za vračilo v naravi, lahko bi ugovarjala zgolj, da se je zavezanec za vračilo v naravi z upravičencem poravnal za višji znesek, kot bi ga upravičenec v primeru obstoja ovir za vračilo v naravi lahko uspešno uveljavil od nasprotne udeleženke. To pa bi sodišče lahko presojalo pri višini odškodnine, ne pa pri njenem temelju. Za predlagatelja je nastal pravno nevzdržen položaj, ko je plačal nekaj, kar bi sicer moral nasprotni udeleženec, pa nima nikakršne možnosti, da bi zahteval povračilo, saj bi bili vsi zahtevki zastarani. ZDen je treba sistematično razlagati, tako da ne pride do premika premoženja med zavezanci brez pravnega temelja. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, prav gotovo nima namena povzročati učinka neupravičene obogatitve v škodo predlagatelja in korist nasprotnega udeleženca. Predlagatelj je hkrati prepričan, da gre v njegovem primeru za poseg na ustavno nedopusten način v pravni položaj predlagatelja. Zaradi neutemeljene dolgotrajnosti postopka je prišlo do retroaktivne uporabe sodne prakse, ki ne bi bila uporabljena, če bi bila izdana odločitev že v letu 2004, kot je sprva nameravalo sodišče. Predlagatelj je na stališču, da je delna odločba o denacionalizaciji, v katero je Sekretariat za družbeni razvoj Občine Škofja Loka na podlagi 69. člena ZDen povzel poravnavo, dokončna in pravnomočna ter je sodišče, kar se tiče temelja za plačilo odškodnine, nanjo v celoti vezano. Sodišče je moralo po uradni dolžnosti paziti, kdo je lahko stranka v upravnem postopku, prav tako, ali so podani pogoji za vračilo v naravi ali ne, saj je od tega odvisno, ali je neka stranka lahko sploh zavezanec za vračilo. Ugotavljanje izpolnjenosti pogojev za vračilo nepremičnin, glede katerih predlagatelj zahteva odškodnino, je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje v celoti nepotrebno, zato predlagatelj posebej ne uveljavlja pritožbenih razlogov o nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju v tej zvezi.

3. Na pritožbo je odgovorila nasprotna udeleženka in prerekala podane pritožbene navedbe. Pritrjuje zaključkom sodišča, da gre v obravnavani zadevi za podjetje, predlagatelju pa nepremičnin ni bilo treba vrniti v naravi, saj so bile te ob podržavljenju pozidane, pa tudi zaradi obstoja prostorske kompleksnosti in funkcionalne povezanosti objektov in zemljišča ter zaokroženega proizvodnega in poslovnega procesa. Posledice predlagateljeve neaktivnosti v upravnem postopku ne more nositi nasprotna udeleženka, ki v njem ni sodelovala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagateljica je z denacionalizacijsko upravičenko pred upravnim organom 11. 11. 1994 in 13. 12. 1994 sklenila poravnavi, po katerih se je zavezala vrniti v naravi določene nepremičnine in premičnine v obsegu, kot izhaja iz 2. točke delne odločbe o denacionalizaciji Den-301-381-33/93-4/RŽ z dne 20. 2. 1994, za preostalo premoženje pa se je dogovorila za prenos lastninskega deleža na družbenem kapitalu do višine 2.500.000,00 DEM. Skladno z določbo tretjega odstavka 69. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) je upravni organ poravnavo vključil v odločbo o denacionalizaciji ter je postala izvršljiva s pravnomočnostjo te odločbe. V tem postopku sedaj predlagateljica zahteva odškodnino za nepremičnine, ki jih je v naravi vrnila denacionalizacijski upravičenki, pa jih je pridobila odplačno.

6. Določilo 73. člena ZDen glede plačila odškodnine postavlja pogoja, da so bile vrnjene nepremičnine pridobljene odplačno ter da so bile vrnjene po določbah ZDen. Zadnji kriterij je sodna praksa v primeru sklenitve poravnave razlagala tako, da je potrebno v vsakem posamičnem primeru ugotoviti, ali bi bil denacionalizacijski upravičenec nepremičnine res dolžan vrniti v naravi (odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 236/2006, II Ips 984/2008 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1965/2010). Citirani odločbi Vrhovnega sodišča sta sicer (kot opozarja pritožba) razširili krog upravičencev do plačila odškodnine tudi na zavezance, ki so denacionalizacijskim upravičencem po poravnavi izplačali vrednost nepremičnin, namesto, da bi jih vrnili v naravi, vendar pa sta obe kot bistveno izpostavili, da je do odškodnine upravičen zgolj zavezanec, ki bi nepremičnine bil dolžan vrniti v naravi. Zavezanec torej, ki bi odškodnino plačal, pa nepremičnin ne bi bil dolžan vrniti v naravi, tako (po nasprotnem razlogovanju) odškodnine po 73. členu ZDen ne more zahtevati.

7. Sodišče je v obravnavani zadevi ugotovilo, da predlagateljica nepremičnin, za katere zahteva odškodnino, ne bi bila dolžna vrniti v naravi, in sicer, ker je na delu nepremičnin stal objekt in je šlo za zazidano stavbno zemljišče, ki je takšno postalo šele po podržavljenju (drugi odstavek 32. člena ZDen), oziroma ker bi z vrnitvijo nepremičnin bistveno okrnila prostorsko kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin (4. točka prvega odstavka 19. člena ZDen). Omenjenih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba obrazloženo ne graja. Ob takšnem dejanskem stanju je glede na prej navedeno sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da za plačilo odškodnine po določilu 73. člena ZDen ni pravne podlage, saj obveznosti vrnitve nepremičnin v naravi po določilu ZDen ni bilo.

8. Nasprotna udeleženka je že v vlogi z dne 6. 2. 2002 opozorila, da denacionalizacijska zavezanka ne more zahtevati odškodnine za parcele, za katere ni obstajala dolžnost vračila v naravi, če je kljub temu te vrnila po sklenjeni poravnavi. Čeprav je sodišče prve stopnje ta ugovor začelo obravnavati šele v letu 2011, pa je predlagateljica imela možnost, da bi se o njem izrekla in izkazovala dolžnost vračila nepremičnin že bistveno prej in ji ne bi bilo treba čakati na poziv sodišča. V obravnavanem postopku tudi ni odločilno, da je zaradi vrnitve nepremičnin v naravi po poravnavi za nasprotno udeleženko nastal ekonomsko ugodnejši položaj, saj bi sicer prav ona bila zavezanka za plačilo odškodnine, če do primarne oblike vračila ne bi prišlo. Bistveno je, da o morebitni obogatitvi nasprotne udeleženke, ki pri sklenitvi poravnave v denacionalizacijskem postopku ni sodelovala, ni mogoče odločati na podlagi 73. člena ZDen.

9. Pritožnica zgolj pavšalno navaja, da gre za ustavno nedopusten poseg v njen pravni položaj, saj naj bi prišlo do retroaktivne uporabe sodne prakse, pri čemer primerov drugačne prakse ne navaja. Četudi bi do spremembe sodne prakse prišlo, so sodišča od njene spremembe dalje dolžna soditi enako, da zagotovijo enako obravnavanje strank in enotnost nadaljnje sodne prakse.

10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da upravni organ ob sklenitvi poravnave v denacionalizacijskih postopkih presoja le, ali je poravnava v nasprotju s prisilnimi določbami zakona, med te pa ne sodi način vračanja premoženja, ki je predmet denacionalizacije. Katero premoženje bo dano upravičencu kot nadomestno za podržavljeno, je namreč stvar dogovora med strankami (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča I Up 1354/2003). Te lahko namesto vračila v naravi izberejo izplačilo ali vračilo drugih nepremičnin, saj je namen sklenitve poravnave prav v tem, da stranki izbereta način ureditve premoženjskih razmerij, ki je zanju bolj optimalen od tistega, ki ga predvideva zakon. Zato zgolj dejstvo, da so bile nepremičnine vrnjene s poravnavo, ki je bila vključena v odločbo o denacionalizaciji, ne pomeni, da bi predlagateljica nepremičnine morala vrniti po določbah Zden.

11. Pritožnik izpostavlja tudi procesno kršitev iz 323. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 37. členom ZNP, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v spisu nahaja izvirnik sklepa, ki je pravilno podpisan z lastnoročnim podpisom sodnice, ki je v zadevi odločila. Procesna pomanjkljivost, četudi je obstajala ob izdaji sklepa, je bila tako naknadno sanirana in ni vplivala na pravilnost in zakonitost izdanega sklepa.

12. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje, niso podani, zato je na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), v zvezi s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima podlago v določilu 35. člena ZNP.