Jedro

Temeljno merilo za odločanje o tem, kdo v končni posledici nosi stroške postopka je kriterij uspeha, ki ga kot korektiv dopolnjuje načelo krivde. Načelo krivde je le dopolnilni in ne temeljni kriterij za povračilo stroškov, zato si ni mogoče predstavljati situacije, ko bi kljub končnemu uspehu (tožba je bila zavržena) toženec moral tožniku povrniti stroke postopka po krivdnem načelu.

Če je tožba vročena napačni osebi, ta s tem še ne postane stranka. Ne gre torej za položaj, ko bi tožnik pomotoma tožil nekoga, ki ni zavezanec iz razmerja, zato tudi položaj toženca (sedaj tožnika) ni bil ogrožen. Povedano drugače, toženec ni mogel biti negotov glede pravnega razmerja (odškodninske obveznosti), zato tudi ni imel interesa za ugotovitveno tožbo.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se sklep sodišča v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 3.542,51 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.“

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroke pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora v 15 dneh povrniti 73,20 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo z dne 3. 10. 2014 in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške tega pravdnega postopka.

2. Zoper navedeni sklep sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP in predlaga pritožbenemu sodišču, da sklep spremeni tako, da ugotovi, da ne obstoji pravica tožene stranke ter, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka. Opisuje kronologijo zadeve in vztraja pri stališču, da je njegov pravni interes za zahtevano ugotovitev izkazan. Ni kriv, da se je moral udeleževati postopka, krivda je izključno na strani toženca, ki pred vložitvijo tožbe ni preveril, kdo je lastnik nepremičnine, iz katere naj bi prišlo do izliva vode. Tožnik potrebuje meritorno odločitev o njegovi nasprotni tožbi, saj bo šele tako jasno, da s tožencem nikoli ni bil v pravnem razmerju.

4. Toženec pritrjuje odločitvi o glavni stvari, ne strinja pa se z odločitvijo o stroških postopka. Najprej opozarja, da sodišče ne bi smelo uporabiti pravila iz tretjega odstavka 154. člena ZPP, ker je bila tožba zavržena in gre za situacijo iz prvega odstavka 154. člena ZPP. Obrazložitev o stroških temelji tudi na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, ker je toženec takoj po ugotovitvi stalnega prebivališča nasprotne stranke ustrezno spremenil naslov, ker nikoli ni vložil tožbe zoper toženca in ker je toženec s svojim aktivnim ravnanjem povzročil, da je tožnik v tožbi navedel napačen naslov.

5. Tožnik je na pritožbo toženca odgovoril in predlaga njeno zavrnitev. Toženec na pritožbo tožnika ni odgovoril. 6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

7. Zaradi večje jasnosti mora pritožbeno sodišče najprej povzeti dosedanji potek postopka.

8. Toženec je dne 11. 8. 2014 vložil tožbo zaradi plačila odškodnine (P 1891/2014 – III), v kateri je kot toženca navedel M. J. Iz uvodnih tožbenih trditev je bilo jasno razvidno, da je bila tožba vložena zoper lastnika nepremičnine z ID znakom X-7000-201, ki je (bil) po podatkih zemljiške knjige v času vložitve tožbe M. J., stanujoč na naslovu C. Na opisano tožbo je odgovoril M. J., stanujoč C. (sedaj tožnik) in navedel, da ni pasivno legitimiran, ker ni lastnik nepremičnine (po podatkih ZK je lastnik z enakim imenom rojen 1934) in je rojen leta 19681. Hkrati z odgovorom na tožbo je vložil tudi nasprotno tožbo, s katero je zahteval ugotovitev, da ne obstaja tožnikova pravica zahtevati odškodnino od M. J., C., zaradi izliva vode iz stanovanja. Nasprotna tožba je bila vpisana pod opr. št. P 2632/2014-III.

9. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 19. 12. 2014 oba postopka združilo v skupno obravnavanje (vodilna zadeva je postala zadeva P 1891/2014 – III), nato pa s sodbo in sklepom istega dne tožbeni zahtevek zavrnilo (ker je tožnik tožil osebo, ki ni lastnik nepremičnine), nasprotno tožbo pa zavrglo (ker po zavrnitvi tožbenega zahtevka toženec nima več pravnega interesa). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Cp 1162/2015 z dne 24. 6. 2015 pritožbama obeh strank ugodilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Med drugim je opozorilo, da je pogoj za združitev pravd, da tečejo med istimi osebami in sodišču prve stopnje naložilo, da z upoštevanjem poprave tožbe to preveri.

10. Na naroku dne 17. 2. 2016 (zadeva se je po razveljavitvi vodila pod novo opr. št. P 1492/2015-III) je sodišče ugotovilo, da tožnik (rojen leta 1968) po nasprotni tožbi ni toženec po osnovni tožbi in zadevi razdružilo. Zadeva po nasprotni tožbi P 2632/2014-III je postala samostojna pravdna zadeva z novo opr. št. P 354/2016-III. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15. 4. 2016 „nasprotno tožbo“ zavrglo, kot razlog pa navedlo, da tožnik po nasprotni tožbi ni toženec po osnovni tožbi in nima pravnega interesa za vložitev nasprotne tožbe.

11. Višje sodišče je s sklepom I Cp 2873/2016 z dne 1. 3. 2017 pritožbi tožnika ugodilo in sklep razveljavilo zato, ker zgolj dejstvo, da tožnik po nasprotni tožbi ni toženec v osnovnem postopku, (samo po sebi) ne predstavlja razloga za zavrženje (po razdružitvi zadev samostojne) tožbe. Če toženec vloži nasprotno tožbo, pa sodišče ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz 183. člena ZPP, nasprotne tožbe ne zavrže, ampak jo obravnava kot samostojno tožbo2. Sodišču prve stopnje je še naložilo, da se izreče o zatrjevanem interesu za ugotovitveno tožbo3. 12. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (sedaj samostojno ugotovitveno) tožbo z dne 3. 10. 2014 ponovno zavrglo. Zavzelo je stališče, da je tožnikov interes4 odpadel, ker se je na naroku dne 19. 12. 2014 izkazalo, kdo je dejanski lastnik nepremičnine, iz katere je izviralo zamakanje. Po mnenju sodišča od takrat naprej stroški tožnika niso bili več upravičeni, nasprotna tožba pa je bila vložena utemeljeno. Sodišče je zaključilo, da so zaradi tega podani pogoji za uporabo pravila iz tretjega odstavka 154. člena ZPP in odločalo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

13. Najprej je treba pritrditi toženčevemu pritožbenemu očitku, da določba tretjega odstavka 154. člena ZPP v konkretnem primeru ni uporabljiva, ker ne gre za situacijo, ko bi ena od strank uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevkom, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški.

14. Temeljno merilo za odločanje o tem, kdo v končni posledici nosi stroške postopka je kriterij uspeha, ki ga kot korektiv dopolnjuje načelo krivde (156. člen ZPP). Načelo krivde je le dopolnilni in ne temeljni kriterij za povračilo stroškov, zato si ni mogoče predstavljati situacije, ko bi kljub končnemu uspehu (tožba je bila zavržena) toženec moral tožniku povrniti stroke postopka po krivdnem načelu5. Tudi če bi tožnik s tožbo uspel, bi bilo o stroških odločeno po načelu uspeha in ne krivde, zato tožnik neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi mu moral toženec povrniti vse stroške postopka po krivdnem načelu, ker je tožil napačno stranko in s tem povzročil stroške nasprotne tožbe z ugotovitvenim zahtevkom v postopku P 1891/2014 – III.

15. Neutemeljeno tožnik vztraja tudi pri stališču, da ima za ugotovitveno tožbo (še vedno) pravni interes.

16. V skladu z določbo drugega odstavka 181. člena ZPP se ugotovitvena tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost ali nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe.

17. Pravni interes je podan, če tožnik trdi, da je njegova pravica kršena ali ogrožena in če izkaže za verjetno, da mu bo, če bo tožbenemu zahtevku ugodeno, zagotovljena pravna korist, ki je brez sodbe sodišča ne bi mogel ustvariti. Tožnik mora izkazati, da je njegov pravni položaj ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja, da je ugotovitvena tožba primerno sredstvo za odpravo te negotovosti in da nima možnosti drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavaroval svoj pravni položaj.6

18. Po presoji pritožbenega sodišča v okoliščinah konkretnega primera tožnik navedenega ni izkazal. Kot utemeljeno poudarja že toženec, je bilo že od vsega začetka iz tožbe razvidno7, da je bil v zadevi P 1891/2014 – III tožen M. J., lastnik stanovanja z ID znakom X-7000-201, ki v naravi predstavlja stanovanje na naslovu B., to je oče sedanjega tožnika (z enakim imenom in priimkom). V času vložitve tožbe je iz podatkov zemljiške knjige izhajalo, da M. J. (lastnik) živi na naslovu C. Na tem naslovu pa je tožbo sprejel sin lastnika (tožnik), ki je vložil odgovor na tožbo ter nasprotno tožbo z zahtevkom za ugotovitev, „da ne obstaja pravica tožnika terjati odškodnino od toženca M. J., C., zaradi izliva vode iz stanovanja nepremičnine z ID znakom X-7463-201 leta 2013“. Ko se je na naroku dne 19. 12. 2014 izkazalo, da toženec (lastnik nepremičnine) ne živi na naslovu, ki je vpisan v zemljiško knjigo, je tožnik napako odpravil in navedel naslov B. Ni šlo torej za spor o identiteti toženca (ves čas je bilo jasno, da gre za lastnika nepremičnine8, kar toženec ni bil), ampak je zaradi spremembe toženčevega prebivališča prišlo do napake pri vročanju. Če pa je tožba vročena napačni osebi, ta s tem še ne postane stranka9. Ne gre torej za položaj, ko bi tožnik pomotoma tožil nekoga, ki ni zavezanec iz razmerja, zato tudi položaj toženca (sedaj tožnika) ni bil ogrožen. Povedano drugače, toženec ni mogel biti negotov glede pravnega razmerja (odškodninske obveznosti), zato tudi ni imel interesa za ugotovitveno tožbo. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe je torej pravilna, pritožba tožnika pa posledično neutemeljena, zato je zavrnjena (2. točka 365. člena ZPP).

19. Zmotno pa je sodišče odločilo o stroških postopka. Sodišče bi moralo uporabiti določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker je bila tožba zavržena, je toženec v postopku uspel. Pritožbi toženca je zato pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožencu priznalo potrebne stroške postopka pred sodišče prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP). Upravičen je do nagrade za postopek v višini 765,70 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), treh nagrad za naroke v ponovljenih postopkih 2.118,00 EUR (3 x 706,00 EUR) po tar. št. 3102, 20 EUR po tar. št. 6002, kar znaša 2.903,70 EUR, skupaj z 22% DDV pa 3.542,51 EUR. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika na list št. 94 v skladu z ZOdvT). Stroškov odgovorov na pritožbe ni priznalo, ker ni šlo za potreben strošek postopka.

20. Toženec je s pritožbo uspel, zato mu mora tožnik povrniti še pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Ker se je toženec pritožil zgolj zoper stroškovno odločitev, je na podlagi tarifne številke 3220 ZOdvT upravičena do nagrade v višini 50,00 EUR (in ne v priglašeni višini 350,40 EUR po tar. št. 3210) ter 10 EUR po tar. št. 6002 (10% nagrade), kar skupaj z 22% DDV znaša 73,20 EUR.

1 Gre za očeta in sina. 2 Prim. A. Galič, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, stran 176. 3 Tožnik je svoj pravni interes po 181. členu ZPP utemeljeval s tem, da je v ZK vpisana oseba z enakim imenom in priimkom kot on, ki pa ni tožena stranka. Trdil je še, da bo negotovost v razmerju s tožnikom (sedaj tožencem) odpravljena z materialnopravno pravnomočno ugotovitvijo, da tožnik s tožencem ni v pravnem razmerju. 4 Ki je bil po mnenju sodišča v tem, da naj se ugotovi, da ne obstaja pravica tožnika M. K. terjati odškodnino od toženca M. J., C. 5 Višje sodišče v tem delu odstopa od stališča, ki ga je zavzelo v sklepu I Cp 2873/2016 z dne 1. 3. 2017 glede uporabe 156. člena ZPP. 6 Prim. A. Galič, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, stran 149. 7 Poleg navedbe v tožbi je treba upoštevati celotno vsebino tožbe. Že višje sodišče je v sklepu I Cp 1162/2015 z dne 24. 6. 2015 ugotovilo, da je iz tožbe razvidno, da je tožen zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine z ID znakom X-7000-201 in da je treba tožniku dopustiti popravo tožbe; torej da identiteta toženca ni bila sporna. 8 Zmoten je zato zaključek sodišča prve stopnje, da ob vložitvi odgovora na tožbo v zadevi P 1891/2014-III še ni bilo jasno, kdo je dejanska tožena stranka oziroma lastnik nepremičnine. 9 Prim. A. Galič, Pravdni postopek s komentarjem, 1. knjiga, stran 328.