Jedro

Ker tožena stranka ni postavila izrecnega pobotnega ugovora, temveč je le trdila, da je z izvedenim plačilom poravnala vse odprte terjatve, je izrek sodbe, ki vsebuje odločitev o obstoju dveh terjatev in medsebojnem pobotanju, nepravilen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 163179/2014 z dne 28. 11. 2014 se razveljavi za znesek glavnice v višini 799,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2014 dalje in glede stroškov izvršilnega postopka v višini 89,74 EUR ter se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške pravdnega postopka v višini 169,56 EUR, v primeru zamude skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila." Sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da na dan 26. 9. 2014 obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 405,77 EUR in terjatev tožene stranke do tožeče stranke v enaki višini. Obe terjatvi je medsebojno pobotalo ter v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 163179/2014 z 28. 11. 2014 v I. in III. odstavku izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki v roku osmih dni povrniti stroške postopka v višini 169,56 EUR.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je sodišče na tožečo stranka napačno prevalilo dokazno breme glede vprašanja, kdo je bil dejanski plačnik zneska 2.000,00 EUR, ki ga je zakonita zastopnica toženke tožniku izročila maja 2014. S tem je zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka, posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je do tega zaključka prišlo brez izvajanja dokazov. Pobotalo je neobstoječo terjatev tožene stranke z nesporno ugotovljeno terjatvijo tožnika. Tožena stranka niti ni podala pobotne izjave, da bi do pobotanja lahko prišlo. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da terjatev tožeče stranke znaša 405,77 EUR in ne 799,34 EUR. Ob tem je napačno sledilo toženi stranki glede časovne veljavnosti dogovora. Z neizvajanjem dokazov o tem dejstvu in zavrnitvijo zahtevka tožeče stranke je sodišče nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je posledično vezano na dejstveni substrat, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi kot bistveno ugotovilo: - da je tožena stranka pooblastila tožnika za opravljanje odvetniških storitev, za kar je slednji izstavil račun št. 06-09/2014 z dne 17. 9. 2014 za storitve, opravljene v marcu in aprilu 2014, ki ga je toženka zavrnila; - da omenjeni račun ni bil poravnan z izvršenim plačilom z dne 11. 7. 2014 v vrednosti 1.000,00 EUR, saj je bilo to izvedeno za plačilo storitev zastopanja zakonite zastopnice toženke kot fizične osebe; - da je zakonita zastopnica toženke v maju 2014 tožniku izročila znesek 2.000,00 EUR v gotovini za storitve, opravljene za toženo stranko; - da dogovor o višini odvetniške nagrade za opravljanje pravnih storitev z dne 16. 5. 2014 ni bil v pisni obliki sklenjen za že predhodno opravljene storitve.

5. Tožeča stranka v pritožbi ugovarja predvsem dokazni oceni sodišča in posledično zmotno ugotovljenemu dejanskemu stanju, pri čemer uveljavlja kršitev pravila o dokaznem bremenu. Gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati, zato podrobnejši odgovor na te pritožbene navedbe ni potreben. Prav tako pritožnik ne more uspeti s posplošenim sklicevanjem, da sodišče ni izvedlo dokazov, če pri tem ne pojasni, na katere dokaze meri in katere trditve bi z njimi izkazoval. Sodišče je zavrnitev dokaznih predlogov z zaslišanjem strank in priče A. A. ustrezno obrazložilo, zato do nezakonitega postopanja, s katerim bi bila tožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar bi predstavljajo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni prišlo.

6. Tožena stranka v postopku ni zatrjevala, da ima do tožnika odprto terjatev v višini 2.000,00 EUR, ki jo ugovarja v pobot, temveč zgolj, da je z opravljenim plačilom že poravnala obveznost, na katero se nanaša tožnikov tožbeni zahtevek. Omenjeno je glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tudi izkazala, saj tožnik drugih storitev, ki bi bile sicer plačane s tem zneskom, ni specificiral. Pritožba utemeljeno opozarja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je brez izrecnega pobotnega ugovora odločilo o obstoju obeh terjatev in jih medsebojno pobotalo, materialnopravno napačna. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 163179/2014 z 28. 11. 2014 razveljavilo glede glavnice in izvršilnih stroškov ter tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Zgolj zaradi preoblikovanja izreka tožnikov uspeh v pravdi ni drugačen, zato je stroškovna odločitev ostala nespremenjena.

7. Ker kljub spremembi izreka sodbe tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Enako je sodišče odločilo glede stroškov tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).