Jedro

Sodišče prve stopnje s tem, ko toženke ni zaslišalo, ni kršilo njene pravice do izjave. Izvedba dokaza z zaslišanjem strank namreč ni namenjena izjavljanju stranke, ampak dokazovanju spornih dejstev. Za kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) gre lahko le, če sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče in s tem poruši procesno ravnotežje med strankama. Sodišče prve stopnje se je ves čas postopka trudilo, da bi izvedlo predlagani dokaz in toženko zaslišalo. S tem namenom je razpisalo in izvedlo kar deset narokov, iz katerih je bila toženka vedno odsotna iz zdravstvenih razlogov. Eden izmed narokov je bil na predlog toženke opravljen tudi na njenem domu, vendar je toženka tudi iz tega naroka izostala. Sodišče prve stopnje je storilo vse kar je bilo v njegovi moči, da bi toženki omogočilo zaslišanje, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da v konkretnem primeru zgolj zaslišanje tožnic, ne pa tudi toženke, ne pomeni kršitve postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 983,08 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožnicama plačati 61.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2013 dalje do plačila, vsaki do ½ ter jima povrniti stroške pravdnega postopka. Tožbo je v delu z zahtevkom na ugotovitev denarne terjatve zapustnika A. A. do toženke v znesku 61.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2013 dalje do plačila, ki sodi v zapuščino po pokojnem A. A., zavrglo.

2. Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno procesno kršitev po 8. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je ni zaslišalo. Takšno postopanje predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic), in sicer kršitev njene pravice do izjave. Njeno zdravstveno stanje ji ni omogočalo udeležbe na narokih. Kljub temu se je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo, da je kljub opravičljivim razlogom ne bo zaslišalo. Sodišče se pri tem sklicuje na pravico tožnic do sojenja v razumnem roku, vendar pa te pravice in njene pravice do izjave ni tehtalo. Zaradi neizvedbe dokaza z njenim zaslišanjem se sodišče prve stopnje ni seznanilo z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, kar je povzročilo, da je izpodbijana sodba izdana na podlagi nepravilnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Za zaslišanje zgolj ene stranke oziroma obeh tožnic v predmetnem primeru tudi niso izpolnjeni pogoji iz 258. člena ZPP. Kazenski postopek zoper njo še ni pravnomočno končan, zato se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ne bi smelo v pretežni meri opreti na zapisnike iz kazenskega postopka. Opraviti bi moralo kritično presojo zapisnikov in upoštevati dejstvo, da so bili ti sestavljeni na podlagi drugačnih načel in pravil. Sodišče je pridobilo zapisnike iz kazenskega postopka, kljub temu da je šlo za nesubstanciran dokazni predlog. Določba 4. člena ZPP določa, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. Samo v primerih, če zakon tako določa, odloči sodišče o tožbenem zahtevku na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj in na podlagi posredno izvedenih dokazov. Posledično je podana kršitev 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je prezrlo njene navedbe glede imena in priimka sina pokojnega A. A. Kot je že večkrat poudarila, ji je pokojni A. A. povedal, da je oseba, ki ji jo je predstavil kot B. B., njegov sin, zato ni imela nobenega upravičenega razloga, da bi morala še naknadno preverjati njegovo istovetnost. Sodišče prve stopnje je gradilo obrazložitev na nepravilnem zaključku, da oseba B. B. ne obstaja. Čeprav očetovstva ni formalno priznal, ne pomeni, da pokojni A. A. sina ni imel. V obravnavanem primeru so bila nepravilno uporabljena pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago določilo določbo prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki se nanaša na neupravičeno obogatitev, izpolnjenosti za to predvidenih postavk pa ni presojalo. Tožnici nista podali zadostnih trditev in dokazov, ki bi navedeno pravno podlago potrdili. Sama je nasprotno podala zadosti konkretizirane, substancirane in jasne trditve, da ji je pokojni A. A. naročil, da denar v znesku 52.000 EUR izroči njegovemu sinu B. B. Da navedeno drži, izhaja iz dejstev, da je bila pooblaščena na računih pokojnega, da je obstoj B. B. potrdila priča D. D., pri čemer je sodišče prve stopnje njeno izpoved nepravilno ocenilo za neverodostojno, da obstoj B. B. izhaja tudi iz potrdila z dne 9. 10. 2013 in vpisa v žalno knjigo, da priča E. E. ni podpisal potrdila z dne 9. 10. 2013, kot sta zmotno trdili tožnici. Sodišče prve stopnje izpovedi priče E. E. ni upoštevalo v celoti, temveč le njene določene dele. Ker je v konkretnem primeru nastopala zgolj kot pooblaščenka pokojnega in kot posrednica pri prenosu denarnih sredstev na pokojnikovega sina, spornih sredstev ne poseduje več, zato ne more sodelovati s sporu kot stranka, saj ni pasivno legitimirana. Nepravilen je zaključek sodišča, da o darilu ni podala nobenih konkretiziranih trditev, ki bi se jih dalo presojati. Zmotna je tudi presoja sodišča glede zastaranja terjatve in glede zakonskih zamudnih obresti.

3. Tožnici v odgovoru na pritožbo tej nasprotujeta in predlagata njeno zavrnitev, skupaj s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnici terjata vračilo 61.500 EUR, ki jih je toženka 10. 10. 2013 prenesla iz računov1 njunega očeta A. A. na svoj transakcijski račun. Istega dne, kot je prišlo do prenosa denarnih sredstev, je A. A. umrl. Toženka je bila na računih pokojnega A. A. sicer pooblaščena, vendar sta tožnici zatrjevali, da je prenos denarja izvedla izven namena, za katerega ji je bilo pooblastilo dano in brez vednosti pokojnega, torej brez njegovega mandata, z namenom prikrajšanja pokojnika in z namenom okoristiti svoje premoženje, zato je bila v tem obsegu neupravičeno obogatena. Toženka se je branila z navedbami, da ima pokojni sina z imenom B. B., kateremu je želel nameniti denarna sredstva. V skladu z dogovorom in naročilom A. A., je 9. 10.2013 B. B. izročila 52.000 EUR2. Dan po izročitvi denarja je prav tako v skladu z dogovorom med njo in pokojnim na svoj račun prenakazala 52.000 EUR, ki jih je predhodno založila, preostalih 9.500 EUR pa je porabila pretežno za pogrebne stroške ter po naročilu pokojnega deloma za zamenjavo obrabljenega pohištva.

6. Očitana bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje s tem, ko toženke ni zaslišalo, ni kršilo njene pravice do izjave. Izvedba dokaza z zaslišanjem strank namreč ni namenjena izjavljanju stranke, ampak dokazovanju spornih dejstev. Za kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) gre lahko le, če sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče in s tem poruši procesno ravnotežje med strankama.3 Sodišče prve stopnje se je ves čas postopka trudilo, da bi izvedlo predlagani dokaz in toženko zaslišalo. S tem namenom je razpisalo in izvedlo kar deset narokov, iz katerih je bila toženka vedno odsotna iz zdravstvenih razlogov. Eden izmed narokov je bil na predlog toženke opravljen tudi na njenem domu, vendar je toženka tudi iz tega naroka izostala. Sodišče prve stopnje je storilo vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi toženki omogočilo zaslišanje, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da v konkretnem primeru zgolj zaslišanje tožnic, ne pa tudi toženke, ne pomeni kršitve postopka. Pritožbeni očitki v tej smeri so neutemeljeni tudi zato, ker toženka zatrjevane kršitve ni uveljavljala ob zaključku glavne obravnave, torej takoj, ko je bilo to mogoče (drugi odstavek 286.b člena ZPP), v pritožbi pa tudi ne pojasni, kako bi njeno zaslišanje lahko vplivalo na ugotovljeno dejansko stanje in sprejeto odločitev, glede na podano trditveno podlago.

7. Toženka s preostalimi pritožbenimi navedbami v glavnem napada ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje, kateremu očita neupoštevanje metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. V pritožbi izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje, a ne uspe vzbuditi dvoma, da katera od pomembnih okoliščin ni bila ovrednotena ali da ji ni bila dana prava teža. Relevantno dejansko stanje je bilo ugotovljeno na podlagi zaslišanj tožnic in prič C. C., D. D. in E. E., listinskih dokazov in okoliščin primera. Sodišče prve stopnje je v tem okviru ocenilo vsak dokaz posebej in se pri odločitvi oprlo na tiste, ki so se v sintezi z ostalimi izvedenimi dokazi izkazali za prepričljivejše. Konkretni razlogi o tem, ki jih v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče, so podani v 19. do 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Nasprotni pritožbeni očitki tako niso utemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je za potrebe predmetnega postopka pribavilo zapisnike o zaslišanjih prič v kazenski zadevi zoper toženko. Čeprav kazenski postopek še ni pravnomočno končan, to ni ovira za uporabo pribavljenih zapisnikov v dokazne namene v predmetni zadevi. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, temveč je zgolj pridobilo posamezne zapisnike iz kazenskega postopka, ki sta jih kot dokaz v tem postopku predlagali tožnici. Slednji sta svoj dokazni predlog v podanih pripravljalnih vlogah ter na naroku za glavno obravnavo dne 26. 3. 2019 ustrezno substancirali. Zapisniki o zaslišanjih prič v kazenskem postopku predstavljajo le enega izmed izvedenih dokazov v predmetnem postopku, pri čemer jih je sodišče prve stopnje samostojno dokazno ocenilo, tako vsakega posebej kot tudi v povezavi z drugimi dokazi. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni napravilo kritične presoje teh zapisnikov, tako ni utemeljen.

9. Toženka zatrjuje, da o tožbenem zahtevku ni bilo odločeno na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja in se pri tem sklicuje na zapisnike iz kazenskega postopka. Ti vsebujejo izpovedi prič – oseb z imenom B. B., ki so bile zaslišane pred kazenskim sodiščem in so izpovedale, da pokojnega A. A. in tu pravdnih strank ne poznajo, da pokojni ni njihov oče in da nič ne vedo o kakšnih denarnih sredstvih. Sodišče prve stopnje je na predlog tožnic pribavilo in prebralo predmetne zapisnike, čemur pa toženka ni nasprotovala, niti ni predlagala neposrednega zaslišanja teh oseb oziroma prič.

10. Toženka se je pred tožbenim zahtevkom branila s trditvami, da je imela pooblastilo oziroma mandat pokojnega A. A., da dvigne sporna denarna sredstva iz njegovega računa in jih izroči njegovemu sinu B. B. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da domnevni pokojnikov sin B. B. ne obstaja ter da mu posledično toženka denarnih sredstev ni izročila. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka ni imela pooblastila za prosto razpolaganje s pokojnikovimi denarnimi sredstvi, temveč ji je bilo pooblastilo dano zgolj za namene plačila pokojnikove oskrbe. Sodišče prve stopnje je o tem podalo jasno in argumentirano dokazno oceno, v okviru katere se je opredelilo do vseh bistvenih dokazov, jih ocenilo vsakega posebej in v medsebojnem odnosu, pojasnilo, kateremu od teh verjame in kateremu ne, ter za to navedlo ustrezne razloge. Tako gre pritrditi njegovi oceni, da je toženka na dan pokojnikove smrti izvedla prenos njegovih denarnih sredstev na svoj transakcijski račun, izven namenov, za katere ji je bilo pooblastilo na pokojnikovih računih dano. Toženka prepričljive in poglobljene presoje sodišča prve stopnje z vztrajanjem pri svoji verziji dogodkov ne uspe izpodbiti. Pritrditi gre tudi oceni sodišča, da se priča D. D. v svoji izpovedi o pokojnikovem sinu B. B., ki naj bi ga spoznala, ni izkazala za verodostojno, saj je bila njena izpoved nekonsistentna in v nasprotju s preostalimi izvedenimi dokazi.

11. Sodišče prve stopnje se je pri presoji tožbenega zahtevka pravilno oprlo na določilo 190. člena OZ, ki v prvem odstavku določa, da je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Toženka je prenos denarnih sredstev iz pokojnikovega na svoj transakcijski račun izvedla brez ustreznega pooblastila, torej brez obstoječe pravne podlage. S svojim ravnanjem je prikrajšala pokojnega oziroma tožnici, kot njegovi univerzalni pravni naslednici, za 61.500 EUR, sama pa je bila za ta znesek obogatena. Med toženkinim ravnanjem in nastalo posledico je vsekakor podana tudi vzročna zveza, s čimer so izpolnjene vse temeljne predpostavke neupravičene pridobitve.

12. Pritožbeni očitki glede darila, pasivne legitimacije, zastaranja in zakonskih zamudnih obresti so pavšalni in neutemeljeni. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je toženka o možnosti darila razpravljala le na hipotetični ravni, medtem ko konkretnih trditev oziroma ugovora, da 61.500 EUR predstavlja pokojnikovo darilo njej, ni podala. Ker ji ni uspelo dokazati, da je imel pokojni sina, kateremu je namenil sporna sredstva, temveč si je sama ta sredstva (neupravičeno) prisvojila, je toženkina pasivna legitimacija podana. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno izhaja, da tožbeni zahtevek ni zastaral, saj je do prenosa spornih denarnih sredstev prišlo 10. 10. 2013, tožba pa je bila vložena 18. 7. 2016, kar je znotraj 5 letnega zastaralnega roka.4 Končno je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da zakonske zamudne obresti zaradi toženkine nepoštenosti (193. člen OZ) tečejo od 11. 10. 2013 dalje.

13. Glede na navedeno so pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je tožnicama, ki sta na pritožbo pravočasno in argumentirano odgovorili, dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je v skladu s priglašenimi stroški in Odvetniško tarifo (OT) tožnicama priznalo 1.200 točk nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT), 10 % povečanje zaradi zastopanja dveh strank (7. člen OT), 23 točk materialnih stroškov (11. člen OT) ter 22 % DDV, kar skupno znaša 983,08 EUR.

1 Iz klasičnega računa je bilo dvignjenih 3.100 EUR, iz varčevalnega računa pa 58.400 EUR. 2 Pri čemer je toženka zatrjevala, da si je 46.000 EUR izposodila od sestričinega moža, 6.000 EUR pa je bilo njenih lastnih prihrankov. 3 Prim. sklep Ustavnega sodišča RS Up 184/00, sodbo VSRS II Ips 193/2016 in sodbo VSL I Cp 1316/2020. 4 Pa tudi 3 letnega zastaralnega roka, za kar se (sicer zmotno) zavzema toženka.