Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba neutemeljena, ker je v izrecnem nasprotju z eksplicitno določeno normo iz drugega odstavka 121. člena ZFPPIPP, kjer je navedeno, da v postopku zaradi insolventnosti ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje niti obnove postopka, kar je tudi v skladu z obstoječo ustaljeno sodno prakso.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

2.Na ta sklep se je pritožil predlagatelj postopka prisilne poravnave in predlagal, da naj višje sodišče sklep o zavrženju razveljavi in zadevo odstopi sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Iz sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče s sklepom z dne 29. 9. 2025 zavrglo predlog za začetek postopka prisilne poravnave, nakar je predlagatelj dne 24. 10. 2025 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje oziroma podrejeno pritožbo. Ker v skladu z drugim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v postopku zaradi insolventnosti ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje, je sodišče prve stopnje ta predlog kot nedovoljen zavrglo.

5.Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje 1. 9. 2025 predlagatelju začetka postopka prisilne poravnave naložilo, da mora v 15 dneh po prejemu tega sklepa dopolniti predlog za začetek postopka prisilne poravnave tako, da predloži: 1. izjavo upnika - predlagatelja, da soglaša z začetkom postopka prisilne poravnave, na kateri je podpis notarsko overjen, 2. poročilo revizorja, s katerim revizor z mnenjem brez pridržka ugotovi: - skupni znesek finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika, - skupni znesek predlagateljevih finančnih terjatev do dolžnika po stanju na dan, ki je enak presečnemu dnevu zadnjega javno objavljenega letnega poročila dolžnika, - delež, ki ga predstavlja znesek iz druge alineje te točke v skupnem znesku iz prve alineje te točke in da mora predlagatelj v 15 dneh po prejemu tega sklepa založiti začetni predujem v višini 1.292,41 EUR. Predlagatelju je bil sklep o dopolnitvi vročen dne 5. 9. 2025. Ker predlagatelj v 15 dneh po prejemu sklepa o dopolnitvi začetnega predujma ni založil, je sodišče predlog za začetek postopka prisilne poravnave zavrglo (peti odstavek 147. člena ZFPPIPP). Nakar je predlagatelj dne 24. 10. 2025 predlagal vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrglo.

6.V pritožbi zoper ta sklep je pritožnik zgolj navedel, da se ne strinja s stališčem sodišča, da v skladu s 121. členom ZFPPIPP vrnitev v prejšnje stanje ni dovoljena, in da je takšna določba zakona in odločitev sodišča v nasprotju s pravom Evropske unije in odločitvami evropskega sodišča. S tem mu sodišče odreka opravičljivi razlog za pravno sredstvo in krši njegove pravice, zato je odločba sodišča nezakonita.

7.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba neutemeljena, ker je v izrecnem nasprotju z eksplicitno določeno normo iz drugega odstavka 121. člena ZFPPIPP, kjer je navedeno, da v postopku zaradi insolventnosti ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje niti obnove postopka, kar je tudi v skladu z obstoječo ustaljeno sodno prakso.

8.Navedena določba je jasna in ne potrebuje nikakršne razlage. V skladu s 125. členom Ustave Republike Slovenije - URS so sodniki pri odločanju vezani na ustavo in zakon, enako je določeno tudi v prvem odstavku 3. člena Zakona o sodiščih - ZS. Zakonskega besedila torej sodniki ne morejo prezreti, ni pa tudi podlage, da bi ga lahko tolmačili tako, da za obravnavano zadevo ne velja, s čimer bi se torej prosto odločali o tem, ali bodo povsem jasno zakonsko določilo sploh upoštevali.

9.Tako sodišče prve stopnje kot višje sodišče sta torej vezani na jasno besedilo drugega odstavka 121. člena ZFPPIPP in sta ga dolžna uporabiti. Edina druga možnost je ta, da bi sodišče ocenilo, da je zakonsko besedilo neustavno in bi zato zahtevalo presojo njegove ustavnosti pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije. Višje sodišče tega določila ne ocenjuje kot neustavnega, zato se za to ni odločilo. Eno temeljnih načel postopkov zaradi insolventnosti je načelo hitrosti postopka iz 48. člena ZFPPIPP. V stečajnem postopku je njegov pomen v kar najhitrejši zagotovitvi poplačila upnikov. Taka ureditev je namenjena zagotovitvi upnikove ustavne pravice do zasebne lastnine (33. člen URS), katere del je tudi pravica do plačila terjatev. Višje sodišče prepoved vrnitve v prejšnje stanje ocenjuje kot primeren ukrep za uresničitev upnikovih ustavnih pravic, pri čemer je imel predlagatelj vso možnost sodelovanja v postopku. Pravica do izjave, pravica do sodnega varstva, pravica do poštenega postopka in pravica do pravnega sredstva so mu bile zagotovljene. Tako zanj kot za dolžnika, torej za vse stranke postopka, pa velja enako: vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude rokov ni dovoljena.

10.Nadalje pa pritožbeno sodišče ni moglo razbrati dejanskih razlogov iz pritožbe, niti ni pritožnik navedel konkretnih določb Evropskega prava oziroma odločb Sodišča evropske skupnosti ali Evropskega sodišča za človekove pravice, ki bi utemeljevale kršitev njegovih pravic.

11.Višje sodišče še pripominja, da mora stranka postopka, da lahko uspe s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje (kadar je ta seveda dovoljen), dokazati, da je prišlo do zamude roka zaradi strankinih dejanj (primerjaj 116. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravdnega dejanja, ki se je pripetila stranki, iz česar nadalje izhaja, da po ZPP kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče uveljavljati napak, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo sodišče oziroma vročevalec (gre za ustaljeno stališče sodne prakse, od novejših odločb višje sodišče poudarja le sklepa VSRS III DoR 156/2021 z dne 25. 1. 2022 in VIII Ips 29/2021 z dne 6. 7. 2021). Ker je predlog za vrnitev v prejšnje stanje (PD 6) uveljavljal, da pritožnik pošiljke s pozivom na predložitev revizijskega poročila in plačila predujma ni prejel, s čimer uveljavlja napake sodišča pri vročanju ali pa napake vročevalca (poštarja), je ugotoviti, da tudi če bi sodišče prve stopnje vsebinsko obravnavalo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, le-ta ne bi bil uspešen, saj niso zatrjevane okoliščine, ki bi opravičevale vrnitev v prejšnje stanje. Pravilnost vročitve pa bi se lahko uveljavljala le s pritožbo zoper sklep o zavrženju predloga za začetek postopka prisilne poravnave, ne pa v obravnavanem pritožbenem postopku, pri čemer pritožbeno sodišče ponavlja, da tovrstnih dejanskih trditev v pritožbi niti ni, pač pa so bile le v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

12.Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (365. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

-------------------------------

1Glej tudi VSL sklep Cst 53/2022 in Cst 483/2019 ter drugi.

2Enako Cst 53/2022.

3Glej Cst 53/2022.

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 48, 121, 121/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 7/1, 116

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.