Jedro

Ker je izračun pokojnine priložen in ker tožnik izračuna z ničemer natančno ne izpodbija, ampak podaja le splošne navedbe o nepravilnosti in neobrazloženosti, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza s pridobitvijo izvedenskega mnenja, saj v pravilnost izračuna, ki temelji na podatkih matične evidence, ni utemeljenih dvomov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita odločba Območne enote tožene stranke št. 1 4 4067856 z dne 5.8.2003 ter odločba centrale na sedežu št. 4067856 z dne 21.1.2004, s katerima je bila tožniku dokončno odmerjena starostna pokojnina od 13.5.2003 dalje. Sklenilo je, da tožnik sam trpi stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, saj se sodišče prve stopnje o tožnikovih navedbah ni izjasnilo. Sklicevanje na računalniški izračun pokojninske osnove ne zadošča, ker izpodbijana sodba ni konkretizirala podatkov, na podlagi katerih se je sodišče prepričalo, da sta izračun pokojninske osnove in odmera pokojnine pravilna. Predlaganega dokaza z izvedencem finančne stroke sodišče prve stopnje ni izvedlo in o tem dokaznem predlogu tudi ni odločilo. Zmotno ugotovljeno dejansko stanje pomeni kršitev načela materialne resnice iz 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, posredno pa tudi kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku ni odločilo, kar tudi predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožnik predlaga v dokaz njegovo zaslišanje ter pridobitev izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo in ob tem ni kršilo določb postopka, tako ne zatrjevanih, kot tudi ne določb, na katere na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007 – ZPP) sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je bil tožnik z dokončno odločbo tožene stranke z dne 6.10.1998 s 6.5.1998 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, z odločbo z dne 5.5.1999 pa mu je bila priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. V upravnem spisu je priložena tožnikova delovna knjižica z vpisanim prenehanjem zaposlitve 17.5.1995, potrjuje pa tudi, da je bil tožnik prostovoljno vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 6.2.1996 do 30.4.2003. Zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine je vložil 18.7.2003 in z odločbo Območne enote ... mu je bila, po ugotovitvi, da izpolnjuje pogoj starosti in pokojninske dobe (dopolnil je 58 let ter 40 let, 8 mesecev in 22 dni pokojninske dobe), priznana pravica do starostne pokojnine v skladu s 1. odstavkom 36. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – ZPIZ-1). V letu tožnikove upokojitve je bilo potrebno za izračun pokojninske osnove in s tem za izračun pokojnine upoštevati plače oziroma zavarovalne osnove iz najugodnejših zaporednih 13 let, kot je določeno v prehodni določbi 406. člena ZPIZ-1. Kot izhaja iz listin v upravnem spisu, je tožena stranka odločbi priložila izpis pokojninske dobe in izračun pokojninske osnove z odmero pokojnine, ki sta sestavna dela odločbe. Tožnik v zvezi z izračunom osnove niti v postopku pri toženi stranki in tudi ne v sodnem postopku ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da plače, obdobje in koeficienti, na podlagi katerih je tožena stranka opravila izračun pokojnine, niso bili pravilno upoštevani. V obrazložitvi dokončne odločbe je tožena stranka povsem razumljivo in v skladu s 409. členom ZPIZ-1 tožniku pojasnila, da se pokojninska doba, dopolnjena do 31.12.1999, upošteva pri določitvi odstotka pokojnine v skladu s prej veljavnim Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 – 54/98 – ZPIZ/92), ki je v 52. členu določal odstotke za odmero starostne pokojnine. Za dopolnjenih 37 let pokojninske dobe do uveljavitve ZPIZ - 1, je tožena stranka pravilno upoštevala 79%, k temu odstotku pa je bilo prištetih še 5,25% za dobo zavarovanja po 1.1.2000 v trajanju 3 leta in 4 mesece z upoštevanjem 4 mesecev in 22 dni, dopolnjenih do 31.12.1999, ki jih po prej veljavnih predpisih ni bilo mogoče vrednotiti. Dobo nad 40 let je tožena stranka pri odmeri pokojnine po prepričanju sodišča pravilno upoštevala in na podlagi 51. člena ZPIZ-1 tožniku odmerila dodatnih 0,75% ob upoštevanju, da je skupna vrednost osmih mesecev in 22 dni pokojninske dobe nad 40 let v skladu z 2. odstavkom omenjenega člena 1,5%, 0,75% pa je bilo tožniku priznanih že z osnovno odmero. Tožena stranka je v obrazložitvi dokončne odločbe tožniku podrobno in s sklicevanjem na ustrezne predpise tudi pravilno obrazložila, da sicer izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po prej veljavnem ZPIZ/92, v zvezi s 396. členom ZPIZ-1. Opravila je tudi poizkusni izračun in ugotovila, da bi imel tožnik na ta način odmerjeno nižjo pokojnino. Pravilnih in podrobno obrazloženih stališč tožene stranke, ki jih v celoti sprejema, sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju ne navaja ponovno.

Ker je izračun pokojnine priložen in ker tožnik izračuna z ničemer natančno ne izpodbija, pač pa le navaja splošne navedbe o nepravilnosti in neobrazloženosti, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza s pridobitvijo izvedenskega mnenja, saj v pravilnost izračuna, ki temelji na podatkih matične evidence, ni nikakršnih utemeljenih dvomov. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke pravilno zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in, skladno s 353. členom ZPP, izpodbijano sodbo potrdilo.