Jedro

Pri izvršitvi sodne odločbe glede pravice do osebnih stikov z otrokom mora sodišče dolžniku najprej s sklepom o izvršbi določiti primeren rok za izpolnitev obveznosti, nato pa tudi izreče denarno kazen za primer, če v določenem roku te obveznosti ne bo izpolnil. Če dolžnik ne izpolni obveznosti, opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, hkrati pa izda nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti. Še nadaljnje izrekanje denarnih kazni se v postopku izvršitve odločbe o stikih ne opravlja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v I. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru ugodi in sklep o izvršbi razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek odločanja o predlogu za izvršbo, v II. točki izreka, kolikor se nanaša na pritožnico, pa se sklep razveljavi ter odločitev o stroških ugovora pridrži za nov sklep.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za nov sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi (I. točka izreka sklepa) in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnica. Navaja, da bi prvostopenjsko sodišče moralo vzeti v obzir, da dolžnica redno izpolnjuje svoje obveznosti in upniku omogoča stike s hčerko, prav tako pa bi se moralo ukvarjati z največjo koristjo otroka. Očitana zamuda pri izvrševanju stikov je bila zgolj enkratne narave in plod specifičnih okoliščin. Sodišče tudi samo poudarja, da se ne morejo vsi stiki vršiti ob točno določenem času ter da je bistveno predvsem to, da se v celoti opravijo, po potrebi tudi v nadomestnem času. Upnik ni zatrjeval in izkazal, da njegovi stiki s hčerko ne potekajo v polnem obsegu. Izvršba je zoper dolžnico dovoljena že zaradi same zamude pri izvrševanju stikov, ne glede na to, ali je bil upnik sploh prikrajšan glede obsega stikov z otrokom. Tudi na edini dan, ko je res prišlo do zamude, je hčerka bila na njegovi zabavi za rojstni dan. Dolžnica stikov ne preprečuje, zato bi bilo v nasprotju z namenom postopka, da bi se izvršba začela zgolj zaradi ene zamude pri izvrševanju stikov, ki ji je sodišče dalo preveliko težo, ter bo zaradi ene zamude pri izvrševanju stikov zoper dolžnico tekel postopek izvršbe, ki sploh nima jasne časovne omejitve. Sodišče bi moralo upoštevati pomen dejanja, ki bi ga morala opraviti, kot to predvideva peti odstavek 226. člena ZIZ, ter vse okoliščine primera (tudi ravnanje upnika). Otrokovo zavedanje o vseh dimenzijah posameznega dogodka niti ni pogoj za to, da bi bil posamezen dogodek zanj koristen, saj je pogosto bistvo takih dogodkov izmenjavanje različnih čustev in veselja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in navedel, da je sodišče pretehtalo pomen dogodka, zaradi katerega je hčerka na stike zamudila kar pet ur, in pomen izvršilnega naslova. Sodna poravnava ni zgolj vodilo ali napotilo, temveč natančen dogovor, ki se mora izvrševati, odstopanja pa so lahko le izjema. Oba starša imata pravico do stikov z otrokom ter se s stiki zagotavlja otrokovo korist. Zavrača navedbo, da je šlo le za enkraten dogodek. Namen je, da lahko upnik takoj doseže posledice, če ne pride do želenega učinka, tudi sicer pa je šele večkratno zamujanje dolžnice pripeljalo do predloga za izvršbo. Sodišče gotovo ni menilo, da so peturne zamude na stike sprejemljive. S tem, ko upnik zatrjuje zamudo, to vključuje trditev, da je bilo trajanje stika krajše, ter te zamude upnik ni mogel nadoknaditi. Navajanje dolžnice, da ji bo izrečena kazen za vsako najmanjšo zamudo, je netočno predvidevanje in v nasprotju z vsebino sklepa, zoper katerega se pritožuje. Upnik se tudi zaveda, da mora tudi sam ravnati skladno z dogovorom, saj se sicer tudi sam lahko znajde v izvršilnem postopku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Ker dolžnica v pritožbi ni navedla, v katerem delu izpodbija sklep, je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ glede na dolžničin pravni interes sklep preizkusilo v delu, v katerem dolžnica z ugovorom in glede stroškov, ki so ji v ugovornem postopku nastali, ni uspela (I. točka izreka in tisti del II. točke izreka, ki se nanaša na dolžnico).

6. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi zavrnilo z obrazložitvijo, da so trditve upnika, da dolžnica večkrat zamuja pri začetku stikov, sicer pretežno nekonkretizirane, vendar pa je upnik v predlogu natančno opisal izvedbo stika dne 5. 5. 2017, ko je, kar je med strankama nesporno, dolžnica za pet ur zamudila z izročitvijo hčerke upniku. Čeprav gre za posamičen dogodek, je dolžnica tega dne prekršila svojo obveznost omogočiti stik hčerke z upnikom ob dogovorjeni uri, za kar ni imela upnikovega soglasja. S tem je prekršila svoje obveznosti, ki ji jih nalaga izvršilni naslov. Drži sicer, da je neživljenjsko pričakovati, da bodo stiki med upnikom in otrokom vedno potekali do sekunde natančno in da bi bila uporaba izvršilnega naslova za izvrševanje pravice do stikov na način, po katerem bi sodišče dolžnici izreklo kazen za vsako zamudo, ne da bi bil naveden pomen zamude, v nasprotju z namenom pravice do stikov. Vsi stiki se ne morejo vršiti v točno določenem času, morajo pa se v celoti opraviti, po potrebi v nadomestnem času. Izdani sklep o izvršbi pa po presoji sodišča ne pomeni, da bo sledilo izrekanje denarnih kazni za vsako zamudo, saj to ne poteka avtomatično, ampak sodišče ob vsaki kršitvi presoja okoliščine in pomen kršitve.

7. Skladno s prvim odstavkom 238. f člena ZIZ se sodna odločba glede pravice do osebnih stikov z otrokom izvrši po določbah prvega, drugega, tretjega in petega odstavka 226. člena tega zakona. Navedeno pomeni, da mora sodišče dolžniku najprej s sklepom o izvršbi določiti primeren rok za izpolnitev obveznosti, nato pa tudi izreče denarno kazen za primer, če v določenem roku te obveznosti ne bo izpolnil (prvi in drugi odstavek 226. člena ZIZ). Če dolžnik ne izpolni obveznosti, opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, hkrati pa izda nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti (tretji odstavek 226. člena ZIZ). Četrti odstavek 226. člena ZIZ, ki predvideva še nadaljnje izrekanje denarnih kazni, se v postopku izvršitve odločbe o stikih ne uporablja.

8. V danem primeru je sodišče s sklepom o izvršbi sklenilo (pri čemer je sledilo upnikovemu predlogu), da se zaradi neizpolnitve denarne obveznosti, t. j. pravočasne izročitve otroka na stik z očetom, dovoli izvršba z izrekanjem denarnih kazni dolžnici v višini 500,00 EUR za vsak dan, ko se izročitev otroka ne opravi pravočasno ob določeni uri v sodni poravnavi. Takšna vsebina sklepa o izvršbi ni v skladu s citiranimi določbami 226. člena ZIZ - sodišče ni določilo roka za izpolnitev obveznosti, denarne kazni pa so izrečene vnaprej, v enaki višini, za vsako bodočo zamudo, ne glede na to, da se četrti odstavek 226. člena ZIZ v tem postopku ne uporablja, na kar dolžnica tudi smiselno opozarja s tem, ko navaja, da dovoljena izvršba nima časovne omejitve. Denarne kazni so izrečene za vsak dan, ko bo prišlo do zamude z izročitvijo otroka, in v izreku narave zamude sodišče prve stopnje ni opredelilo ter tako ne drži stališče sodišča prve stopnje, da sklep o izvršbi, kot se glasi, dopušča presojo okoliščin in pomena zamude, na kar prav tako smiselno opozarja dolžnica. Višine izrečene denarne kazni pa sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, kot to zahteva peti odstavek 226. člena ZIZ, kar dolžnica prav tako utemeljeno smiselno uveljavlja. Izvršba zaradi izvršitve odločbe o stikih tako v danem primeru niti ni bila dovoljena tako, kot je predpisano v zakonu.

9. Ob takem stanju zadeve je bilo dolžničini pritožbi treba ugoditi že zaradi navedenih razlogov in sklep spremeniti tako, da se ugovoru dolžnice ugodi, sklep o izvršbi razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek odločanja o predlogu za izvršbo, odločitev o stroških ugovornega postopka, kolikor se nanaša na dolžnico, pa razveljaviti ter odločitev o stroških ugovora pridržati za nov sklep (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje naj v novem postopku ponovno odloči o predlogu za izvršbo (po potrebi upnika tudi pozove na popravo predloga) ob upoštevanju zgoraj navedenih izhodišč.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je višje sodišče skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za nov sklep.