Jedro

V obravnavani denacionalizacijski zadevi je upravni organ ugotovil, da je bila pravica uporabe z dedovanjem prenešena na A.A. in B.B.. Zato je zanju pravilno ugotavljal pogoje, ki so za priznanje statusa denacionalizacijskega upravičenca določeni v ZDen. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, pa tožnica v upravnem postopku ni niti navajala in niti dokazovala okoliščin o tem, da navedena pridobitelja pravice uporabe nista denacionalizacijskega upravičenca, ker premoženje ni bilo odvzeto iz posesti njima, pač pa bivši lastnici oziroma drugi osebi, ki bi po določbah ZDen status denacionalizacijskega upravičenca lahko uveljavljala.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahteva tožeče stranke za povrnitev plačila stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper 2. točko izreka odločbe Upravne enote A. z dne 30.6.2005, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnice za vrnitev premoženja podržavljenega A.A. in B.B. na parc. št. 45/1, 43/6 in 45/2 vse k.o. A. in na parc. št. 4010/1, 2725/84, 2725/85, 2774, 2775, 2776 in 2778 vse k.o. A. v višini njunih solastniških deležev do 2/3. Tožena stranka na podlagi podatkov v spisih ugotavlja, da se po odločbah o ugotovitvi državljanstva, ki jih je izdal Oddelek za notranje zadeve Upravne enote A., ki sta dokončni in pravnomočni, A.A. in B.B., nista štela za jugoslovanska državljana. Zato je po presoji tožene stranke upravni organ prve stopnje na podlagi 9. člena ZDen, pravilno zavrnil tožničin zahtevek za denacionalizacijo v delu premoženja, ki se nanaša na solastniška deleža oseb, ki ne izpolnjujejo pogoja jugoslovanskega državljanstva.

Tožnica v tožbi navaja, da sta odločbi organa prve stopnje in tožene stranke materialno pravno napačni. V zvezi s tem zatrjuje, da sta A.A. in B.B. navedeno premoženje podedovala po materi C.C. umrli 26.1.1959, ki ji je bilo premoženje podržavljeno po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58 - ZNNZGZ). Ker je samo dejstvo nacionalizacije in s tem upravičenca v smislu 9. člena ZDen nastopilo že pred dedovanjem in ne šele z odvzemom teh nepremičnin iz posesti, tožnica meni, da je v obravnavanem primeru organ prve stopnje napačno interpretiral odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-130/1. Ob upoštevanju temeljnega načela ZDen o popravi krivic, ki so bile storjene s podržavljanjem, bi bilo v skladu z odločbo Ustavnega sodišča potrebno v konkretnem primeru, v kolikor ne moreta biti upravičenca A.A. in B.B., zaradi neizpolnjevanja pogoja državljanstva, kot upravičenko do denacionalizacije šteti C.C. oziroma njene pravne naslednike. Glede na stališče US v že navedeni odločbi (16. točka) in na jasno določilo 2. odstavka 67. člena ZDen, tožnica meni, da je izpodbijana odločba materialno pravno napačna. Sodišču zato predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prave stopnje v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavil. Prizadete stranke v tem upravnem sporu pa odgovora na tožbo niso podale.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi med strankama ni več sporno dejstvo, da A.A. in B.B. v času odvzema premoženja iz posesti nista bila jugoslovanska državljana. Sporno pa je vprašanje ali bi v obravnavani zadevi moral upravni organ priznati status denacionalizacijskega upravičenca C.C. kot osebi, ki ji je bilo premoženje nacionalizirano, ne pa tudi odvzeto iz posesti.

Sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, saj ima oporo v citiranih določbah ZDen ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odgovorila na pritožbene navedbe in podala pravilne razlage za zavrnitev pritožbe. Sodišče zaradi tega sprejema obrazložitev izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbo pa še dodaja: Iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-130/01 z dne 23.5.2005 (Uradni list RS, št. 54/02) ne izhaja, da je v primeru, ko je bila pravica uporabe odvzeta iz posesti pravnemu nasledniku prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča, lahko denacionalizacijski upravičenec poleg pridobitelja pravice uporabe tudi bivši lastnik. Oseba na katero je bila pravica uporabe z dedovanjem prenešena, namreč vstopi v enak pravni položaj, kot ga je pred tem imel bivši lastnik, upravičenec do denacionalizacije pa je tisti, ki mu je bila ta pravica odvzeta. V obravnavani denacionalizacijski zadevi je upravni organ ugotovil, da je bila pravica uporabe na 2/3 premoženja bivše lastnice nacionaliziranega zemljišča, z dedovanjem prenešena na A.A. in B.B.. Zato je zanju pravilno ugotavljal pogoje, ki so za priznanje statusa denacionalizacijskega upravičenca določeni v ZDen. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe pa tožnica v upravnem postopku ni niti navajala in niti dokazovala okoliščin o tem, da navedena pridobitelja pravice uporabe nista denacionalizacijskega upravičenca, ker premoženje ni bilo odvzeto iz posesti njima pač pa bivši lastnici oziroma drugi osebi, ki bi po določbah ZDen status denacionalizacijskega upravičenca lahko uveljavljala. Ker je tožnica vse do vložitve tožbe sama zatrjevala, da sta pridobitelja pravice uporabe A.A. in B.B., ki izpolnjujeta pogoje za priznanje statusa denacionalizacijskega upravičenca, je po oceni sodišča zmotno stališče tožnice, če meni, da bi moral upravni organ zato, ker je ugotovil, da pridobitelja v času odvzema premoženja iz posesti, nista bila jugoslovanska državljana, kot denacionalizacijsko upravičenko na njunem solastniškem deležu šteti C.C., to je osebo, ki ji pravica uporabe sploh ni bila odvzeta iz posesti. Ob nespornem dejstvu, da je bila pravica uporabe odvzeta pridobiteljema, ki v času odvzema nista bila jugoslovanska državljana, v določbah ZDen in niti v navedeni odločbi Ustavnega sodišča tudi tožena stranka ni imela dejanske in pravne podlage za drugačno odločitev. Na podlagi navedenega je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena in je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr., 70/00 in 45/06 - odl. US - ZUS).

Pri odločanju o stroških postopka je sodišče v skladu s 16. členom ZUS uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku. Ker tožnica v tem upravnem sporu ni uspela, po določbah ZPP ni upravičena do povrnitve stroškov postopka, je sodišče zavrnilo tudi stroškovni del zahtevka.