Jedro

Z Zakonom o ratifikaciji mednarodne konvencije proti uporabi nedovoljenih snovi v športu, v katerem so naštete prepovedane snovi, med njimi v točki S1. anabolični steroidi, je Konvencija, z njo pa tudi Seznam, postala del našega notranjega prava. S tem je bilo zadoščeno načelu zakonitosti glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika tudi v delu, ki se nanaša na nedovoljene snovi v športu.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni D. B. je dolžan plačati 500,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Krškem obsojenega D. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obsojencu za to kaznivo dejanje na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen devet mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. V določeno kazen zapora je sodišče vštelo čas, prebit v priporu, na podlagi prvega odstavka 47. člena KZ-1 je sodišče obsojencu izreklo stransko denarno kazen v višini 150 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, to je skupno 1.500,00 EUR, ki jo mora obsojenec plačati v enem mesecu po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Obsojenčevi zagovorniki so zoper pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče napadeno sodbo razveljavi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zagovornik v delu zahteve, kjer komentira ugotovljeni namen posesti anaboličnih steroidov, uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona vrhovi državni tožilec navaja, da je v obravnavani zadevi šlo za anabolične steroide, ki so tako kot blanketna norma, ki določa prepovedanost teh snovi, navedeni v izreku. Na ugovore o določenosti prepovedanih snovi v športu po Listi prepovedanih snovi po mednarodnih standardih sta obširno odgovorili že okrožno in višje sodišče, tem razlogom pa po stališču vrhovnega državnega tožilca ni nič za dodati.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki sodnega pisanja ni prevzel, in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju kršitve načela zakonitosti iz 28. člena Ustave RS zatrjuje, da ne obstaja pravna podlaga, ki bi opredeljevala anabolične steroide kot vrsto nedovoljenih snovi v športu. Vložnik meni, da Mednarodni standard Olimpijskega komiteja vključno z Listo prepovedanih snovi ne more biti podlaga za inkriminacijo določene snovi v kazenskopravnem smislu, saj gre za mednarodno športno organizacijo, katere odločitve imajo v omejenem obsegu vpliv le na področju športa. Po vložnikovem zatrjevanju svetovni kodeks proti dopingu in Seznam prepovedanih snovi in postopkov, na katerega se sklicuje izpodbijana pravnomočna sodba, nista sestavni del Mednarodne konvencije proti uporabi nedovoljenih snovi v športu. Vložnik primeroma navaja, da je v točki S2. (hormoni in sorodne snovi) kot snov, prepovedana v športu, naveden inzulin, ki pa ni prepovedana snov na področju zunaj športa. Enako velja tudi za formoterol, salbumatol, salmeterol in terbutalin, ki so v obliki inhalatorjev za preprečevanje in/ali zdravljenje astme brez omejitev v prosti prodaji. Pod točko S5. je prepovedana uporaba diuretikov, prav tako so prepovedana poživila in alkohol, za te snovi pa zunaj športnih tekmovanj ne velja nobena prepoved. Po vložnikovem tolmačenju iz jezikovne in logične razlage 186. člena KZ-1 in ob upoštevanju Konvencije in seznama izhaja, da gre za nedovoljene snovi (inzulin, diuretiki, alkohol), kolikor so uporabljene v športu oziroma v zvezi s športom, na splošno pa te snovi pogosto niso prepovedane. Te snovi so nedovoljene le v (tekmovalnem) športu, saj je namen njihove nedovoljenosti v zagotovitvi korektnosti športnega tekmovanja. V obravnavanem primeru pa je bilo po vložnikovi oceni nedvomno izkazano, da obsojenec anaboličnih steroidov ni posedoval zaradi uporabe v športu, zato naj njegovo ravnanje ne bi bilo kaznivo. Kdor za lastno uporabo kupi, prenaša ali hrani nedovoljene snovi v športu, izvršuje svojo svobodo ravnanja, zagotovljeno s 5. členom Ustave RS. Vložnik sklepno zatrjuje, da razlaga 186. člena KZ-1, kakršno sta zavzeli nižji sodišči, ni skladna ne samo z 2. in 35. členom Ustave RS, temveč tudi s 14. členom Ustave RS, prav tako nobena od primerljivih evropskih zakonodaj ne enači obeh skupin ravnanj, temveč ravnanja v zvezi s prepovedanimi drogami obravnava strožje.

6. Na enak zagovornikov očitek sta odgovorili že sodišči prve (sodba, stran 4 in 5) in druge stopnje (sodba, stran 3 in 4). Obrazložili sta, da so v izreku prvostopenjske sodbe naštete snovi (anabolični steroidi) uvrščene v točko S1. Seznama prepovedanih snovi in postopkov po mednarodnih standardih (v nadaljevanju Seznam). Z Zakonom o ratifikaciji mednarodne konvencije proti uporabi nedovoljenih snovi v športu (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 113/2007, v nadaljevanju Konvencija), v katerem so naštete prepovedane snovi, med njimi v točki S1. anabolični steroidi, je Konvencija, z njo pa tudi Seznam, postala del našega notranjega prava. S tem je bilo zadoščeno načelu zakonitosti glede obravnavanega kaznivega dejanja tudi v delu, ki se nanaša na nedovoljene snovi v športu. Omenjene snovi so prepovedane ves čas, ne le na športnih tekmovanjih. Takim logičnim in razumno utemeljenim razlogom Vrhovno sodišče le še dodaja, da je že v sodbi I Ips 73104/2010 z dne 27. 9. 2012 obrazložilo, da Konvencija določa, katere so nedovoljene snovi v športu. Neupravičena proizvodnja, promet in druge oblike njihove uporabe so v 186. členu KZ-1 določene kot kaznivo dejanje za vsakogar, ne le za športnike, kot so opredeljeni v Konvenciji. Ob povedanem Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve načela zakonitosti iz 28. člena Ustave.

7. Iz izreka prvostopenjske sodbe izhaja, da je obsojenec neupravičeno zaradi prodaje v obliki tablet in stekleničk s tekočino prenašal večjo količino nedovoljenih snovi v športu, in sicer oxandrolon, stanozolol, nandronol, estanozol in sustanon organon, glede na količino prepovedanih snovi pa je tudi očitno, da so bile namenjene tudi nadaljnji prodaji drugim uporabnikom. Vse navedene snovi so kot prepovedane uvrščene na Listo prepovedanih snovi in postopkov po mednarodnih standardih Olimpijskega komiteja.

8. Vložnik ima sicer prav, da Svetovni kodeks proti dopingu ni sestavni del Konvencije (drugi odstavek 4. člena Konvencije), iz določbe tretjega odstavka 4. člena Konvencije pa v nasprotju z vložnikovim zatrjevanjem izhaja, da je Seznam (in ne Lista, kot je navedeno v izreku izpodbijane sodbe) sestavni del te Konvencije. Snovi, ki jih je obsojenec neupravičeno zaradi prodaje prenašal, so kot prepovedane uvrščene v točko S1. Seznama. Nadalje, obsojenec je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznan za krivega, ker je neupravičeno zaradi prodaje prenašal prepovedani snovi v športu. Zato vložnikove navedbe o obsodbi obsojenca zaradi prenašanja prepovedanih snovi v športu za lastno uporabo niso utemeljene. S takimi navedbami vložnik, izhajajoč iz obsojenčevega zagovora, prikazuje lasten pogled na dejansko stanje, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ob tem, da so prepovedane snovi, ki jih je obsojenec neupravičeno prenašal zaradi prodaje, uvrščene v točko S1. Seznama, so vložnikove primerjave s snovmi iz točk S2. in S5. Seznama neustrezne in za obravnavani primer pravno nerelevantne.

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve kazenskega zakona. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbah 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in v zvezi s 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in v zvezi s tarifnimi številkami 7112, 7119, 71113 in 7152 Taksne tarife. Ob tem je Vrhovno sodišče upoštevalo podatke o obsojenčevem premoženjskem stanju, razvidnem iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanje in zamotanost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.