Jedro

Izpodbijana odločba je že odpravljena v drugem upravnem sporu, zato za tožnika nima več nikakršnih pravnih posledic, tako da tudi morebiten uspeh v tem upravnem sporu ne bi več mogel izboljšati njegovega pravnega položaja. Izpodbijani akt torej ne posega več v tožnikovo pravno korist, zato je sodišče njegovo tožbo zavrglo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A. se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku za podržavljeni del parcele št. 164 k.o. ... (danes parc. št. 3089 k.o. ...) v izmeri 7,48 m2, ki v naravi predstavlja WC lokala B., ki leži na parc. št. 3091 k.o. ..., določila odškodnino v obveznicah C., v višini 6.462,72 DEM (3.304.34, EUR).

2. Tožnik zoper to odločbo vlaga tožbo, v kateri sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v celoti odpravi in vrne toženki v nov postopek, poleg tega pa zahteva tudi povračilo stroškov upravnega spora.

3. Na tožbo sta poleg toženke odgovorili tudi prizadeti stranki C. in A., slednji pa zahteva tudi povračilo stroškov odgovora na tožbo.

4. Pred tukajšnjim sodiščem je pod opr. št. I U 1165/2017 potekal upravni spor, v katerem je C. kot tožeča stranka izpodbijal odločbo Ministrstva za kulturo št. 490-12/2013MIZKS/43 z dne 15. 5. 2017, torej isto odločbo, ki je tudi predmet tega upravnega spora. V zadevi I U 1165/2017 je bila dne 22. 5. 2018 izdana sodba, s katero je bila navedena odločba odpravljena in zadeva vrnjena toženki v nov postopek. Ker po prvem odstavku 73. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pritožba zoper to sodno ni dovoljena, je navedena sodba z datumom izdaje postala tudi pravnomočna. To pomeni, da so skupaj z odpravo navedene odločbe odpravljene tudi njene pravne posledice (prvi odstavek 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), po tretjem odstavku 64. člena ZUS-1 pa je bila zadeva vrnjena v stanje, v katerem je bila, preden je bila odpravljena odločba izdana.

5. S tem, ko je bila navedena odločba odpravljena, je po povedanem nastal položaj, kot da sploh (še) ne bi bila izdana, postopek pa je bil vrnjen v stanje pred njeno izdajo. Ker so bile z odpravo odločbe odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, tožnik s tožbo, s katero tudi sam zahteva odpravo navedene odločbe, očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.

6. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji (t.i. procesne predpostavke), predpisani v prvem odstavku 36. člena ZUS-1. Eden izmed teh pogojev je, da upravni spor, ki se izpodbija s tožbo, posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka). Na obstoj procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena), če niso izpolnjene, pa mora tožbo s sklepom zavreči (prvi odstavek 36. člena).

7. Kot je bilo pojasnjeno, je bila izpodbijana odločba že odpravljena v drugem upravnem sporu, zato za tožnika nima več nikakršnih pravnih posledic, tako da tudi morebiten uspeh v tem upravnem sporu ne bi več mogel izboljšati njegovega pravnega položaja. Izpodbijani akt torej ne posega več v tožnikovo pravno korist, zato je sodišče v skladu z navedenimi zakonskimi določbami njegovo tožbo zavrglo.

8. Izdaja prej navedene sodbe, s katero je bila že odpravljena odločba, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, je po navedenem sicer preprečila vsebinsko obravnavanje tožbe v tej zadevi, vendar pa je za tožnika pravni položaj primerljiv s tistim, ki bi ga dosegel, če bi s tožbo uspel. Pri tem ni bistveno, da je sodišče tožbo zavrglo, saj so bile ob njeni vložitvi zanjo izpolnjene procesne predpostavke (pravočasnost in dopustnost), do prenehanja tožnikovega pravnega interesa pa je prišlo kasneje, iz razlogov izven njegove pravne sfere. Zato sodišče meni, da ni mogoče uporabiti četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, če sodišče tožbo zavrže trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je namreč po povedanem tožnikov pravni položaj tak, kot če bi sodišče njegovi tožbi ugodilo, je prišlo do procesne situacije, ki jo ureja tretji odstavek 25. člena ZUS-1, po katerem se tožniku v primeru odprave izpodbijanega upravnega akta prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

9. Sodišče je zato tožniku priznalo stroške v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, povečane za 22% DDV. Zahteva je bila namreč rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

10. O stroškovnem zahtevku stranke z interesom A. je sodišče odločalo na podlagi določbe 154. člena ZPP, ki se v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporablja tudi v postopku v upravnem sporu. Kot je bilo obrazloženo, je namreč z odpravo izpodbijane odločbe v drugem postopku pred naslovnim sodiščem prišlo do pravnega položaja, ki je za stranke primerljiv s tistim, do katerega bi prišlo, če bi sodišče tožbi ugodilo. Ker je stranka z interesom predlagala zavrnitev tožbe, ni upravičena do povračila stroškov postopka.