Jedro

Ker je moral tožnik oddati ročno prtljago, bi tožena stranka s to prtljago morala ravnati še posebej skrbno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožeči stranki plača 1.938,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2003 do plačila. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 1.366,26 EUR pravdnih stroškov. Dosojeni znesek se nanaša na odškodnino zaradi izgubljene prtljage.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen; podrejeno predlaga razveljavitev sodbe. Navaja: Obrazložitev sodišča prve stopnje o tem, da gre pri toženki za hudo malomarnost, je pomanjkljiva, zato gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Napačno je uporabljeno materialno pravo. Ne gre za hudo malomarnost. Letalskim prevoznikom se občasno dogajajo napake. Montrealska konvencija in splošni pogoji prevoza pravijo, da se določbe o omejitvi odgovornosti ne uporabljajo, če se dokaže, da je škoda posledica dejanja ali opustitve prevoznika, uslužbencev ali pooblaščencev, storjenega z namenom povzročiti škodo ali lahkomiselno ob zavedanju, da bo škoda verjetno nastala. V konkretnem primeru je šlo ali za napako stevardese, ki ni pravilno označila spornega kovčka oziroma ni posredovala informacije letališkim delavcem, ki so raztovarjali prtljago, ali pa za napako letaliških delavcev pri raztovarjanju prtljage. Nobeden se napake ni zavedal. Ker torej ne gre za hudo malomarnost, je napačna odločitev sodišča, da toženka za škodo odgovarja neomejeno. Odgovornost tožene stranke je omejena tako po ZOSRL, kot je veljal ob nastanku škode in skladno z njim s splošnimi pogoji prevozov potnikov kot po Montrealski konvenciji, ki je začela veljati za tem in sicer na 17 SDR na kilogram prtljage oziroma na 1000 SDR na potnika. Pomanjkljivo je ravnal tudi tožnik, saj bi moral računati s tem, da bo morda moral oddati tudi osebno prtljago. Vsakomur, ki potuje z letali, je jasno, kaj pomeni oznaka „delivery at aircraft“. Ni nujno, da so vse navedbe tožnika in priče P. glede opisa dogodkov na letališču B na dan poleta točne. Ob možnosti, da jim bo odvzeta tudi ročna prtljaga, se potnike običajno obvesti z zvočno objavo. Tožnik je morda slednje preslišal. Tožnik bi lahko iz prtljage vzel vredne predmete. Na to možnost je bil opozorjen, dobil pa je tudi listek. V konkretnem primeru ne gre za škodo zaradi zamude pri prevozu prtljage, na kar se sklicuje sodišče v zvezi s 76. členom ZOSRL (Zakon o obligacijskih in stvarnopravnih razmerjih v letalstvu). Tožena stranka ni mogla obrazloženo ugovarjati seznamu predmetov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je pravilna odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe in jih dopolnjuje glede na pritožbene trditve: Določeni razlogi izpodbijane sodbe niso odločilni v zvezi z vprašanjem, ali tožena stranka odgovarja neomejeno ali le do določene vsote, tako kot trdi pritožba. Bistveno pa je, ali je odgovornost tožene stranke kot prevoznika omejena glede na določbe Konvencije o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz (Montrealska konvencija), oziroma ali je ravnanje tožene stranke mogoče oceniti kot ravnanje s hudo malomarnostjo. V zvezi s tem vprašanjem izpodbijana sodba res nima obširnih razlogov, vendar se jo da preizkusiti in zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so popolnoma zadostne in tudi niso sporne. Na njihovi podlagi je mogoče ravnanje tožene stranke označiti kot ravnanje s hudo malomarnostjo, v zvezi s tem pa je podana neomejena odgovornost tožene stranke po 1. odstavku 29. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih in stvarnopravnih razmerjih v letalstvu v zvezi s 5. odstavkom 22. člena Montrealske konvencije, tako kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo v konkretnem primeru za ročno prtljago (točka 18 sodbe), ki jo je moral tožnik oddati pri vstopu v letalo. V postopku na prvi stopnji je bilo tudi ugotovljeno, da je do tega prišlo zato, ker je bilo letalo manjše kot običajno, tožnikova ročna prtljaga pa je ustrezala predpisanim dimenzijam ročne prtljage. Sodišče prve stopnje se sicer obširno ukvarja z vprašanjem, ali je tudi tožnikovo ravnanje pripomoglo k škodi in ugotovi, da prispevka ni bilo, pritožba pa temu nasprotuje, vendar pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni trdila, da je tožnik soodgovoren za škodo, zato je razpravljanjem o tem nepotrebno (glej odgovor na tožbo, redna št. 7, pripravljalna vloga, redna št. 14, prvi narok za glavno obravnavo redna št. 18). Na pritožbene trditve, ki se nanašajo na tožnikov prispevek k škodi, zato ni treba odgovarjati, kajti so prepozne (1. odstavek 337. člena ZPP).

Tožena stranka je torej vedela, da gre za ročno prtljago, glede katere je tožnik računal s tem, da jo bo vzel v letalo in jo imel pod nadzorom. S tako prtljago bi zato tožena stranka morala ravnati posebno skrbno, bolj kot z registrirano prtljago, saj bi se morala zavedati, da ima v taki prtljagi zelo verjetno tožnik tudi stvari, ki jih želi imeti pod nadzorom. S tem, da bo moral prtljago oddati, pa ni mogel računati. Tudi sicer ni jasno, kako in kam naj bi po stališču tožene stranke v letalu dragocenejše predmete shranil, če bi jih vzel iz prtljage, če ne v ročno prtljago. Element hude malomarnosti tožene stranke je prav v tem, da se je morala zavedati, da gre za ročno prtljago, ki naj bi jo dobil tožnik takoj po izhodu iz letala. Zaradi tega bi bila dolžna pri varovanju te prtljage ravnati s posebno in večjo skrbnostjo. Očitno ni tako ravnala, če se je prtljaga izgubila oziroma so bili predmeti ukradeni. Zato je tudi po stališču sodišča druge stopnje podana huda malomarnost tožene stranke in s tem neomejena odgovornost. Kolikor gre za vprašanje višine škode oziroma predmetov, ki naj bi bili v prtljagi, sodišče druge stopnje sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Gre za dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je v zvezi s tem vprašanjem opravljena v skladu z 8. členom ZPP.

Na bistvene pritožbene trditve je s tem odgovorjeno.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.