Jedro

Smisel satisfakcije za nepremoženjsko škodo je v tem, da dobi oškodovanec subjektivno zadoščenje, ki se praviloma meri z velikostjo celotne priznane odškodnine. Ta odškodnina, ki se lahko primerja z odškodninami za škode v podobnih primerih le kot celota (seštevek vseh odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode), predstavlja tako tudi denarno izraženo mero (merilo). S tem poudarjanjem se želi opozoriti na dejstvo, da so notranja razmerja med oškodninami za razne oblike nepremoženjske škode za posamezne škodne primere težje primerljiva, večkrat iz objektivno pogojenih razlogov, ker meje med posameznimi oblikami nepremoženjske škode (ko ena oblika prehaja v drugo), ni možno vedno jasno razmejiti. Če je pri tem celokupna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode pravilno odmerjena, materialno pravo ni kršeno.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

V odškodninskem sporu pravdnih strank, v katerem je tožnica iztoževala od toženke odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je povzročil toženkin zavarovanec, je sodišče prve stopnje priznalo tožnici 4,000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, višji zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta vložili reviziji obe pravdni stranki zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava, toženka pa tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter sta predlagali spremembo izpodbijane sodbe in sicer tožnica tako, da se ugodi celotnemu njenemu zahtevku, toženka pa, da se dosojena odškodnina zniža na 2,150.000 SIT.

Tožnica izvaja v reviziji, da je sodišče škodo sicer pravilno ugotovilo, ni pa priznalo pravične denarne odškodnine za pretrpelo nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Ta škoda je podcenjena ter niso bile pravilno ovrednotene vse posledice, ki jih trpi zaradi trajne okvare zdravja. V razlogih omenja sodbo vrhovnega sodišča z opr. št. II Ips 404/2000, v kateri je bila za podoben odstotek zmanjšanja življenjskih aktivnosti dosojena takšna odškodnina, kot jo zahteva tožnica.

Po revizijskih izvajanjih toženke je prišlo v postopkih na nižjih stopnjah sojenja do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 212. in 213. členom ZPP. Do te kršitve je prišlo zato, ker je predlagala pritegnitev novega izvedenca ustrezne medicinske stroke. Namreč izvedenka B. J. je pripisala posledicam poškodbe iz prometne nesreče vso škodo, čeprav vse tožničine težave niso nujno posledica poškodbe. Tožnica je utrpela zvin vratu, šele pozneje so se izoblikovale druge diagnoze ter izvedenka kot fiziatrinja ni bila primerne stroke za ugotavljanje razmejitev med vzroki škode. Ob takem stanju lahko toženka svoje dvome dokazuje le z izvedencem primerne stroke in ker sodišče njenemu predlogu ni ugodilo, je zagrešilo očitano kršitev postopka. Podrejeno pa uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, ker da je priznana odškodnina previsoka. Po njeni oceni je primerna odškodnina za telesne bolečine 900.000 SIT, za strah 250.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,000.000 SIT ali skupaj 2,150.000 SIT.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o vročenih revizijah ni izjavilo, nasprotni reviziji pa pravdnima strankama, ki nanju nista odgovorili (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Glede procesnih kršitev: Toženka dvomi v pravilnost ugotovitve, ali je vse posledice (škodo) povzročila poškodba ob prometni nezgodi, ki jo je zakrivil njen zavarovanec. Ta njen dvom bi lahko po njenem mnenju odpravil le izvedenec ustrezne medicinske stroke, ki bi razmejil škodo po prometni nesreči od škode zaradi eventualne bolezni. Če se zanemari okolnost, da dvomi nimajo pomena trditev (ki so lahko pravno relevantne) in da z njimi (dvomi) ni mogoče omajati na podlagi dokazov ugotovljenih dejstev (oziroma vzročne zveze), niti ne izkazati vzročne zveze med domnevno kršitvijo postopka in pravilnostjo sodbe (ki je predpostavka za obstoj bistvene kršitve postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo toženka uveljavlja), ugotavlja revizijsko sodišče, da toženka kakšnih trditev o tem, da vse posledice ne bi izvirale iz poškodbe, ki jo je tožnica utrpela pri prometni nesreči, ni uveljavljala do konca postopka. Med postopkom je na prejeto izvedensko mnenje izvedenke dr. J. B. zapisala v pripravljalni vlogi zgolj to, da se "ne more strinjati s procenti, ki jih navaja izvedenka" in da naj se zato angažira izvedenec travmatolog ali eventualno ortoped (list.št. 83 spisa). Tak dokazni predlog, ki se ni nanašal na pravno relevantno okolnost in tudi ni bil oblikovan po pravilih postopka (212. in naslednji členi ZPP), je sodišče prve stopnje ob svojem pojasnilu, da na procente izvedencev ni vezano ampak na opis ugotovljenega stanja (dejstev), pravilno zavrnilo (drugi odstavek 213. člena ZPP). Z zavrnitvijo zadevnega dela pritožbe pa procesnih kršitev ni moglo zagrešiti niti pritožbeno sodišče. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da zatrjevana kršitev postopka pred sodiščema nižjih stopenj ni bila zagrešena.

Glede zmotne uporabe materialnega prava: Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili obseg tožničinih poškodb, potek njenega zdravljenja s telesnimi bolečinami in neugodnostmi, ki so zdravljenje spremljale, tožničin strah primarne in sekundarne narave ob nesreči in med zdravljenjem ter tudi škodo, ki je tožnici nastala v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske sposobnosti po zaključku zdravljenja, ki se kaže v različnih posledicah kot okvara njenega zdravja. Na vse te ugotovitve je revizijsko sodišče vezano (ker dejanskega stanja ni dovoljeno izpodbijati v revizijskem postopku - tretji odstavek 370. člena ZPP). Ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči nižjih stopenj po oceni revizijskega sodišča tudi pravno pravilno presodili s končno oceno, da znaša skupna škoda za vse tri oblike uveljavljene škode (telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) 4,000.000 SIT. Smisel satisfakcije za nepremoženjsko škodo je v tem, da dobi oškodovanec subjektivno zadoščenje, ki se praviloma meri z velikostjo celotne priznane odškodnine. Ta odškodnina, ki se lahko primerja z odškodninami za škode v podobnih primerih le kot celota (seštevek vseh odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode), predstavlja tako tudi denarno izraženo mero (merilo). S tem poudarjanjem se želi opozoriti na dejstvo, da so notranja razmerja med oškodninami za razne oblike nepremoženjske škode za posamezne škodne primere težje primerljiva, večkrat iz objektivno pogojenih razlogov, ker meje med posameznimi oblikami nepremoženjske škode (ko ena oblika prehaja v drugo), ni možno vedno jasno razmejiti. Navedene ugotovitve (o relativni pravilnosti notranje razmejitve med odškodninami za posamezne oblike nepremoženjske škode) veljajo delno tudi za obravnavani primer. Namreč del škode, ki jo zajema odškodnina za bodoče telesne bolečine in del škode, ki se kaže v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pogojene z bodočim duševnim trpljenjem zaradi trajne telesne okvare, se v določenem obsegu prepletata oziroma sta težje razmejljivi. Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj dali nekoliko večji poudarek škodi iz naslova bodočih telesnih bolečin kot pa škodi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ki je prav tako predvsem bodoča škoda. Te ugotovitve tako delno potrjujejo tožničino revizijsko stališče, da je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti nekoliko prenizka. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je odškodnina za to obliko škode utemeljena glede na določbi 200. in 203. člena ZOR v znesku 2,000.000 SIT. Na drugi strani pa ocenjuje na podlagi enakih materialnopravnih izhodišč, da je delno utemeljeno toženkino revizijsko stališče, da je odškodnina za telesne bolečine nekoliko previsoka. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je odškodnina za telesne bolečine utemeljena v tem primeru glede na ugotovljeno dejansko stanje le v višini 1,500.000 SIT. To pomeni, da sta sodišči nižjih stopenj le v notranjem razmerju delno materialnopravno nepravilno porazdelili odškodnino za obravnavani dve obliki nepremoženjske škode (2,000.000 SIT namesto 1,500.000 SIT za telesne bolečine oziroma 1,500.000 SIT namesto 2,000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti), da pa sta v seštevku odškodnin za ti obliki škode (3,500.000 SIT) pravilno določili odškodnini. Povedano se nanaša le na razloge preizkušane sodbe, ki pa na izrek sam (to je odločitev) ne vpliva. Drugače povedano, zaradi navedenih razlogov se odločitev izpodbijane sodbe ne spreminja.

Revizijsko sodišče ocenjuje, upoštevajoč tudi pred tem navedene razloge, da tožnica neutemeljeno zahteva višjo odškodnino od pravnomočno priznane, toženka pa neutemeljeno terja znižanje iste odškodnine. Po oceni revizijskega sodišča drugačna odmera odškodnin za obravnavani obliki nepremoženjske škode ni utemeljena na podlagi določb 200. in 203. člena ZOR. Dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano kot je že povedano, ne dajejo podlage za drugačno odmero odškodnin za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. To, kar terja tožnica, da se upošteva pri odmeri navedenih, je bilo v celoti upoštevano. V tožničini reviziji omenjen škodni primer (iz zadeve II Ips 404/2000) ni primerljiv s tožničinim (oškodovanec je bil bistveni mlajši od nje in utrpel je drugačno vrsto poškodbe), obseg njene škode pa je revizijsko sodišče presodilo s primerjavo primerljivih primerov.

Toženkina revizijska izvajanja, v kolikor ne gradijo na ugotovljenem dejanskem stanju in poskušajo uveljaviti toženkino odgovornost za manjši obseg škode, pa niso utemeljena (toženka je namreč odgovorna za vso tožnici nastalo škodo, ki je bila ugotovljena kot posledica prometne nesreče). Revizijsko sodišče končno še ocenjuje, da toženkina revizija ni utemeljena niti v delu, ki se nanaša na odškodnino za strah. Toženka prezre, da je bilo toženkino zdravljenje komplicirano, da je pretrpela operacijo na vratnem delu hrbtenice, ter da je sekundarni strah, ki se je odražal predvsem v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja, trajal več mesecev. O vsem tem vsebuje sodba sodišča prve stopnje na sedmi strani obširne razloge, ki so izčrpni in materialnopravno pravilno ocenjeni. S tem pa je bila toženka že v celoti seznanjena. Toženkini zadevni revizijski razlogi iz dveh stavkov, ki nista vsebinske narave, pa tudi ne terjajo posebnih pojasnil. Ker na podlagi navedenih razlogov revizijsko sodišče ni ugotovilo v revizijah pravdnih strank uveljavljenih kršitev, je moralo njuni reviziji zavrniti (378. člen ZPP).