Jedro

V smislu d. točke tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) zadošča, da ima oseba, obdolžena kaznivega dejanja, vsaj enkrat v postopku možnost zasliševati obremenilno pričo (v vsebinsko enakem pomenu tudi soobdolženega) in ni treba, da ji je to omogočeno na vsakokratnem zaslišanju te iste priče med postopkom. V primeru, da vprašanja niso zastavljena, ni mogoče šteti, da ni bilo omogočeno njihovo postavljanje. Iz zapisnika o glavni obravnavi je jasno razvidno, da je bil obsojeni K. že na začetku obravnave določno poučen na pravico do postavljanja vprašanj zaslišanim osebam in dajanja pripomb na njihove izpovedbe. Soobtoženi T. je bil na glavni obravnavi prisoten in je tako obsojeni K. imel možnost zastavljati vprašanja tudi njemu, enako kot vsem ostalim zaslišanim osebam na glavni obravnavi, a tega ni niti poskusil, niti imel kakih drugih pripomb na samo izpovedovanje soobsojenega T.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obtoženega B. K. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, nastalih pred sodiščem tretje stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 9477/2010 z dne 24. 3. 2015 obtožena B. K. in S. T. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja umora po 1. točki drugega odstavka 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ in 25. člena KZ. Obtoženemu S. T. je bila na podlagi drugega odstavka 127. člena KZ določena kazen petnajst let zapora ter nato, ob upoštevanju kazni petnajst let zapora, ki mu je bila izrečena za kaznivo dejanje umora po 1. točki drugega odstavka 127. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 127. člena KZ in 25. členom KZ s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 131/2008 z dne 9. 4. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 109/2009 z dne 9. 12. 2009, izreklo enotno kazen dvajset let zapora. V to kazen je bil vštet čas odvzema prostosti obtožencu, čas prebit v priporu in del že prestane kazni zapora. Obtoženemu B. K. je bila na podlagi drugega odstavka 127. člena KZ določena kazen trideset let zapora ter mu bila, ob upoštevanju enotne kazni trideset let zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 58203/2011 z dne 13. 1. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 58203/2011 z dne 29. 5. 2012, pravnomočni dne 31. 5. 2012 in kazni štirih mesecev zapora izrečeni s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 11609/2010 z dne 27. 11. 2012, pravnomočni dne 22. 12. 2012, izrečena enotna kazen trideset let zapora. V to izrečeno kazen je bil obsojencu vštet del že prestanih kazni po predhodnih pravnomočnih sodbah, čas pridržanja dne 9. 7. 2005 po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 11609/2010. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bila oškodovanka M. K. s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je sodišče obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena in po prvem odstavku 97. člena ZKP odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki postavljenih zagovornikov izplačajo proračunskih sredstev.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so vložili pritožbe okrožna državna tožilka in zagovornika obeh obtoženih, ki pa jih je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP sta bila obtoženca oproščena plačila sodne takse.

3. Zagovornik obsojenega B. K. je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil pritožbo na Vrhovno sodišče ter uvodoma navedel, da jo vlaga „iz vseh pritožbenih razlogov“ ter predlagal, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa da se sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje na prvo stopnjo.

4. Pritožba je bila vročena državnemu tožilstvu, ki nanjo ni odgovorilo.

5. Obtoženčev zagovornik v pritožbi navaja, da je bilo v postopku kršeno načelo kontradiktornosti, ker je bil „ogled opravljen z odsotnostjo obd. K.“, tega dokaza pa sodišče ni izvedlo niti na glavni obravnavi. Pritožnik v tej zvezi ne opredeli niti, kako naj bi tak postopek sodišča vplival na ugotovljeno dejansko stanje, niti na zakonitost izpodbijane sodbe in zato se ni mogoče do teh navedb vsebinsko opredeljevati. Ob tem pa je iz izpodbijane sodbe Višjega sodišča razvidno (točka 11 obrazložitve), da je preizkušalo istovrstni pritožbeni očitek in ugotovilo, da je bil ogled policije „kraja, kjer sta obtoženca v globel odvrgla oškodovanca S. K.“ opravljen na podlagi določb 148. člena ZKP, ko zoper obtoženega K. še ni tekel postopek, temveč se je šele preverjalo razloge za sum, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje umora. Pri tem postopku policija ni obvezana vabiti potencialne osumljence, da prisostvujejo njenim opravilom, zato načelo kontradiktornosti (še) ne more biti upoštevano in tudi ne more biti kršeno. Kolikor pa pritožnik v tem navajanju meri na neutemeljeno zavrnitev dokaznega predloga za opravo ogleda kraja dejanja, kjer naj bi bilo odvrženo truplo S. K., je povsem sprejemljive in utemeljene razloge za tako določitev navedlo sodišče prve stopnje (stran 12 sodbe), ki jih v ničemer ne morejo omajati nekonkretizirane in posplošene navedbe v pritožbi.

6. Iz nadaljnjih pritožbenih navedb je mogoče razbrati, da se oporeka upravičenosti dokazne uporabe izpovedbe soobtoženega S. T., ker obtoženi K. slednjega ni imel možnosti zasliševati. S tem naj bi bilo kršeno načelo kontradiktornosti, sodišče pa naj bi „molk obrambe in neodgovarjanje drugega obd. štelo v škodo obd. K.“ Izjave obtoženega S. T. sodišče naj ne bi smelo upoštevati ter bi bilo treba podati dokazno oceno ločeno za oba obtoženca. Pritožbene navedbe so tudi v tem delu neutemeljene, saj je sodišče druge stopnje v zvezi z istovrstnimi pritožbenimi navedbami zoper sodbo sodišča prve stopnje določno pojasnilo, da je treba v obravnavani zadevi upoštevati dejstvo, da sta se obtoženca odrekla pravici drug drugemu postavljati vprašanja. Ob tem je treba še dodati, da v smislu d. točke tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) zadošča, da ima oseba, obdolžena kaznivega dejanja, vsaj enkrat v postopku možnost zasliševati obremenilno pričo (v vsebinsko enakem pomenu tudi soobdolženega) in ni treba, da ji je to omogočeno na vsakokratnem zaslišanju te iste priče med postopkom. Kot izhaja iz sodbe sodišča druge stopnje (točka 13) je bila ta možnost obtoženemu K. dana, a je ni izkoristil in temu dejstvu pritožnik konkretno ne oporeka temveč se sklicuje le na dejstvo, da je obtoženi T. izjavil, da na vprašanja ne bo odgovarjal (pri čemer je treba opozoriti še na dejstvo, da je obsojeni T. izjavil (list. št. 925), da ne bo odgovarjal na vprašanja državnega tožilca, zagovornika in sodišča – torej ne tudi na vprašanja soobsojenega K.). Tega pa sodišče ni štelo obtoženemu K. v škodo, kot zmotno meni pritožnik, temveč je le upoštevalo dejstvo, da obtoženi K. za sooobtoženega T. ni imel vprašanj, ko jih je imel možnost postaviti. V primeru, da vprašanja niso zastavljena, ni mogoče šteti, da ni bilo omogočeno njihovo postavljanje. Iz zapisnika o glavni obravnavi je jasno razvidno, da je bil obsojeni K. že na začetku obravnave določno poučen na pravico do postavljanja vprašanj zaslišanim osebam in dajanja pripomb na njihove izpovedbe. Soobtoženi T. je bil na glavni obravnavi prisoten in je tako obsojeni K. imel možnost zastavljati vprašanja tudi njemu, enako kot vsem ostalim zaslišanim osebam na glavni obravnavi, a tega ni niti poskusil, niti imel kakih drugih pripomb na samo izpovedovanje soobsojenega T. Glede na navedeno tudi ni videti nobenega utemeljenega razloga za „ločevanje dokaznih postopkov“ zoper oba obsojenca, kot predlaga pritožnik, niti za tako postopanje sodišča ni nobenih zakonskih kazenskoprocesnih podlag. Sodišče druge stopnje je pri zavrnitvi takega stališča pritožnika utemeljeno poudarilo dejstvo, da se je obsojencema v obtožbi očitalo sostorilstvo, kar že samo zase govori o praviloma skupno izpeljanem postopku zoper oba obsojenca.

7. Pritožnik si z minucioznim seciranjem večkratnih izpovedb priče B. N. prizadeva izpodbiti dokazno oceno sodišča o tem dokazu. Pri tem izpostavlja posamezne razlike v izpovedovanjih te priče, in sicer glede pojavljanja oziroma K. uporabe noža, stola in sekire; glede stanja oškodovanca in njegovega reagiranja; o položaju, s katerega naj bi ta priča opazovala dogajanje in dejanski možnosti od tam spremljati dogajanje; o časovni opredelitvi, ko naj bi se obravnavano dejanje dogodilo - kar vse naj bi kazalo na povsem nezanesljivo izpovedovanje priče in naj bi bilo zato nemogoče ugotoviti, kaj je res in kaj so izmišljotine. Vendar pa pritožniku ni mogoče pritrditi, saj je dokazna ocena v izpodbijani sodbi prepričljiva, konsistentna in logično izpeljana iz več različnih dokaznih virov, ki so sodišču dali nedvoumno sliko o tem, kaj se je in kako se je obravnavano dejanje izvršilo. Ob tem je že sodišče prve stopnje kritično ocenilo tudi izpovedi, ki jih je tekom postopka dal kot priča zasliševan B. N., saj je zaradi preverjanja zanesljivosti njegovih izpovedovanj, odredilo celo izvedenstvo psihiatrične stroke (upoštevaje tudi, da je B. N. med tekom kazenskega postopka utrpel možgansko kap). Izpoved N. je sodišče obsežno analiziralo (zlasti strani 28 do 37 sodbe sodišča prve stopnje), pojasnilo tudi v katerih delih in zakaj jo ocenjuje kot verodostojno ter pri tem še posebej izpostavilo, da je tudi sledeč mnenju izvedenca, ocenilo, da bolj držijo navedbe, ki jih je N. podal časovno bližje obravnavanemu dejanju. Sodišče je tudi pojasnilo, da je N. „o določenih podrobnostih izpovedoval drugače“, a je to pojasnjeval rekoč, da se ne spominja, ali pa da je tako, kot je povedal na (očitno prejšnjem) zaslišanju oziroma, „da se podrobnosti ne spominja“. Posebej pa je k pozitivni oceni o verodostojni N. navedb prispevalo vzporejanje podrobnosti, ki jih je povedal, z enakimi, ki jih je v zagovoru navajal obsojeni S. T. (stran 37 sodbe sodišča prve stopnje), neodvisno drug od drugega. Enako podrobno in temeljito je sodišče presojalo izpovedovanje N. v zvezi z ugotavljanjem časa storitve obravnavanega kaznivega dejanja (stran 19 sodbe sodišča prve stopnje) in to samo zase kot tudi v zvezi z ostalimi izpovedovanji in ugotovljenimi dejstvi (kot je dodatno preverjalo in pravilnost zaključevanja potrdilo tudi sodišče druge stopnje – točka 16 obrazložitve sodbe). Glede na vse navedeno, pomisleki, ki jih v tej zvezi uveljavlja pritožnik ne morejo v ničemer omajati prepričljive dokazne ocene, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in vanjo Vrhovno sodišče nima nobenih dvomov.

8. Zaključno pritožnik še navaja, da sta bila dokazna predloga za ogled terena in postavitev izvedenca nevropsihologa „neupravičeno in po nepotrebnem zavrnjena“, ker da glede na trajanje postopka, verjetno ta dva „dokazna predloga ne bi bistveno vplivala na karkoli.“ Take pritožbene navedbe so same po sebi povsem brezpredmetne, saj nimajo nikakršne vsebinske utemeljitve (celo nakazuje se, da bi njuna izvedba ne imela nobenega vpliva!) in se zato do njih Vrhovno sodišče niti ne opredeljuje.

9. V zvezi z odločitvijo glede kazni, ki je bila izrečena obsojenemu K., in katere višina naj bi bila glede na polovico krajšo kazen zapora izrečeno obsojenemu T., previsoka, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je taka razlika v izrečenih kaznih med obsojenima v izpodbijani sodbi obrazložena in prepričljivo utemeljena. Sodišče je pri tem pravilno upoštevalo različnost storilskih vlog med obema obsojencema, kdo je bil iniciator storitve kaznivega dejanja, osebnostno motnjo pri obsojenem S. T., njuni predkaznovanosti, in sicer vse relevantne individualne okoliščine na strani posameznega obsojenca. Izrečena kazen za obsojenega K. je zato po oceni Vrhovnega sodišča pravilno odmerjena oziroma izrečena ter je zato pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

10. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da v izpodbijani sodbi niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, poleg tega pa niso bile ugotovljene niti druge kršitve na katere mora Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) in je bila zato pritožba zagovornika zavrnjena kot neutemeljena ter potrjena izpodbijana sodba.

11. Na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je Vrhovno sodišče odločilo, da se obtoženca oprosti plačila vseh stroškov pritožbenega postopka pred sodiščem tretje stopnje. Upoštevano je bilo njegovo slabo premoženjsko stanje, saj je nezaposlen, brez rednih dohodkov in premoženja ter na prestajanju dolge prostostne kazni.