Jedro

Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.

Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo in revizijske stroške v znesku 547,60 EUR v roku 15 dni, po izteku paricijskega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo sklep tožene stranke št. ... z dne 2. 2. 2010 in odločbo št. ... z dne 20. 4. 2010. Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda novo odločbo o odmeri starostne pokojnine. Nadalje je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 206,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je bila tožnici s pravnomočno odločbo že priznana pravica do starostne pokojnine. V vseh dosedanjih postopkih vštevanje plač v pokojninsko osnovo ni nikoli predstavljalo samostojne upravne zadeve, da bi lahko o njej odločali, zato tudi ne more biti del izreka pri priznanju pravice do pokojnine. Stališče prvostopenjskega sodišča, da o zneskih, ki jih je tožnica naknadno uveljavljala še ni bilo pravnomočno odločeno, je zmotno. Tožnica v predmetni zadevi tudi ni uveljavljala izrednih pravnih sredstev. Pri rešitvi zadeve tudi ni moč izhajati iz narave pravic zavarovanih oseb v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter iz lastniških upravičenj, ker za takšno razlago v konkretnem primeru ni pravne podlage. Zavarovalniški princip namreč ne more prevladati nad načelom pravnomočnosti, ki pomeni nespremenljivost pravnih razmerjih in je garant pravne varnosti za stranke v postopku. Upoštevaje navedeno je v obravnavanem primeru izkazana situacija iz 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), saj ni mogoče uspešno zahtevati ponovnega upravnega odločanja, niti v primeru, če bi se spremenilo dejansko stanje, niti v primeru, če bi se spremenila pravna podlaga, na kateri temelji prejšnja odločba. Za rešitev zadeve v konkretnem primeru ni pomembno, če gre za nova dejstva, saj ni mogoče začeti novega postopka, ker specialni predpis (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ne dopušča ponovnega odločanja za primer kot je obravnavan. Sodišče prve stopnje je torej s tem, ko je naložilo toženi stranki, da v okviru zahteve, vložene v letu 2010, tožnici na novo odmeri pokojnino, zmotno uporabilo materialno pravo, saj je takšna odločitev sodišča povsem v nasprotju z določbami ZPIZ-1 in 125. členom ZUP. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje tudi na sodno prakso pritožbenega in Vrhovnega sodišča RS. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. O zneskih, ki jih uveljavlja, namreč še ni bilo pravnomočno odločeno. Tožena stranka je namreč pokojnino odmerila na podlagi podatkov iz matične evidence, ki jih je delodajalec na zahtevo tožene stranke popravil tako, da so bili podatki o spornih izplačilih izločeni, s tem pa niso mogli biti del obravnavanega dejanskega stanja, saj je tožena stranka odločala na podlagi podatkov v matični evidenci. Po izdaji odločbe, ki je postala pravnomočna, je nastalo novo dejstvo (poprava podatkov v matični evidenci), ki ni sestavni del prejšnjega dejanskega stanja. S tem pa je uvedba novega postopka utemeljena. V konkretnem primeru je tako prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da tožena stranka o spornih zneskih sploh ni odločala, ker so bili podatki iz matične evidence predhodno izbrisani. Tudi tožnica se v odgovoru na pritožbo sklicuje na sodno prakso pritožbenega in Vrhovnega sodišča. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

6. V obravnavani zadevi, ko je sporna nova odmera že pravnomočno priznane in odmerjene pokojnine, z upoštevanjem naknadno ugotovljenih plač, izplačanih v letu 1992 iz naslova vrednostnih papirjev, glede na določbe ZPIZ-1, je pritožbeno sodišče enkrat že odločilo in sicer s sodbo opr. št. Psp 260/2011 z dne 15. 12. 2011. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se odpravita izpodbijani odločbi ter da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje. V revizijskem postopku je sodno odločbo potrdilo Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 56/2012 z dne 3. 12. 2012. 7. Zoper tako odločitev je tožnica vložila ustavno pritožbo. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. Up-201/13-12 z dne 27. 5. 2015 ugodilo ustavni pritožbi ter odločilo, da se sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 56/2012 z dne 3. 12. 2012 in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 260/2011 z dne 15. 12. 2011 razveljavita in se zadeva vrne Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje. Pri odločitvi se Ustavno sodišče RS sklicuje na svojo odločbo opr. št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 (Ur. l. RS, št. 30/15), s katero je ugotovilo, da je bil Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v neskladju z ustavo, ker drugače kot Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) v 270. členu oziroma Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) v 183. členu ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, kar pomeni, da tudi ponovna odmera pokojnine ni bila mogoča, čeprav pri njeni odmeri ni bil upoštevan del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. S tem je bila pri zavarovancih, katerim je bila pravica do pokojnine že pravnomočno priznana in odmerjena, onemogočena tudi izvršitev odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-392/98, s katero je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je bila četrta alineja 46. člena ZPIZ/92 v delu, ki se je nanašal na del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup v neskladju z ustavo. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da so bili zavarovanci, ki so se upokojili v času veljavnosti ZPIZ-1 oziroma so v tem času zahtevali ponovno odmero pokojnine, pri kateri bi bili upoštevani tudi deli plač, s katerim so plačali delnice za notranji odkup, neenako obravnavani. Ker po stališču Ustavnega sodišča RS za njihovo neenako obravnavanje ni razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari, je ugotovilo, da je ZPIZ-1 v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS.

8. Ustavno sodišče RS pa ni zgolj ugotovilo neskladnosti ZPIZ-1 z Ustavo RS, ampak je naložilo Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, da mora v roku 60 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora tožena stranka izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine. Pri tem je določilo tudi, od kdaj takšna odločba v posameznih primerih oziroma pravnih situacijah učinkuje.

9. Glede na citirano ustavno odločbo je odločitev tožene stranke z izpodbijanima upravnima odločbama, ko je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrglo, ne da bi zadevo obravnavala po vsebini in ponovno odmerila starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih na obrazcih M-4/M-8 za leto 1992, nepravilna. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, iz navedenih podatkov izhaja, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožnici na podlagi takrat veljavne zakonodaje, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače in bi jo bilo treba upoštevati pri izračunu pokojninske osnove. Omenjeno izhaja tudi iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu z dne 27. 11. 2008 in z dne 4. 2. 2009. Gre torej za izplačila, ki imajo naravo plač in so torej vštevna v pokojninsko osnovo.

10. Glede na takšna izplačila in že citirano odločitev Ustavnega sodišča RS je torej pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je odpravilo sklep tožene stranke št. ... z dne 2. 2. 2010 in odločbo št. ... z dne 20. 4. 2010 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Podlago za tako odločitev je sodišče prve stopnje imelo v 82. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). V novem postopku bo tožena stranka upoštevala odločitev Ustavnega sodišča RS in tožnici na novo odmerila starostno pokojnino z upoštevanjem plač, izplačanih v letu 1992 iz naslova vrednostnih papirjev.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je skladno z določbo 154. člena in 155. člena ZPP ter Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08) tožnici priznalo stroške odgovora na pritožbo po tar. št. 3210 v višini 225,60 EUR in 20,00 EUR po tar. št. 6002, torej skupno 245,60 EUR in pa revizijske stroške po tar. št. 3000 v višini 282,00 EUR in pavšalni znesek po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, torej skupno 302,00 EUR. Skupen znesek, ki ga je tako tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki tako znaša 547,60 EUR.