Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bistveno za odločitev v konkretnem primeru razumevanje posledic sklenitve pravnega posla tožnika v trenutku sklenitve predmetne Kreditne pogodbe. Ničnost je namreč posledica pomanjkanja enega ali več konstitutivnih elementov pogodbe, pri čemer gre za pomanjkljivosti, ki zadenejo samo strukturo pogodbe, brez katerih pogodba ne more imeti pravnih učinkov. Gre torej za negacijo pravnega posla od začetka (ab initio), zato so za ugotavljanje ničnosti pomembne le tiste okoliščine, ki so obstajale v trenutku nastanka pravnega posla in ne kasneje.
Sodišče prve stopnje je pravni interes tožnika za ugotovitveno tožbo utemeljilo na dejstvu, da zoper tožnika teče izvršba zaradi izterjatve tistega, kar je tožnik prejel na podlagi Kreditne pogodbe od prvo tožene stranke. Tem razlogom v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče in jih drugo tožena stranka ne more izpodbiti s sklicevanjem na dejstvo, da je bila Kreditna pogodba že v letu 2009 odpovedana s strani prvo tožene stranke, ker tožnik kredita ni vračal.
I.Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.
II.Stranke tega pritožbenega postopka same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.
1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu citirano sodbo ugotovilo, da je Kreditna pogodba in pogodba o hipoteki z dne 27. 2. 20241 sklenjena v obliki notarskega zapisa notarja A. A. SV 136/08, nična.
2.Zoper sodbo sta se pritožili obe toženi stranki, vsaka s svojo pritožbo. Prvo tožena stranka se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek spremeni tako, da odloči, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Drugo tožena stranka je pritožbo vložila smiselno iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP ter višjemu sodišču predlagala, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Obe toženi stranki sta priglasili stroške in zahtevata njihovo povračilo.
3.Tožeča stranka je na obe pritožbi odgovorila. Višjemu sodišču glede obeh pritožb predlaga, da jih kot neutemeljene zavrne. Na obeh vlogah je priglasila stroške.
4.Pritožbi sta neutemeljeni.
5.Tožnik kot kreditojemalec je 27. 2. 2008 s prvo toženo stranko sklenil Kreditno pogodbo št. 000 (v nadaljevanju Kreditna pogodba), s katero sta se pogodbeni stranki dogovorili za namenski kredit v višini 155.000 CHF, za nakup stanovanjske hiše. Izplačilo in vračilo je bilo določeno v CHF, kredit je bil dejansko izplačan v evrski protivrednosti, tako da je bilo 70.000 EUR nakazanih na račun družbe B. d. o. o., ki je bila prodajalec nepremičnine, ki jo je tožnik kupoval z najetim kreditom. Tožnik se je s Kreditno pogodbo zavezal kredit odplačati v 360 zaporednih mesečnih obrokih (30 let), prvi obrok je znašal 808,55 CHF, dogovorjena je bila obrestna mera za redne in interkalarne obresti, ki je bila vsota 6-mesečnega LIBOR-ja in fiksnega pribitka v višini 2,05% letno. Zadnji obrok bi moral tožnik odplačati 28. 2. 2038. Pri notarju A. A. je bila istega dne sklenjena Pogodba o hipoteki št. SV 136/08, s katero je tožnik zavaroval terjatev po Kreditni pogodbi z ustanovitvijo hipoteke (v nadaljevanju Pogodba o hipoteki).
6.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo ničnost Kreditne pogodbe in Pogodbe o hipoteki. V zvezi z ugovorom drugo tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pravni interes tožnika za ugotovitveno tožbo podan. Na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov (listinskih dokazov in zaslišanj prič) je presodilo, da prvo tožena stranka ni ustrezno opravila svoje pojasnilne dolžnosti, saj je določene informacije o tveganjih pri sklenitvi kreditne pogodbe v CHF tožnik sicer prejel, a ta pojasnila niso zadostovala v smislu ustreznega informiranja. Pri tem je svoja stališča zavzelo sklicujoč se na Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva 93/13), sodno prakso Sodišča Evropske unije (SEU), Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Ustavno sodišče) in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (Vrhovno sodišče).
7.Tako v pravni stroki kot splošni javnosti je znano, da je sodstvo v zadnjih letih obravnavalo in še vedno obravnava številne zadeve, povezane s potrošniškimi kreditnimi pogodbami v CHF, sklenjenimi zlasti v letih 2006 do 2008. Sodna praksa se je pri iskanju odgovorov na relevantna pravna in dejanska vprašanja v teh sporih razvijala, nadgrajevala, spreminjala, v zadnjem obdobju pa na podlagi odločb Vrhovnega sodišča tudi oblikovala in ustalila. Do nadgradnje sodne prakse glede meril za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja in vsebine pojasnilne dolžnosti je prišlo zlasti z odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023. Ta odločba je bila izdana pred izpodbijano sodbo, nanjo se sklicujejo tako sodišče prve stopnje kot pravdne stranke. Še pred izdajo izpodbijane sodbe so bile izdane nadaljnje odločbe Vrhovnega sodišča, ki so nadgrajeno sodno prakso utrdile.2 Nobena od kasnejših odločb Vrhovnega sodišča od tako, sedaj že ustaljene sodne prakse, ni odstopila.
8.Vrhovno sodišče ima kot najvišje sodišče v državi položaj precedenčnega sodišča, sodišča prve in druge stopnje morajo že obstoječe precedense spoštovati ter jih upoštevati kot obvezne pravne vire v okviru pravil precedenčnega utemeljevanja. Dopustni metodi za odstop od precedensa sta (le) metodi pretehtanja in razlikovanja. Pri prvi gre za klasičen, a tehtno argumentiran odstop z novimi, prepričljivejšimi argumenti, pri drugi za nadgradnjo sodniškega prava, ko se to sreča z malce drugačnim dejanskim stanom, ki je z vidika navezave prava nanj bistvenega pomena.3 S tem, ko se je sodišče prve stopnje sklicevalo na posamezne odločbe SEU, Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča, jih je sprejelo, prav tako pa tudi njihovo argumentacijo (tako tudi sodišče prve stopnje v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). To pomeni, da se je z odločitvami in razlogi zanje strinjalo ter jih na ta način povzelo, tudi kot svoje lastne. S tem je odgovorilo na nasprotne argumente toženih strank, s katerimi so skušale vzpostavljeno sodno prakso izpodbiti. Pri tem ne gre za avtomatizirano in neskrbno sojenje, temveč nujno potreben odraz načela pravne varnosti, enakosti in enakega varstva pravic.
9.V primerih, kot je obravnavani, zato dejstvo, da sodišče prve stopnje ni odgovarjalo na prav vse, številne razloge in argumente, ki sta jih podajali toženi stranki v svojih vlogah, ne more predstavljati bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 338. člena ZPP oziroma kršitev ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave RS, kot to neutemeljeno trdi prvo tožena stranka v svoji pritožbi. Zahtevani standard obrazloženosti odločbe od sodišča prve stopnje ne zahteva, da se izrecno in natančno opredeli do prav vsake posamične navedbe ali stališča strank. Sodišče mora navesti zadostne, jasne in medsebojno skladne razloge o odločilnih dejstvih, odgovor na trditve in stališča strank je lahko tudi posreden. V izpodbijani sodbi je temu standardu zadoščeno. Ugotovljena so pravno pomembna dejstva, opredeljena pravna podlaga in obrazloženi dejanski in pravni zaključki, kar omogoča preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato v pritožbah očitana kršitev po presoji pritožbenega sodišča ni podana.
10.Izpostavljene okoliščine vplivajo tudi na vsebino in obseg pritožbene odločbe, saj je na večino v pritožbi izpostavljenih vprašanj ter dilem v sodni praksi že odgovorjeno. Če se višje sodišče, tako kot se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, sklicuje pri svojem utemeljevanju na ustaljeno sodno prakso, ki je toženima strankama nedvoumno jasna, saj se nanjo tudi sami sklicujeta (le da se z njo ne strinjata), slednje zatrjevanih kršitev ne more predstavljati. Vpliva pa na obseg odgovora pritožbenega sodišča, ki v konkretnem primeru razlogov za odstop od sedaj že ustaljene sodne prakse ni našlo, zato je svojo odločitev v obravnavanem primeru prav tako oprlo na sedaj že ustaljeno sodno prakso.
11.Prvo tožena stranka v pritožbi ponavlja ugovor, da se skladno z 22. členom ZVPot presoja (ne)poštenost le tistih pogodbenih pogojev, ki jih enostransko določi podjetje (vsiljeni glavni pogodbeni pogoj), dogovor o nominaciji kredita v CHF pa ne predstavlja t.i. splošnega (formalnega) pogoja Kreditne pogodbe, saj sta tožnik in prvo tožena stranka na temelju pogajanj Kreditno pogodbo prilagodili individualnim potrebam in preferencam kreditojemalca t.j. tožeče stranke, vsa ostala določila Kreditne pogodbe pa so določena s kogentimi predpisi (ZPoTK in ostalimi), kar pomeni, da Kreditna pogodba ni tipska pogodba, zaradi česar tudi ni dovoljena uporaba Direktive 93/13 na podlagi njenega drugega odstavka 1. člena. Sodišče prve stopnje (28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) je pravilno presodilo, da ta očitek ni utemeljen in se pri tem sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča,4 ki je odločilo da spornega določila o vračilu kredita v CHF v takih okoliščinah, ni mogoče šteti za posamično dogovorjeni pogoj, ki bi se v vsakem primeru lahko izognil presoji nepoštenosti, saj gre za situacijo, ko ima potrošnik na voljo več pogodbenih klavzul (denimo o vračilo kredita v isti valuti, v kateri je bil dan, ali pa v drugi valuti, z vezavo na drugo valuto ipd.), med katerimi lahko prosto izbira. Zato, gledano strogo formalno, ni mogoče šteti, da mu je bil pogoj vsiljen, kar pa ne velja za primere, kot je konkretni, ko gre za tipsko obliko pogojev, ki jih je prvo tožena stranka (banka) pripravila vnaprej in enostransko. Prav tako je Vrhovno sodišče tudi odločilo, da presoja (ne)poštenosti ne pride v poštev, če sodišče presodi, da je pogodbeni pogoj jasen in razumljiv, slednje pa je povezano z obstojem ustrezne informiranosti kreditojemalca oziroma ustrezne pojasnilne dolžnosti. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju (in kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo), pa v obravnavani zadevi prvo tožena stranka (banka) svoje pojasnile dolžnosti ni ustrezno izpolnila. Zato je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno uporabilo tako Direktivo 93/13 kot tudi sodno prakso SEU, ki se nanaša nanjo.
12.S tem v zvezi so neutemeljene tudi navedbe toženke, da je uporaba Direktive 93/13 v obravnavanem primeru izključena na podlagi določbe drugega odstavka 1. člena Direktive 93/13, iz katere izhaja, da njena določila ne veljajo za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali drugih predpisih. Za izključitev presoje morata biti podana dva pogoja, in sicer: 1.) pogodbeni pogoj mora temeljiti na določbi zakona ali drugega predpisa in 2.) ta določba mora biti obvezna.5 Nacionalno sodišče mora zaradi zasledovanja cilja Direktive 93/13 (varstva potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji) izjemo iz drugega odstavka 1. člena Direktive 93/13 razlagati ozko.6 Drugi odstavek 1. člena Direktive 93/13 ne onemogoča preizkusa (ne)dovoljenosti splošnih pogodbenih pogojev po določbah direktive v delu, ki odstopajo od zakonskega prava oziroma ne temeljijo na njem. V času sklenitve sporne pogodbe je vsebino Kreditnih pogodb določal prvi odstavek 7. člena ZPotK, kar je mogoče šteti za pogodbeni pogoj, ki temelji na obveznih zakonih ali predpisih v smislu drugega odstavka 1. člena Direktive 93/13. Vendar pa ZPotK ni podrobneje določal pojasnilne dolžnosti; obvezna zakonska vsebina po ZPotK pomeni le del pojasnilne dolžnosti banke.7 Pojasnilna dolžnost se lahko vzpostavi neposredno (brez izrecne zakonske podlage) na podlagi načela vestnosti in poštenja, ki vsako od strank zavezuje, da pri sklepanju poslov ne zasleduje le lastnih interesov, temveč mora upoštevati tudi pravice, koristi in interese nasprotne stranke.8 Zato ni mogoče šteti, da temelji sporni pogodbeni pogoj zgolj na obveznih zakonih ali predpisih, saj temelji tudi na načelu vestnosti in poštenja oziroma dobre vere. Slednje pomeni, da merila SEU za izključitev uporabe Direktive 93/13 po drugem odstavku 1. člena niso izpolnjena v delu, v katerem pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo ne temelji na izrecni zakonski vsebini iz prvega odstavka 7. člena ZPotK, temveč se nanaša na presojo pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti po drugem odstavku 7. člena ZPotK v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZPotK,9 za kar gre v obravnavanem primeru.
13.Poleg tega je Vrhovno sodišče s tem v zvezi tudi že odločilo,10 da tretji odstavek 21. člena ZPotK izrecno določa, da se ne glede na določbe ZPotK (torej tudi ne glede na njihovo kogentno vsebino) uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše. Ker je ZPotK v razmerju do ZVPot lex specialis, slednji ureja širši obseg pravic potrošnika (oziroma obveznosti ponudnika), ki niso izrecno (drugače) urejene z ZPotK. Dopustnost presoje nedovoljenih pogodbenih pogojev Kreditne pogodbe izhaja tudi iz desetega odstavka 1. člena ZVPot, po katerem potrošnikove pravice ne posegajo v določbe, ki jih določajo splošni predpisi o obligacijskih razmerjih. To pomeni, da imajo lahko potrošniki po ZVPot, ki je v razmerju do Obligacijskega zakonika (OZ) lex specialis, kvečjemu več pravic in ne nasprotno, da lahko (dispozitivne) določbe omejujejo pravice potrošnikov iz ZVPot. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je torej vselej možna presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot. Posledično se ugotovitev, da se obravnavani pogodbeni pogoj kredita, vezanega na CHF, deloma opira na kogentno (po ZPotK) in deloma na dispozitivno (po OZ) zakonsko določbo, za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja izkaže kot nebistvena. Materialnopravni ugovor prvo tožene stranke glede izključitve uporabe Direktive 93/13 je tako neutemeljen in je sodišče prve stopnje zato presojo zadeve, ki jo je opravilo skladno z ZVPot, upoštevaje merila SEU glede presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja, opravilo pravilno.
14.Prvi odstavek 24. člena ZVPot določa, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: a) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; b) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; c) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; č) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Razlogi nepoštenosti so našteti alternativno, torej za ugotovitev nepoštenosti pogoja (in s tem uveljavitev ničnostne sankcije iz 23. člena ZVPot) zadošča, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot.11
Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je potrebno presoditi ali je banka ravnala v dobri veri kot tudi obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank. Za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja (valutne klavzule) se tako ne zahteva niti dokazovanje subjektivne zlonamernosti ali namere banke, da bi oškodovala potrošnika (obstoj slabe vere), zato so vse pritožbene navedbe prvo tožene stranke s tem v zvezi pravno irelevantne, pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do takih trditev pritožnice ni opredelilo, kar naj bi pomenilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa neutemeljen.
Če pri kreditih v tuji valuti pojasnilna dolžnost ni ustrezno opravljena, gre praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Krediti v tuji valuti sami po sebi, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) niso nepošteni in niti nedovoljeni oziroma je bilo sklepanje teh pogodb dovoljeno in ni bilo omejeno. Vendar pa lahko neustrezna pojasnila glede (za potrošnika) potencialno neomejenega tveganja pri takih pogodbah povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Banka je namreč glede na svoje profesionalno znanje in izkušnje v razmerju do potrošnika v izraziti informacijski premoči, zato je treba enakopravnost med njima vzpostaviti s skrbno opravljeno pojasnilno dolžnostjo banke (dobra vera v postopkovnem pogledu).
Predpogodbene informacije, ki naj zadostijo kriteriju korektno opravljene pojasnilne dolžnosti v smislu Direktive 93/13, ZVPot ter sodna praksa SEU, Ustavnega sodišča ter Vrhovnega sodišča, morajo potrošnika poleg uvida v osnovno delovanje kreditiranja v tuji valuti jasno seznaniti s tem, da ima poleg koristi takšno kreditiranje lahko zanj tudi znatne negativne finančne posledice, celo takšne, ki jih bo morda težko nosil. Pri tem so posebej pomembna pojasnila o tveganjih potrošnika v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, ter o povečanju tujih obrestnih mer. Ni torej dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko (abstraktno, nedoločno) spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti na dolgi rok, kakršen je bil kredit v konkretnem postopku (30 let), lahko znatno (bistveno) spremeni, kar ima lahko zanj tudi znatne negativne ekonomske posledice. V nasprotnem primeru je lahko izpolnitev pogodbe znatno drugačna od potrošnikovih utemeljenih pričakovanj (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Pri tem od banke res ni mogoče pričakovati (in zato v okviru pojasnilne dolžnosti zahtevati) natančnih napovedi gibanj tečajev oziroma obrestnih mer, še posebej ne dolgoročno. Vendar pa je od banke kot profesionalne finančne institucije mogoče pričakovati, da ima glede na pretekle izkušnje (potek gospodarskih kriz in finančnih zlomov v preteklosti) zavedanje in tudi pričakovanje, da lahko v daljšem časovnem obdobju nastopijo dogodki, ki bodo močno pretresli valutni trg. V finančnem svetu je znano, da CHF predstavlja valuto t. i. varnega zatočišča, ki ima specifičen trend gibanja - v primeru gospodarskih kriz pridobiva na svoji vrednosti nasproti ostalim valutam. Prvo tožena stranka bi - upoštevaje dolžno skrbnost, to je skrbnost dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ) - morala vedeti, da so gospodarske krize reden (cikličen) pojav, da se lahko pripetijo kadar koli in da je malo verjetno, da bo CHF dolgoročno ostal na tako nizki ravni kot v času sklepanja Kreditne pogodbe. Zato mora banka o taki (pa četudi oddaljeni, hipotetični in negotovi) možnosti potrošnika ustrezno poučiti. V sodni praksi se je uveljavila formulacija, da mora potrošnika opozoriti na možnost uresničitve t. i. črnega scenarija (kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivalo zelo veliko znižanje vrednosti potrošnikove domače valute in/ali zvišanje tuje obrestne mere), ki lahko pomembno vpliva na njegovo obveznost in ga potencialno tudi pahne v ekonomsko stisko. To pa ne pomeni, da ga mora na slednje opozoriti prav s temi besedami, numerično ali grafično, temveč mora biti pojasnilo usmerjeno v prikaz potencialnega nastanka opisanih možnosti, kar je nato predmet presoje v vsakem konkretnem primeru. Pritožbene trditve prvo tožene stranke, da iz sodne prakse SEU ne izhaja zahteva po predstavitvi črnega scenarija so torej na načelni ravni pravilne, vendar kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, s pojasnili, ki jih je prvo tožena stranka dala tožniku, ni zadostila zgoraj opredeljenemu pojmu mogočega vpliva na zelo veliko znižanje vrednosti domače valute, v kateri prejema kreditojemalec plačo, v razmerju do CHF ob sklepanju kreditne pogodbe na dolgi rok, kar bo pritožbeno sodišče bolj podrobno pojasnilo v nadaljevanju.
Prvo tožena stranka v pritožbi tudi trdi, da je potrebno v obravnavanem primeru upoštevati, da gre za slovenskega potrošnika in iz perspektive časa sklepanja Kreditne pogodbe v Sloveniji, zato sodna praksa SEU v zvezi z Direktivo 93/13 (zadeva Paribas) ni uporabljiva, prav tako pa je bil povprečnemu slovenskemu potrošniku dobro poznan princip delovanja menjalnih tečajev ter posledice devalvacije domače valute. Pojem potrošnika v smislu 2. člena Direktive 93/13 je avtonomni pojem evropskega prava, je objektiven in neodvisen od konkretnih znanj, ki jih lahko ima zadevna oseba, ali od informacij, s katerimi dejansko razpolaga. Iz sodne prakse SEU izhaja domneva, da se povprečen potrošnik ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja; zgolj zavedanje, da neko (nekakšno, nedoločno, abstraktno) tveganje obstaja, pa še ne pomeni, da se posameznik zaveda tudi (možnega) dejanskega obsega tveganja. Da bi bilo zaradi specifičnih zgodovinskih okoliščin (zlasti večkratne menjave nacionalne valute), slovenskemu potrošniku bolj znano delovanje menjalnih tečajev in posledice devalvacije domače valute nasproti tujim, pa je povsem posplošena trditev, zato pritožbeno sodišče nanjo ne bo posebej odgovarjalo, dodaja pa da ni prav nobenega razumnega razloga, zakaj bi bil slovenski potrošnik zaradi srečevanja z različnimi valutami bolj usposobljen za sklepanje kreditnih pogodb v tuji valuti. Taka trditev prvo tožene stranke (banke) ne more razbremeniti podajanja konkretne in ustrezne pojasnilne dolžnosti.
Glede neuporabe sodne prakse SEU pri obravnavi povprečnega slovenskega potrošnika (zadeve Paribas; združene zadeve C-776/19 do C-782/19 in C-609/19), pritožbeno sodišče odgovarja, da četudi obstojijo razlike med kreditom v zadevah Paribas in tu obravnavano zadevo, imata obe vrsti pravnih poslov več bistvenih skupnih značilnosti. V obeh primerih je šlo za kreditojemalce - potrošnike, ki so prejemali plačo v evrih, njihova kreditna obveznost pa je bila nominirana v tuji valuti (CHF). V obeh primerih je bilo celotno valutno tveganje zaradi spremembe tečaja CHF - EUR prevaljeno na kreditojemalca - potrošnika. V obeh primerih potrošnik ni bil ustrezno poučen o možnosti in potencialno resnih posledicah valutnega tveganja, ki jih je nosil in ki so bile inherentna posledica dejstva, da je potrošnik svoje redne prihodke, iz katerih je plačeval kreditne obveznosti, prejemal v eni valuti (EUR), kreditna obveznost pa je bila nominirana v drugi (CHF). Zato pritožbeno sodišče nima pomislekov glede uporabe sodne prakse SEU v zadevah Paribas v zvezi s tu obravnavano problematiko.
Toženi stranki, vsaka v svoji pritožbi, neutemeljeno tudi trdita, da se pojem pojasnilne dolžnosti napolnjuje za nazaj, kar ni mogoče. Sodna praksa se vselej razvija retrospektivno, saj sodišča praviloma odločajo o razmerjih, ki so se že zgodila oziroma oblikovala v preteklosti, kar pa ne pomeni retroaktivne razlage zakona contra legem. V času sklepanja sporne Kreditne pogodbe, pred sodišči še ni bilo tovrstnih sporov, zato se tudi sodna praksa v zvezi z vprašanjem, kakšen je standard pojasnilne dolžnosti banke, (še) ni mogla oblikovati. Vendar so že takrat veljale določbe ZVPot, kakšni pogodbeni pogoji v potrošniških pogodbah se štejejo za nepoštene in posledično nične (23. in 24. člen ZVPot), prav tako so veljale določbe OZ o načelu vestnosti in poštenja, dobri veri ter skrbnosti dobrega strokovnjaka (5. in 6. člen OZ), ki so zavezovale prvo toženko, ki bi se kot banka, torej strokovnjakinja na področju bančništva, mogla in morala zavedati posledic, ki lahko nastanejo za potrošnika v primeru velike spremembe valutnega tečaja CHF in bi morala, če bi spoštovala načeli vestnosti in poštenja ter dobre vere, vse te okoliščine nedvoumno in razumljivo predočiti tožniku kot potrošniku oziroma kreditojemalcu ter ga ustrezno opozoriti na možne posledice sprememb tečajev. Ob vsem povedanem, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe drugo tožene stranke, da pretirana skrb za potrošnika ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejeti odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve. Kot izhaja iz že podane obrazložitve, lahko take svoje odločitve potrošnik sprejema le, če so mu dane ustrezne informacije. Zato pa je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je banka potrošniku predhodno zagotovila dovolj informacij, da bi lahko razumel dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti, kar pa je stvar presoje v vsakem konkretnem primeru.
Pri tem tudi ne gre za polnjenje standarda z mehkopravnimi standardi kot so npr. tista iz Priporočil Evropskega odbora za sistemska vlaganja (Priporočila ESRB). Zahteva po opozorilu na možnost zelo velike depreciacije domače valute ne izhaja le iz Priporočila ESRB, temveč (tudi) neposredno iz Direktive 931/3.
Glede na vse navedeno, je tudi povsem splošna in nekonkretizirana pritožbena navedba prvo tožene stranke, da nacionalna sodišča ne morejo avtomatično povzemati razlage prava EU in na podlagi razlage SEU delati novih zaključkov in ustvarjati pomena določb prava EU, ki jih SEU samo ni podalo. Na katere zaključke konkretno se tak pritožbeni očitki nanašajo, prvo tožena stranka ne pojasni. Navaja sicer, da je to pomembno z vidika presoje kondikcijskih zahtevkov, vendar tak zahtevek v obravnavanem primeru ni postavljen.
Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki drugo tožene stranke v zvezi s pojasnilno dolžnostjo, da so bile banke pri podajanju projasnilne dolžnosti v neenakopravnem položaju naproti drugim gospodarskim dejavnostim, zaradi česar jim je kršena ustavna pravica do enakosti iz 15. člena Ustave RS (sicer pravilno 14. člena Ustave RS). Glede na vsa podana pojasnila in obseg pojasnilne dolžnosti, ki izhaja iz v času sklenitve tu spornih pravnih poslov (Kreditne pogodbe in Pogodbe o hipoteki) veljavne nacionalne zakonodaje ter Direktive 93/13, predvsem pa tudi glede na povsem splošne trditve drugo tožene stranke s tem v zvezi, do očitanih posegov v ustavne pravice ni prišlo. Pri tem je povsem neustrezna primerjava vsebine pojasnilne dolžnosti, ki jo napravi drugo tožena stranka, s pojasnili, ki jih mora potrošnik prejeti ob nakupu tehničnih aparatov ali turističnih storitev, saj že zgolj dejstva, da je šlo pri kreditih v CHF za dolgoročne kredite (v konkretnem primeru 30 let ročnosti), da je šlo v pretežni večini (tudi v konkretnem primeru) za reševanje stanovanjskega vprašanja kreditojemalcev ter da je šlo za visoke mesečne obveznosti, ki lahko že same po sebi vplivajo na eksistenčni položaj kreditojemalca, predstavljajo tiste okoliščine, ki ločujejo sklenitev kreditne pogodbe od kupoprodajne pogodbe za nakup gospodinjskega aparata oziroma od nakupa turistične storitve. Posplošena primerjava s pojasnilno dolžnostjo v okviru izvajanja zdravstvene dejavnosti pa je povsem neprimerna, zato se pritožbeno sodišče do nje niti ne bo posebej opredeljevalo, pripominja le, da je že v osnovi zgrešena, saj v zdravstveni dejavnosti ni govora o potrošniku, ampak pacientu, vsebino pojasnilne dolžnosti pa polni Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP; 20. člen in drugi).
Presoja konkretnega primera
Tožeča stranka trdi, da sta Kreditna pogodba in Pogodba o hipoteki nični, ker prvo tožena stranka ni ustrezno opravila pojasnilne dolžnosti. Če bi prvo toženka tožnika ustrezno poučila o možnih tveganjih kredita v CHF (ki so se pozneje uresničila), Kreditne pogodbe ne bi sklenil.
Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti dejanskih ugotovitev, da v obravnavanem primeru pojasnilna dolžnost ni bila opravljena ustrezno, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi dokazne ocene listinskih dokazov in zaslišanj tožnika ter več prič (C. C., ki je bila pri prvo toženi stranki v času sklepanja kreditne pogodbe zaposlena kot vodja poslovalnice, D. D., komercialistke pri prvo toženi stranki, ki je tožniku predstavila kreditne pogoje in A. A., notarja, ki je sklenil notarski zapis Pogodbe o hipoteki). Z zaslišanjem tožnika in priče D. D., ki je tožniku predstavila obravnavane pravne posle, se je sodišče prve stopnje zanesljivo prepričalo, da je bil tožniku kredit v CHF predstavljen kot bolj ugoden in varen od kredita v EUR oziroma je bil v konkretnem primeru kredit v CHF dejansko edini sploh mogoč, pri čemer si je tožnik, zato da je sploh lahko prejel kredit oziroma sklenil Kreditno pogodbo, moral celo povišati plačo, saj mu sicer tudi kredit v CHF ne bi bil odobren. Pri tem tožnik pri sklepanju Kreditne pogodbe ni bil opozorjen na ustrezna tveganja, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.
Glede pritožbenih trditev prvo tožene stranke, da niti v Banki Slovenije, instituciji, ki kreira denarno in finančno politiko v državi, niso z ničemer napovedali scenarija kot se je zgodil glede CHF, zaradi česar tega ni mogla vedeti in predvideti niti prvo tožena stranka, ki pa se tudi ni omejila zgolj na s strani Banke Slovenije predvidenih 5% spremembo valutnega tveganja, ampak naj bi tožniku predstavila, da je tveganje bistveno višje, pritožbeno sodišče odgovarja, da je načeloma tudi na to vprašanje že odgovorjeno v okviru sodne prakse Vrhovnega sodišča. Rdeča nit odgovorov sodne prakse Vrhovnega sodišča je, da sta banka in potrošnik v izrazito neenakovrednem položaju, ne le kar se tiče ekonomske moči, temveč tudi, kar se tiče strokovnega znanja in informacij. Specifična, bistvena lastnost kredita v tuji valuti je, da se zaradi gibanja tečaja obračunske valute lahko bistveno, potencialno tudi neomejeno, spremeni višina obveznosti, ki jo mora kreditojemalec poravnati v domači valuti, v kateri prejema dohodke. Ta lastnost je ali vsaj mora biti znana profesionalnemu ponudniku kreditov, medtem ko se je potrošnik praviloma ne zaveda in mu je težko predstavljiva. Vrhovno sodišče je tako v sodbi II Ips 18/2022 pojasnilo, da - za razliko od povprečnega potrošnika - banke dnevno trgujejo tudi s po več desetimi valutami, zato se morajo zavedati, da so valutna razmerja tudi med valutami največjih svetovnih gospodarstev docela nestabilna in da so nihanja lahko zelo visoka. Mehanizem delovanja valutnih trgov ter posledično obnašanje kreditov z valutno klavzulo ni nekaj novega, kar bi se prvič pojavilo npr. s finančno krizo leta 2008 ali z ukrepom Švicarske centralne banke v letih 2011 oziroma 2015, ampak so bila ta dejstva finančnim strokovnjakom poznana (oziroma bi jim morala biti poznana) že davno prej, saj so se finančne krize, inflacije in pomembne spremembe valutnih razmerij dogajale že večkrat v preteklosti.
Zato je bilo to znano oziroma bi moralo biti znano tudi prvo toženi stranki (banki) kot kreditodajalcu že v trenutku sklenitve Kreditne pogodbe. Sklicevanje prvo tožene stranke na (ne)vednost Banke Slovenije in njeno lastno (ne)vednost zato na navedeno nima vpliva. Zahteva, da ponudnik kredita informacije, ki jih pozna (oziroma bi jih kot strokovnjak moral poznati) in ki pomembno (lahko tudi usodno) vplivajo na sprejem potrošnikove odločitve, slednjemu jasno predstavi. Glede na navedeno je zato neutemeljena tudi pritožbena navedba drugo tožene stranke, da banka (torej prvo tožena stranka) ni mogla vedeti kako se bo tečaj CHF skozi čas spreminjal.
Prav tako ne drži pritožbeno vztrajanje obeh toženih strank, da je tožniku ustrezna pojasnila in opozorila podal notar. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da je notar Kreditno pogodbo tožniku prebral, izpovedal pa je, da je podal le opozorila glede spremembe LIBOR-ja, ne pa tudi glede drugih pojasnil, ki bi ustrezali pojmu pojasnilne dolžnosti za obravnavani primer. Kot izhaja iz njegove izpovedbe v okviru zaslišanja, se notar konkretno sicer ni spomnil tožnika, je pa pri izpovedbi izhajal iz dejstva, da je v konkretnem notarskem zapisu posebno določilo, ki ni običajno. Vendar pri tem ni izpovedal, da je bilo govora o znatnem nihanju, znatnem zvišanju valutnega razmerja CHF:EUR, kar je ob ročnosti kredita 30 let vsekakor mogoč scenarij oziroma o drugih okoliščinah, ki bi lahko opisovale možnost znatnega povečanja medvalutnega razmerja, ki predstavlja neomejeno valutno tveganje, ki ga v celoti nosi tožnik (t.i. "črni scenarij", znatna depreciacija ipd). Iz samega besedila v notarskem zapisu pa tudi ne izhaja, da so bila tožniku ustrezno pojasnjena znatna/neomejena valutna tveganja. Zato ne drži pritožbena trditev drugo tožene stranke, da je bil notar v tej zadevi še posebno skrben. Tudi če je bil, izvedeni dokazi ne izkazujejo nič drugega kot to, da so bila njegova opozorila še vedno presplošna oziroma niso bila ustrezna.
Drugo tožena stranka prav tako nima prav, ko trdi, da je na podlagi izpovedbe tožnika mogoče zaključiti, da tožeči stranki ni bilo mar, kaj podpisuje. Pri tem pritožnica trga posamezne dele tožnikove izpovedbe iz celotne izpovedi in konteksta ter jih prilagaja svojim trditvam. Tožnik je na vprašanja prvo tožene stranke pritrdil, da mu je bila kreditna pogodba pred podpisom dana na vpogled, da pa ni bral vseh papirjev, ki so mu bili dani v podpis, saj je pričakoval, da podpisuje tisto, za kar so se dogovorili, pri čemer je poudaril, da mu nihče posebej ni predstavil tega, kar je nato iz tega nastalo. Slednje se je nanašalo na izjavo o valutnem tveganju (B3), za katero je tožnik sprva trdil, da je ni podpisal, nato pa izjavil, da ni vsako stvar posebej gledal, kaj je za podpisat, kar je povsem življenjsko in ne more pomeniti, da tožniku ni bilo mar kaj podpisuje, ker se mu je mudilo, saj je prodajalec nepremičnine, za nakup katere je bil kredit vzet, že čakal na prejem kupnine in je na tožnika pritiskal, zato je bil tudi z njim pri notarju. Ni neobičajno, da pri nakupu nepremičnin, kjer so zneski kupnin visoki, kupec pa nakup financira s kreditom preko kreditne pogodbe, banka kredit izplača z nakazilom neposredno prodajalcu nepremičnine. Zato zgolj to dejstvo samo po sebi ne vodi do zaključka, da je upnik (prodajalec nepremičnine) na tožnika pritiskal, da so denar rabili hitro, da se je čutila sila (tožnik je uporabil besedo "forca") ipd. Poleg tega iz tožnikove izpovedbe (sedmi odstavek na l. št. 83) izhaja, da je kredit urejal vsaj tri mesece, saj si je moral urediti za najem kredita višjo plačo, zato ne more držati trditev pritožnice, da je bil glavni nagib tožeče stranke za najem posojila v hudem pritisku upnika oziroma špekulaciji ter da tožnik ni prejel ustreznih pojasnil, ker jih ni hotel (pritožnica se namreč sprašuje "Kako daš pojasnila osebi, ki le-teh noče?"). Tak zaključek na podlagi pravilno izvedenih dokazov in pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje, ni mogoč.
Dokazna ocena sodišča prve stopnje tudi ni pomanjkljiva ali arbitrarna. Očitek prvo tožene stranke s tem v zvezi ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpovedbo priče D. D. (39. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ki tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more pripeljati do zaključka, da je tožnik prejel ustrezna pojasnila in je prvo tožena stranka ustrezno opravila pojasnilno dolžnost. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo zgoraj, ni dovolj, da se potrošnik na podlagi pojasnil zaveda, da se valutni tečaj lahko (abstraktno, nedoločno) spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti na dolgi rok, kakršen je bil kredit v konkretnem postopku (30 let), lahko znatno (bistveno in neomejeno) spremeni, kar ima lahko zanj tudi znatne negativne ekonomske posledice. Tega pa ne spremeni niti dejstvo, da naj bi, kot trdi prvo tožena stranka, priča D. D. izrecno izpovedala, da je kreditojemalcem pojasnila, da so valutni tečaji nepredvidljivi. Nepredvidljivost valutnega tečaja še ne pomeni, da lahko pride do znatnih sprememb, ki imajo lahko neomejeno negativne ekonomske posledice. Poleg tega pa je potrebno vzeti tudi v obzir, da je priča D. D. izpovedala, da se tožnika osebno ne spomni ter je izpovedovala, kako so na splošno v tistem času sklepali kreditne pogodbe in kakšna pojasnila so kreditojemalcu prejeli na splošno. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe prvo tožene stranke, da s tem, ko je tožniku referentka (priča D. D.) predstavila vsa tveganja Kreditne pogodbe, ki so ji bila znana, je tožeči stranki jasno in razumljivo predstavila vsa dejstva v zvezi s kreditom, vključno z jasnim opozorilom, da se ob spremembi tečaja, ki je lahko zelo veliko bistveno spremenijo zneski posameznih plačil. Tak zaključek iz izpovedbe priče D. D. ne izhaja. Poleg tega pa, ko prvo tožena stranka sama trdi, da ni vedela (čeprav bi, kot že pojasnjeno, morala), da lahko pride do tako velikih sprememb razmerja v valutah CHF: EUR, do katerih je nato v letu 2015 dejansko prišlo, s tem očitno svoje pojasnilne dolžnosti tudi ni mogla ustrezno opraviti. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene.
Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje je tožnik razumel pojasnila v smislu, da se lahko njegov obrok kredita nekoliko zviša ali zniža, ni pa mu prva toženka posredovala potrebnih informacij, na podlagi katerih bi lahko razumel vsa možna tveganja in obremenitve, ki ga lahko doletijo zaradi sklenitve take pogodbe. Pri tem je pomembna ugotovitev, da je življenjsko logično, da se je referentka D. D. potem, ko je ugotovila, da tožnik ne more dobiti želene vsote kredita v evrih, osredotočila na kredit v CHF. Pri tem je iz Izjave o prevzemu valutnega tveganja ob najemu kredita v tuji valuti z dne 27. 2. 2008 (B3) sicer res razvidno, da jo je tožnik podpisal, s čimer naj bi potrdil, da je seznanjen z valutnim tveganjem pri najemu kredita v tuji valuti. Vendar taka izjava sama ne dokazuje dejstva, da bi bil pogodbeni pogoj (valutna klavzula) dogovorjen posamično, kot vztraja prvo tožena stranka. Z zaslišanjem tožnika se je sodišče prve stopnje namreč zanesljivo prepričalo, da je bila prvo tožena stranka tista, ki je tožniku predstavila in svetovala, naj vzame kredit v CHF, saj kredita v evrih niti ne bi mogel dobiti. Ni pa bilo sporno, da je Kreditno pogodbo pripravila prvo tožena stranka. Po že ustaljeni sodni praksi gre v primeru potrošniškega kredita, vezanega na tujo valuto, za tipsko obliko pogojev, ki jih banka enostransko vnaprej pripravi. Gre za posamično dogovorjen pogodbeni pogoj, nasprotno pritožbeno stališče je zmotno in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.
Pri tem so neutemeljene tudi pritožbene trditve drugo tožene stranke, da je za predmetni spor relevantno, da je tožeča stranka po Kreditni pogodbi odplačala le nekaj obrokov, zaradi nadaljnjega neplačevanja pa je s strani banka prišlo 16. 6. 2009 do odstopa od pogodbe. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (40. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) je bistveno za odločitev v konkretnem primeru razumevanje posledic sklenitve pravnega posla tožnika v trenutku sklenitve predmetne Kreditne pogodbe. Ničnost je namreč posledica pomanjkanja enega ali več konstitutivnih elementov pogodbe, pri čemer gre za pomanjkljivosti, ki zadenejo samo strukturo pogodbe, brez katerih pogodba ne more imeti pravnih učinkov. Gre torej za negacijo pravnega posla od začetka (ab initio), zato so za ugotavljanje ničnosti pomembne le tiste okoliščine, ki so obstajale v trenutku nastanka pravnega posla in ne kasneje.
Sodišče prve stopnje je pravni interes tožnika za ugotovitveno tožbo utemeljilo na dejstvu, da zoper tožnika teče izvršba zaradi izterjatve tistega, kar je tožnik prejel na podlagi Kreditne pogodbe od prvo tožene stranke (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tem razlogom v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče in jih drugo tožena stranka ne more izpodbiti s sklicevanjem na dejstvo, da je bila Kreditna pogodba že v letu 2009 odpovedana s strani prvo tožene stranke, ker tožnik kredita ni vračal in je z najetjem kredita "špekuliral". Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, taka trditev pritožnice ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče torej v celoti pritrjuje dejanskim in pravnim razlogom sodišča prve stopnje o nepravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti in nepoštenosti glavnega pogodbenega pogoja. Iz pravilno ugotovljenih dejstev namreč ne izhaja, da bi prvo tožena stranka tožniku nudila tako podrobne informacije oziroma opozorila, da bi jima bilo jasno in nazorno predstavljena tudi možnost t. i. črnega scenarija (velike depreciacije), predvsem glede na dejstvo, da je šlo za dolgoročno pogodbeno razmerje kot v obravnavanem primeru. Pojasnila, ki jih je tožnik prejel, niso zadostovala v smislu ustreznega informiranja. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanje je mogoče zaključiti, da je tožnik prejel le splošna pojasnila o tem, da tečaji valut spreminjajo oziroma nihajo, da bo lahko prišlo do sprememb v mesečnih anuitetah (gor ali dol), da tak kredit ni popolnoma brez tveganj, vse to pa brez konkretizacije, kaj dejansko naj bi to pomenilo. Če potrošnik ni bil opozorjen, da ima lahko kredit v tuji valuti zlasti v dolgoročnem obdobju znatne (oziroma: velike, bistvene, neomejene) negativne posledice, torej tudi takšne, ki jih bo težko nosil, kar je po praksi SEU nujna vsebina (intenzivnost) pojasnilne dolžnosti, jih "utemeljeno” ni pričakoval v tako velikem obsegu. Pojasnilo torej ni bilo ustrezno opravljeno, kar ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja, to pa povzroči ničnost pogodbe (prvi odstavek 24. člena in 23. člen ZVPot ter prvi odstavek 86. člena OZ). Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta Kreditna pogodba in Pogodba o hipoteki nični. Nična kreditna pogodba, iz katere izvira zavarovana terjatev, ima za posledico tudi neveljavno ustanovitev hipoteke.
O ničnostni sankciji oziroma pritožbenem predlogu delne ničnosti
Pritožbeno sodišče odgovarja tudi na zmotno materialnopravno stališče prvo tožene stranke, ki nasprotuje (pravilni) presoji sodišča prve stopnje, da je v primeru nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja, nična celotna kreditna pogodba. Pritožnica trdi, da bi bilo mogoče uporabiti delno ničnost, ki je najbolj skladna z načelom sorazmernosti, saj v ničemer ne posega v cilje Direktive 93/13, prav tako pa še vedno zagotavlja odvračalni učinek. Poleg tega so potrošniki, ki so najeli kredit v CHF, v priviligiranem položaju napram ostalim, ki so vzeli kredit v EUR, kar pomeni nesorazmerno in pretirano neenako obravnavo potrošnikov, kar ni mogel biti cilj Direktive 93/13 in je tudi v nasprotju z načelom enakosti (14. člen Ustave RS). Ničnost celotne kreditne pogodbe bi imela kaznovalni učinek, kar je v nasprotju s kaznovalno naravo zasebnega prava in ga sodišče po slovenskem pravu v civilnopravnem sporu ne more ustvariti, saj bi sicer ravnalo v nasprotju s 14. členom Ustave RS.
Taki materialnopravni ugovori so se v zvezi s spori glede ničnosti kreditnih pogodb v CHF pojavili že večkrat. Na njih je odgovorilo Vrhovno sodišče v eni od svojih zadnjih odločb II Ips 5/2026 z dne 17. 6. 2026. Odločitev in pravno stališče, ki jo je sprejelo Vrhovno sodišče, izhaja iz okoliščin primera, ki so povsem enake kot v obravnavanem primeru. S pravnim stališčem se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, prav tako pa je tudi v obravnavanem primeru tožnik potrošnik, predmetni spor pa se prav tako nanaša na ugotovitev ničnosti dolgoročnega stanovanjskega kredita z valutno klavzulo v CHF.
Kot izhaja iz zgoraj citirane odločitve Vrhovnega sodišča, so potrošniški spori umeščeni v širši pravni okvir, ki presega nacionalno zakonodajo. Slovenska pravna ureditev na področju nepoštenih praks pri sklepanju potrošniških pogodb temelji na smernicah Direktive 93/13, ki je bila implementirana v naš pravni red. Direktiva 93/13 je bila sprejeta z namenom poenotenja notranjega trga Evropske unije (EU), saj so se predpisi držav članic o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah bistveno razlikovali. Njen ključni cilj je zagotoviti, da pogodbe, sklenjene s potrošniki, ne vsebujejo nedovoljenih (nepoštenih) pogodbenih pogojev. Temeljni namen je učinkovito varstvo potrošnikov. Doseg ciljev implementacije direktive je deloma prepuščen državam članicam in njihovi notranji ureditvi. Za njihov doseg in polni učinek prava EU morajo sodišča držav članic nacionalno pravo razlagati v skladu z besedilom in namenom direktive ter upoštevati sodno prakso SEU. Navedeni pravni okvir je treba razlagati celostno, povezano in medsebojno skladno. Nacionalno sodišče zavezuje načelo evropskoskladne (lojalne) razlage. Obveznost lojalne razlage se nanaša na vse državne organe in na nacionalno pravo kot celoto. Nacionalno sodišče je zato dolžno uporabiti vse načine razlage, ki jih priznava nacionalno pravo, v luči dosega ciljev direktive. Konkretna odločitev mora biti skladna s cilji in načeli Direktive 93/13. SEU je v več odločbah podalo konkretne smernice za razlago ciljev Direktive 93/13, ki jih Vrhovno sodišče povzema. Namen 6. člena Direktive 93/13 ni povzročiti ničnosti vseh pogodb, ki vsebujejo nepoštene pogoje, ampak doseči realno ravnovesje, tako da se med sopogodbeniki vzpostavi enakost. Pogodba mora načeloma še naprej obstajati brez kakršne koli druge spremembe razen odprave nepoštenih pogojev. Če je kontinuiteta pogodbe brez nepoštenih pogojev in brez kakršnekoli druge spremembe pravno mogoča v skladu s pravili nacionalnega prava (kar je treba preveriti v skladu z objektivnim pristopom), se lahko pogodba ohrani v veljavi. Ker je osrednji namen Direktive 93/13 varstvo potrošnika, SEU dopušča izjemo, da nacionalno sodišče nadomesti nedovoljeni pogoj. Vendar je ta izjema omejena na primere, v katerih bi moralo sodišče zaradi ničnosti nepoštenega pogoja ugotoviti ničnost pogodbe v celoti, kar bi potrošnika izpostavilo posebej škodljivim posledicam, tako da bi bil zaradi tega kaznovan. Izbira sankcije mora torej varovati potrošnika in se prilegati dejanskim okoliščinam. Ne sme biti potrošniku v korist le zaradi njegovega položaja samega po sebi, a v nobenem primeru zanj ne sme imeti posebej škodljivih posledic. Cilj Direktive 93/13 ni zagotavljanje gospodarske koristi potrošnikom, ampak njihovo varstvo pred nepoštenimi pogoji v pogodbah s ponudniki. Gre za objektivni pristop, ki med drugim pomeni, da položaja ene od pogodbenih strank ni mogoče šteti za odločilno merilo, ki ureja nadaljnjo usodo pogodbe, ki vsebuje enega ali več nepoštenih pogojev, tako da presoja nacionalnega sodišča o možnosti, da taka pogodba še naprej obstaja brez teh pogojev, ne sme temeljiti zgolj na tem, da je ugotovitev ničnosti te pogodbe kot celote koristna za potrošnika. Odločitev v korist potrošnika zato ne sme biti edino merilo. SEU opozarja na odvračalni učinek, ki ga mora imeti sprejeta sankcija. Poudarja, da bi možnost, da bi nacionalno sodišče samo spreminjalo vsebino nepoštenih pogojev, prispevala k šibitvi odvračilnega učinka. Prodajalci ali ponudniki bi še naprej skušali uporabljati te pogoje, saj bi vedeli, da lahko nacionalno sodišče, tudi če bi ugotovilo njihovo neveljavnost, pogodbo vseeno dopolni v potrebnem obsegu tako, da se zaščiti njihov interes. Nacionalno sodišče zato ne sme spremeniti vsebine nepoštenih pogojev v potrošniški pogodbi. Taka pristojnost bi ogrozila uresničitev dolgoročnega cilja iz 7. člena Direktive 93/13 tj. preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v teh pogodbah. Odvračalni učinek nima kaznovalne funkcije v smislu represije ali povračilnih ukrepov, kot zmotno meni pritožnica, temveč preventivno in odvračalno funkcijo, ki jo mora zasledovati izbrani ukrep. Merilo odvračalnosti je ustaljen element pravnega reda EU in ni v neskladju s slovenskim pravnim redom. Njegov namen ni kaznovanje, ampak zagotovitev, da je izbrani ukrep v resnici učinkovit in sposoben preprečiti nadaljnje kršitve. SEU se je že opredelilo tudi do možnosti spreminjanja pogodbeno določene valute. Nacionalno sodišče, da ne bi ogrožalo ciljev Direktive 93/13, ne sme odpraviti neveljavnosti pogodbe, ki izhaja iz nepoštenosti pogodbenega pogoja, tako da to pogodbo razglasi za veljavno ter hkrati spremeni njeno valuto in obrestno mero določeno v pogodbi, ali da določi zgornjo mejo menjalnega tečaja te valute. Tako posredovanje sodišča bi pomenilo spremembo vsebine tega pogoja in bi bilo zato v nasprotju s sodno prakso SEU. Zato je treba dokazati, da je nadaljnji obstoj pogodbe pravno mogoč in da ne pomeni druge spremembe, kot je ta, ki izhaja iz odprave teh pogojev. Nacionalno sodišče ne sme odpraviti neveljavnosti pogodbe, ki izhaja iz nepoštenosti pogoja iz te pogodbe, tako da to pogodbo razglasi za veljavno ter hkrati spremeni njeno valuto. Tako posredovanje sodišča bi pomenilo spremembo vsebine tega pogoja. Odstranitev CHF LIBOR in njegova nadomestitev bi predstavljala takšno spremembo. SEU je v zadevi Caixabank namreč ugotovilo, da bi sprememba vsebine spornega pogoja s strani nacionalnega sodišča in nadomestitev indeksa z EURIBOR pomenila spremembo pogoja, taka sprememba pa ne bi bila skladna z dolgoročnim ciljem iz prvega odstavka 7. člena Direktive 93/13, ki je preprečiti uporabo nepoštenih pogojev v pogodbah s potrošniki. Pomembna je tudi volja, ki jo izrazi potrošnik v tožbi z izbiro uveljavljane sankcije. Ta sicer ne more prevladati nad presojo, ki spada v pristojnost sodišča, a je pravno odločilna okoliščina.
Navedeno pravno stališče je potrebo umestiti v presojo konkretnega primera, upoštevaje okvir nacionalne zakonodaje. Ob sklenitvi Kreditne pogodbe veljavni 23. člen ZVPot je določal, da podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika, takšni pogodbeni pogoji so nični. S tem sta v naš pravni red implementirana 6. in 7. člen Direktive 93/13. Ne celostno, kajti ZVPot ne ureja posledic ničnosti pogodbenega pogoja za potrošniško pogodbo. Tudi prvi odstavek 6. člena Direktive 93/13 ne določa meril, ki urejajo možnost, da pogodba ostane brez nepoštenih pogojev, temveč prepušča državam članicam, da v nacionalnem pravu opredelijo podrobna pravila, v okviru katerih se ugotovi nepoštenost pogoja v pogodbi in na podlagi katerih se uresničijo konkretni pravni učinki te ugotovitve. Posledice ničnosti nepoštenega pogodbenega pogoja v slovenskem pravnem redu so urejene v OZ. Prvi odstavek 88. člena OZ določa, da zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko ostane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Odločilno po OZ je, ali je bil sporni pogodbeni pogoj bistveni pogodbeni pogoj, brez katerega pogodba ne more obstati. Če pogodba lahko ostane v veljavi brez ničnega določila, zakonodajalec določa še dodaten pogoj: nični pogodbeni pogoj ne sme biti ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib za sklenitev pogodbe. Kot navedeno je šlo v obravnavanem primeru za stanovanjski kredit, ki je v sodobnih ekonomskih razmerah običajen, saj nakup (ali obnova) stanovanjske nepremičnine praviloma zahtevata finančna sredstva, ki večkratno presegajo povprečne dohodke posameznika. Potrošnik mora zato pogosto potrebna sredstva zagotoviti z najemom kredita. Znesek, ki si ga lahko izposodi, je odvisen od njegove kreditne sposobnosti. Ena bistvenih zahtev bank, namenjena tako stabilnosti finančnega sistema kot varstvu posameznikov pred nepremišljenim ali prekomernim zadolževanjem, je bila in je, da mora kreditojemalcu po plačilu mesečne kreditne obveznosti ostati določen minimalni razpoložljivi dohodek. Kredit, ki ga lahko potrošnik pridobi glede na svoje prihodke, je zato v ekonomskem smislu v bistvenem odvisen od višine obrestne mere in ostalega minimalnega razpoložljivega dohodka. Obrestna mera zato pomembno določa končni skupni obseg kreditne obveznosti. Pri tem je pomembno, zakaj je bil sporni kredit sklenjen ravno z valutno klavzulo v CHF. Obresti so ena izmed bistvenih sestavin pogodbe, o kateri morata stranki pri posojilu doseči soglasje. Kredit je lahko brezobresten, a praviloma gre za odplačen pravni posel. Na višino obrestne mere med drugim vpliva valuta, v kateri je kredit sklenjen. Izbira tuje valute neposredno vpliva na ceno izposojenega denarja (v konkretnem primeru CHF LIBOR, zdaj SARON); posredno pa tudi na porazdelitev tveganj in pričakovanih koristi pogodbenih strank. Povpraševanje po stanovanjskih kreditih je izrazito občutljivo na višino obrestne mere, zato potrošniki praviloma izbirajo ponudnike z ugodnejšimi kreditnimi pogoji. Splošno znano je, da so bile obrestne mere za kredite v CHF nižje od obrestnih mer za kredite v EUR. Tako je kredit v CHF v konkretnem primeru tožniku pravzaprav sploh omogočal, da je kredit sploh prejel, pri čemer je ob upoštevanju omejenosti tožnikovega (potrošnikovega) dohodka imela prav višina obrestne mere odločilen vpliv na odločitev za sklenitev kreditne pogodbe v drugi valuti (v CHF in ne v EUR). Brez dogovora o tuji valuti do sklenitve Kreditne pogodbe v konkretnem primeru sploh ne bi prišlo, kar je nesporno ugotovljeno. Dogovor o tuji valuti je zato v konkretnem primeru predstavljal vsekakor bistveno sestavino pogodbe - valutna klavzula je bila del samega ekonomskega bistva pogodbe.
Pritožnica zato neutemeljeno trdi, da bi bilo mogoče nepošten pogodbeni pogoj ločiti od preostale vsebine pogodbe in pogodbo ohraniti v veljavi brez njega. Kot že navedeno, je SEU zavzelo stališče, da določbe Direktive 93/13 nasprotujejo temu, da bi se pogodbeni pogoj, za katerega je bilo ugotovljeno, da je nepošten, delno ohranil v veljavi z odstranitvijo elementov, zaradi katerih je nepošten, če bi takšna odstranitev pomenila spremembo vsebine tega pogoja na način, ki posega v njegovo bistvo. To sicer ne velja, kadar je nepošteni element pogoja pogodbena obveznost, ki je ločena od drugih določb in katere nepoštenost je mogoče preučiti posamično, pri čemer je določbo, ki tako obveznost določa, mogoče šteti za ločeno od drugih določb pogodbe. Odstranitev in zamenjava valute bi v konkretnem primeru pomenila spremembo vsebine tega pogoja, posegla bi v njegovo bistvo. Sporna Kreditna pogodba pa, glede na vse navedeno, brez pogodbenega pogoja o valutni klavzuli v CHF ne more obstajati, ne da bi sodišče aktivno poseglo v njeno bistvo in pogodbo preoblikovalo v kredit v drugi valuti (EUR ali kakšni drugi). Pogodba brez ničnega določila po presoji pritožbenega sodišča tako ne more ostati v veljavi, ne da bi sodišče aktivno poseglo v njeno jedro in spremenilo njene bistvene elemente.
Prav tako v obravnavanem primeru tudi ni izpolnjen drugi pogoj iz prvega odstavka 88. člena OZ. Drži, da je ničnost pogodbe skrajna sankcija (ultima ratio), ki jo utemeljuje javni interes ali kršitev moralnih načel. Vendar je v obravnavani zadevi takšen pogoj izpolnjen, saj je bilo ugotovljeno, da ko prvo tožena stranka tožniku ni podala ustrezne pojasnilne dolžnosti, ni ravnala dobroverno ter v skladu z načelom vestnosti in poštenja kot enim izmed temeljnih načel civilnega prava. Takšno ravnanje je v nasprotju tako s prisilnimi predpisi kot z moralnimi načeli. Poleg tega izrek ničnosti celotne Kreditne pogodbe zasleduje pomemben javni interes učinkovitega varstva potrošnikov ter odvračanja ponudnikov od uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev, kar je eden od osrednjih ciljev Direktive 93/13. Takšna sankcija je nazadnje skladna tudi z nacionalnim pravnim redom. Sporna kreditna pogodba torej ni nična, ker bi tako izrecno določalo slovensko pravo, ampak ker gre za razlago prava EU, ki v konkretnem primeru zagotavlja polni učinek Direktive 93/13, učinkovito varstvo potrošnika, in ima odvračalni učinek. Ničnost pogodbe v celoti pa takšen cilj dosega. Želeni učinek je prav tako po volji tožnika kot potrošnika. Z izpodbijano odločitvijo pa se potrošniku ne zagotavlja gospodarske koristi per se, ampak je ničnost le posledica uresničitve njegovega varstva, ki izvira iz nepoštenega ravnanja toženke, upošteva pa tudi druge smernice in cilje Direktive.
Spoštovanje načela sorazmernosti je splošno načelo prava EU, ki zahteva, da nacionalna ureditev, s katero se to pravo izvaja, ne presega tega, kar je nujno za uresničitev zastavljenega cilja. V okviru izbire sorazmerne sankcije je treba upoštevati vsa merila in cilje, ki jih določata Direktiva 93/13 in sodna praksa. Ker, kot že pojasnjeno, pravo EU ne dopušča spreminjanja pogodbenega pogoja (valutne klavzule) s spremembo valute, kar bi po slovenskem pravu morda lahko vodilo do delne ničnosti, je sankcija ničnosti celotne pogodbe v konkretnih okoliščinah razumen in primeren ukrep, ki omogoča ponovno vzpostavitev dejanskega ravnotežja med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov. Ker je nepošteno ravnala prvo tožena stranka, ni mogoče govoriti o posegu v zatrjevane kršitve ustavnih pravic, zato je pritožba prvo tožene stranke tudi v tem delu v celoti neutemeljena.
Ker navedbe pritožnic v njunih pritožbah niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je višje sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).
Kadar sodišče pritožbo zavrne, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Pritožnici s pritožbama nista uspeli, tožnica pa z odgovoroma na pritožbi ni prispevala k odločitvi v zadevi, zato je višje sodišče odločilo, da stranke tega pritožbenega postopka same krijejo svoje stroške tega pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).
-------------------------------
1 V izreku izpodbijane sodbe je prišlo pri navedbi datuma pogodbe do očitne pisne pomote, saj je pravilen datum sklenitve 27. 2. 2008, kot ga je tožnik navedel v tožbenem zahtevku. Da je datum napačen je mogoče sklepati tudi iz številke notarskega zapisa (SV 136/08). Slednje na odločanje o pritožbah nima relevantnega vpliva.
2 Odločbe VSRS II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023 II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023 in II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023.
3 Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-46/24 z dne 3. 10. 2024, 17. tč. obrazložitve in naslednje, ter odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022 in II Ips 50/2021 z dne 20. 4. 2022.
4 VSRS sodba in sklep II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018 (44. in 45. tč. obrazložitve).
5 Sodba SEU C-92/11 v zadevi RWE Vertrieb z dne 21. 3. 2013. Enako SEU tudi v zadevah C-186/16 (28. tč. obrazložitve) in C-125/18 (zadeva Moral Guasch z dne 3. 3. 2020; 31. tč. obrazložitve).
Zadeve SEU C-186/16 (31. tč. obrazložitve), C-779/18 (zadeva Mikrokasa S.A. w Gdyni in Revenue Niestandaryzowany Sekurytyzacyjny Fundusz Inwestycyjny Zamknięty w Warszawie proti XO z dne 26. 3. 2020, 52. tč. obrazložitve), C-51/2017 (zadeva OTP Bank Nyrt. in OTP Faktoring Követeléskezelő Zrt proti Terézi Ilyés in Emilu Kissu z dne 20. 9. 2018, 54. in 66. tč. obrazložitve), C-243/20 (zadeva DP in SG proti Trapeza Peiraios AE z dne 21. 12. 2021, 37. tč. obrazložitve) in C-81/19 (zadeva NG in OH proti SC Banca Transilvania SA z dne 9. 7. 2020, 24. tč. obrazložitve).
VSRS sklep II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, 21. in 22. tč. obrazložitve.
VSRS sklep II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, 19. tč. obrazložitve. Glej tudi A. Fakin, Splošne predpogodbene dolžnosti informiranja: pravna podlaga vzpostavitve in možne sankcije za njihovo kršitev v: Podjetje in delo 1/2015, str. 92.
VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, 10. do 19. tč. obrazložitve.
VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, 31. tč. obrazložitve.
VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, 26. do 30. tč. obrazložitve, z obširno citirano dodatno judikaturo in literaturo.
VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, 36. tč. obrazložitve.
Sistem varstva, ki je vzpostavljen z Direktivo, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, zato sprejme pogoje, ki jih je predhodno določil prodajalec ali ponudnik, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino (sodbi SEU C-618/10, zadeva Banco Español de Crédito, SA proti Joaquínu Calderónu Camino z dne 14. 6. 2012, 39. tč. obrazložitve, in C-240/98, zadeva Océano Grupo Editorial in Salvat Editores z dne 27. 6. 2000, 25. tč. obrazložitve).
Kriterije glede vsebine in obsega pojasnilne dolžnosti bank je začrtalo SEU, v svojih odločbah pa kasneje povzelo VSRS.
SEU zadeva C-212/20 (zadeva A. S. A. z dne 18. 11. 2021), 42. tč. obrazložitve, z dodatno navedeno sodno prakso. SEU podobno tudi v zadevah C-186/16, C-51/17, C-125/18, C-84/19, C-670/20 (36. točka) in v zadevah Paribas.
SEU v zadevah C-776/19 do C-782/19 z dne 10. 6. 2021 v 69. tč. obrazložitve in C-609/19 z dne 10. 6. 2021 v 48. tč. obrazložitve.
VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, 63., 66. in 67. tč. obrazložitve.
Prav tam, 44. tč. obrazložitve.
Prav tam, 70. tč. obrazložitve.
SEU zadeva C-186/16 (49. tč. obrazložitve), C-51/17 (74. tč. obrazložitve) in C-609/19 (48. tč. obrazložitve).
SEU zadeva C-110/14 z dne 3. 9. 2015, 21. tč. obrazložitve.
VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, 66. tč. obrazložitve.
Prim. VSL II Cp 25/2025 in druge.
Odločbe VSRS II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018 in II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024.
VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (63. tč. obrazložitve), VSL sodba I Cp 883/2021 z dne 24. 5. 2022, VSL sodba I Cp 67/2022 z dne 25. 8. 2022 idr.
VSRS sodba II Ips 8/2022 in ostale navedene že v op. 2 te obrazložitve.
Tudi ekonomska kriza v letih 2007-2008 ni bila nepričakovana, saj so jo (in vzroke zanjo) napovedovali številni ekonomisti, npr. Nobelovec Paul Krugman (glej: https://en.wikipedia.org/wiki/Paul_Krugman; https://en.wikipedia.org/wiki/The_Great_Unraveling)
Iz predzadnjega odstavka na str. 10 notarskega zapisa SV 136/08 (B1) med drugim izhaja: "...ter ju izrecno opozorim na znana in običajna tveganja v zvezi s sklenitvijo takšnega pravnega posla, kreditojemalca in zastavitelja po poučim o vseh pravnih posledicah kreditne pogodbe in njenega zavarovanja, še posebej o tem, kakšna je čista vrednost kredita, kakšna je efektivna obrestna mera, da se ob spremembi tečaja CHF lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil in kakšne so pravne posledice neplačila, oziroma zamude s plačilom ter o obsegu jamčevanja za prevzete obveznosti."
VSRS sodba II Ips 48/2024 z dne 19. 2. 2025.
Glej VSRS sodba II Ips 5/2026. 10. do 18. tč. obrazložitve ter vso judikaturo in literaturo, ki je tam navedena.
Prav tam, 20. do 22 tč. obrazložitve.
Prav tam, 23. do 25 tč. obrazložitve.
Prav tam, 27. in 28. tč. obrazložitve.
Prav tam, 29. tč. obrazložitve.