Jedro

Tožeča stranka ne uživa posesti nepremičnin v sorazmerju s svojim solastninskim deležem, toženec pa z uporabo nepremičnin krši tožničino pravico do uporabe teh nepremičnin. In v tem je po presoji revizijskega sodišča tožničino prikrajšanje, saj toženčeva uporaba omenjenih nepremičnin predstavlja določen poseg v tožničine pravice (1. odst. 14. čl. ZTLR).

S takšno uporabo pa ima toženec korist. Korist je v brezplačni uporabi tožničinega solastninskega deleža. Če toženec ni upravičen do brezplačne uporabe stvari, ki je deloma tožničina, mora le-tej povrniti znesek, ki ustreza najemnini. Morebitni potrebni in koristni stroški z uvodoma omenjenimi nepremičninami so lahko le predmet samostojnega povračilnega zahtevka pridobitelja, ki zapade ob vrnitvi stvari oz. ob zahtevku za vrnitev stvari (prim. 215. čl. ZOR in 39. čl. ZTLR). Zato tudi na vsebino dosežene koristi v konkretnem primeru ne morejo vplivati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo tožencu naložilo plačilo 964.879,00 SIT. Sodišče druge stopnje pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču smiselno predlaga, da reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje temu sodišču. V reviziji zatrjuje, da sodišče druge stopnje ni ravnalo prav, ker je štelo, da ni potrebno dokazovanje z izvedencem finančne in ekonomske stroke ter da so trditve v pritožbi pavšalne in neutemeljene. Navajanje novih dokazov v pritožbi je dopustno, ne glede pri tem na morebitno krivdo pritožnika, ker dokaza ni predlagal v postopku pred sodiščem prve stopnje. Takšna odločitev sodišča je tudi v nasprotju z materialnim dokaznim vodstvom. Sodišče je s tem samo presodilo o strokovnem vprašanju, za katerega je potrebno posebno strokovno znanje. S tem je sodišče prekršilo določilo 250. čl. ZPP. Podana pa je tudi kršitev 6. odst. 254. čl. ZPP, čeprav ne gre za izločitev izvedenca, temveč za to, da izvedenčevo znanje ne obsega vsega znanja, ki je potrebno za odločitev o koristi. Poleg tega je nepravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Pravdni stranki imata nepremičnine v solastnini v idealnem deležu. Torej ne gre za uporabo tuje stvari. Vprašanje upravljanja in koristi bi morali pravdni stranki rešiti v nepravdnem postopku. Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno tudi glede presoje, kaj je toženčeva korist. Najemnina je dogovor dveh strank, ne pa korist zaradi uporabe. Običajno vsebuje investicijske stroške in dobiček, ki jih ni moč opredeliti kot korist. Ne strinja se tudi, da je izvedenec vzel za podlago najemnino za poslovne prostore v lasti občine.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da toženec sam uporablja nepremičnine, zgrajene pri hiši L. Iz dejanskih ugotovitev nadalje sledi, da znaša toženčev solastninski delež na teh nepremičninah 60%, delež tožnice pa 40%. Pri tem toženec ne zatrjuje, da morebiti zaseda oz. je zasedal le svojemu solastninskemu deležu sorazmeren del omenjenih nepremičnin oz. da ima pravni naslov za uživanje posesti celotnih nepremičnin. Tožeča stranka tako ne uživa posesti omenjenih nepremičnin v sorazmerju s svojim solastninskim deležem, toženec pa z uporabo uvodoma omenjenih nepremičnin krši tožničino pravico do uporabe teh nepremičnin. In v tem je po presoji revizijskega sodišča tožničino prikrajšanje, saj toženčeva uporaba omenjenih nepremičnin predstavlja določen poseg v tožničine pravice (1. odst. 14. čl. ZTLR). Zato tudi ni mogoče pritrditi revidentu, da v konkretnem primeru ne gre za uporabo (deloma) tuje stvari. S takšno uporabo pa ima toženec korist. Korist je v brezplačni uporabi tožničinega solastninskega deleža. Ker tudi (posredno) zatrjevana slabovernost toženca (sporne nepremičnine so bile pridobljene v času trajanja zakonske zveze) ni bila oporekana, je presoja, da mora toženec tožnici plačati za uporabo njenega solastninskega deleža na uvodoma omenjenih nepremičninah za določeno preteklo obdobje, materialnopravno pravilna (214. in 219. čl. ZOR).

Zatrjevanje tožene stranke o tem, kaj vse je obseženo v najemnini, na presojo, kaj je korist in s tem, kakšen je obseg konkretnega povračilnega zahtevka zaradi neupravičenega uporabljanja tuje stvari v svojo korist, ne more vplivati. Če toženec ni upravičen do brezplačne uporabe stvari, ki je deloma tožničina, mora le-tej povrniti znesek, ki ustreza najemnini. Morebitni potrebni in koristni stroški z uvodoma omenjenimi nepremičninami so lahko le predmet samostojnega povračilnega zahtevka pridobitelja, ki zapade ob vrnitvi stvari oz. ob zahtevku za vrnitev stvari (prim. 215. čl. ZOR in 39. čl. ZTLR). Zato tudi na vsebino dosežene koristi v konkretnem primeru ne morejo vplivati.

Takšna razlaga pojma toženčeve koristi pa odgovarja tudi na uveljavljano relativno bistveno kršitev določila 250. čl. ZPP, očitano sodišču druge stopnje. V pritožbenem postopku predlagani dokaz z izvedencem finančne stroke za odločitev o višini zahtevka za povračilo uporabnine ni bil potreben. Sodišče tako ni samo odločalo o obstoju nekega dejstva, za razjasnitev katerega bi bilo potrebno določeno strokovno znanje. Če je sodišče zavrnilo v pritožbi predlagane nove dokaze, zato ker je štelo, da je dejansko stanje glede višine prisojenega zneska dovolj razčiščeno, je ravnalo v okviru pooblastil, ki jih ima glede preizkusa pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja pred prvostopenjskim sodiščem (370. čl. ZPP). Pravica do navajanja novih dokazov v pritožbenem postopku s tem seveda ni bila okrnjena. Odločitve sodišča druge stopnje o pravilnosti in popolnosti dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča pa v revizijskem postopku ni moč preizkušati, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Zato je ob presoji potrebno izhajati iz višine uporabnine, kot sta jo ugotovili prvostopenjsko in pritožbeno sodišče. Revidentu je nadalje potrebno pojasniti, da zaradi pomanjkanja določenega strokovnega znanja, ni mogoče zahtevati izločitve izvedenca po 6. odst. 254. čl. ZPP (prim. 1. odst. 254. čl. ZPP).

Sodno uveljavljanje pravic glede upravljanja in načina uporabe stvari v solastnini v nepravdnem postopku v situaciji, ko toženec sam uporablja sporne nepremičnine in ne zatrjuje, da morebiti zaseda le svojemu solastninskemu deležu sorazmeren del omenjenih nepremičnin v solasti, ne more biti tožničina dolžnost. Pač pa je toženčeva dolžnost uživati solastne nepremičnine tako, da se ne kršijo pravice drugih solastnikov (1. odst. 14. čl. ZTLR). Zato na utemeljenost obravnavanega zahtevka ne morejo vplivati trditve, da bi se o upravljanju spornih solastnih nepremičnin moralo odločati v nepravdnem postopku.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).