Jedro

Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. V primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, pa mora to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti.

Ustavno in zakonsko zahtevana navedba izrecnih razlogov za to, da Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, je neločljivo povezana s spoštovanjem ustavne pravice do obravnave pred sodiščem. Iz zahtev 22. člena Ustave po presoji Ustavnega sodišča med drugim namreč izhaja, da morajo biti v vsakem posameznem upravnem sporu, v katerem glavne obravnava izjemoma ne bi bila izvedena, razlogi za zavrnitev izvedbe glavne obravnave izrecni, jasni in nedvoumni. Iz njih mora izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna.

Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo in utemeljilo razlogov, zaradi katerih ni izvedlo glavne obravnave. Glede na navedena pravna izhodišča navedeno pomeni kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe v povezavi z uresničevanjem pravice do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. Kot je že poudarilo Vrhovno sodišče v svoji praksi, taka opustitev obrazložitve zato ne pomeni zgolj (relativne) bistvene kršitve pravice do izjave v razmerju do posameznega dokaznega predloga, temveč absolutno bistveno kršitev pravice do obrazloženosti sodne odločbe, saj razlogi za ključno odločitev sodišča prve stopnje v upravnem sporu tedaj niso razvidni ne stranki in ne revizijskemu sodišču v okviru njegove pristojnosti za presojo bistvenih kršitev pravil postopka.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, IV U 147/2018-15 z dne 10. 12. 2020, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 705-471/2012/36 z dne 8. 8. 2018, s katero je bilo odločeno, da se tožniku odvzame dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in se ga izbriše s seznama upraviteljev, ki ga vodi isto ministrstvo.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe med drugim izhaja, da je Upravno sodišče pritrdilo izpodbijani odločitvi o odvzemu dovoljenja, ker je tožnik davčni dolžnik, za dolg v višini 879.559,77 EUR pa je sprožen postopek davčne izvršbe in ker je bilo v prekrškovnih postopkih ugotovljeno, da je v različnih stečajnih postopkih storil več prekrškov v zvezi z opravljanjem funkcije upravitelja. Glede tožnikovega ravnanja ob uvedbi kazenskega postopka je pojasnilo, da iz zakona sicer ne izhaja, da bi tožnik s tem podatkom moral seznaniti ministrstvo, vendar je soglašalo s stališčem tožene stranke, da je tožnik vedel za z zakonom predpisane posledice uvedbe kazenskega postopka, pa je kljub temu v delo prevzel več kot 20 novih stečajnih postopkov.

3. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 37/2021 z dne 9. 6. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja: "Ali je bila tožeči stranki s tem, ko sodišče ni opravilo glavne obravnave in ni navedlo razlogov za to, kršena pravica iz 22. člena Ustave?"

4. Zoper sodbo Upravnega sodišča je tožnik (v nadaljevanju revident) v skladu z navedenim sklepom vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Upravnemu sodišču očita kršitev pravice iz 22. člena Ustave, ker je sodbo izdalo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, čeprav naj bi bilo dejansko stanje (glede izpolnjevanja pogoja vrednosti javnega zaupanja) sporno. Meni, da ne gre za primer, ko glavna obravnava ne bi bila potrebna. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje senatu Upravnega sodišča. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

5. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

6. Revizija je utemeljena.

7. Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) je v zadevi Up-360/16 z dne 18. 6. 2020 poudarilo pomen pravice do obravnave kot samostojne človekove pravice, ki je varovana v okviru 22. člena Ustave. Citirana ustavna določba zagotavlja temeljna procesna jamstva, vključno s pravico do izjave in enakega obravnavanja.1 Izvedba obravnave torej nima pomena le v smislu sredstva za izvedbo dokazov, temveč tudi v tem, da omogoči, da se organ in stranka srečata v procesno enakopravnem razmerju z namenom, da se na podlagi neposrednega ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo, potrebno za presojo, ki jo mora opraviti Upravno sodišče. Obrazložitev sodišča, ki izvedbo glavne obravnave zavrne brez upoštevanja celostnega pomena in namena glavne obravnave v upravnem sporu, ni v skladu s pravico do glavne obravnave kot samostojne človekove pravice, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave (13. in 16. točka obrazložitve). Glavna obravnava ima tudi v upravnem sporu enako naravo in smisel kot pred katerimkoli drugim sodiščem (17. točka obrazložitve).

8. Navedeno ne pomeni, da je pravica do glavne obravnave absolutna,2 vendar pa opustitev njene izvedbe po svoji naravi logično vselej pomeni poseg v to ustavno pravico, saj ne more iti le za način njenega izvrševanja. Tak poseg pa je mogoč le na podlagi izrecne zakonske ureditve, ki je skladna z ustavnim načelom sorazmernosti (15. člen Ustave). Upravno sodišče tako lahko opusti izvedbo glavne obravnave samo v primerih, ki jih izrecno določa zakon, opirajoč se na ustavnoskladno razlago take zakonske določbe in ob upoštevanju pravnega načela, da je izjeme od uresničevanja človekovih pravic treba razlagati restriktivno.3 Vrhovno sodišče je tako že poudarilo, da Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. V primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, pa mora to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti.4

9. Ustavno in zakonsko zahtevana navedba izrecnih razlogov za to, da Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, je neločljivo povezana s spoštovanjem ustavne pravice do obravnave pred sodiščem. Iz zahtev 22. člena Ustave po presoji Ustavnega sodišča med drugim namreč izhaja, da morajo biti v vsakem posameznem upravnem sporu, v katerem glavne obravnava izjemoma ne bi bila izvedena, razlogi za zavrnitev izvedbe glavne obravnave izrecni, jasni in nedvoumni. Iz njih mora izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna.5 Enako izhaja tudi iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki je kršitev 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) v upravnem sporu ugotovilo tudi v sodbi z dne 13. 3. 2018 v zadevi _Mirovni inštitut proti Sloveniji_ in v sodbi z dne 30. 6. 2020 v zadevi _Cimperšek proti Sloveniji_.6 **Presoja konkretnega primera**

10. Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo in utemeljilo razlogov, zaradi katerih ni izvedlo glavne obravnave. Glede na navedena pravna izhodišča navedeno pomeni kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe v povezavi z uresničevanjem pravice do glavne obravnave iz 22. člena Ustave.7 Kot je že poudarilo Vrhovno sodišče v svoji praksi, taka opustitev obrazložitve zato ne pomeni zgolj (relativne) bistvene kršitve pravice do izjave v razmerju do posameznega dokaznega predloga, temveč absolutno bistveno kršitev pravice do obrazloženosti sodne odločbe, saj razlogi za ključno odločitev sodišča prve stopnje v upravnem sporu tedaj niso razvidni ne stranki in ne revizijskemu sodišču v okviru njegove pristojnosti za presojo bistvenih kršitev pravil postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ker lahko le Upravno sodišče navede razloge za svojo procesno odločitev, da glavne obravnave ne bo izvedlo, take kršitve Vrhovno sodišče samo ne more odpraviti. Navedena presoja mora biti opravljena in obrazložena s strani Upravnega sodišča, kar omogoči tako seznanitev stranke kot tudi morebitni revizijski preizkus izdane sodbe, zato ni ne pristojnost in ne naloga revizijskega sodišča, da to opravi namesto njega.8

11. Odgovor na zastavljeno revizijsko vprašanje v drugem delu je torej pritrdilen. Upravno sodišče je ravnalo nedopustno s tem, ko v izpodbijani sodbi ni navedlo in utemeljilo razlogov, zakaj glavne obravnave ni izvedlo. Ta kršitev ustavne in zakonske obveznosti Upravnega sodišča pa Vrhovnemu sodišču onemogoča podati odgovor na prvi del dopuščenega vprašanja, ali je bila taka opustitev dopustna, saj ni stališč v zvezi s tem procesnim ravnanjem Upravnega sodišča, ki bi bila lahko predmet revizijskega preizkusa.

12. Glede na navedeno je moralo Vrhovno sodišče reviziji ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (prvi odstavek 93. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridrži za končno odločbo.

**Glasovanje**

14. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

1 Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-135/19, U-I-37/19 z dne 5. 6. 2019, tč. 22. 2 Ustavno sodišče je, sklicujoč se na sodno prakso ESČP, navedlo, da je skladno z Ustavo dopustno v sodnem postopku izjemoma odločiti tudi brez javne glavne obravnave, npr. kadar to utemeljujejo posebne okoliščine primera, med drugim kadar ni dvomov v verodostojnost ali spornih dejstev, ki terjajo obravnavo in lahko sodišče pošteno in razumno odloči o zadevi na podlagi navedb strank in drugega pisnega gradiva (15. točka obrazložitve). 3 V zvezi z omejitvijo uporabe izjeme od dolžnosti izvedbe glavne obravnave po drugem odstavku 59. člena ZUS-1 glej npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020 in X Ips 59/2020 z dne 18. 11. 2020, 14. in 15. točka obrazložitve. 4 Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 59/2020, 16. točka obrazložitve. 5 Odločba Ustavnega sodišča, št. Up-360/16, 14. točka obrazložitve. 6 V navedeni sodbi se ESČP sklicuje na svojo sodbo velikega senata z dne 6. 11. 2011 v zadevi _Ramos Nunes de Carvalho e SA proti Portugalski_, kjer poudari in povzame svojo prakso glede pomena glavne obravnave in dopustnih izjem, ki utemeljujejo njeno opustitev v okviru 6. člena EKČP (187. – 192. točka obrazložitve). 7 Glej 14. točko obrazložitve sodbe ESČP v citirani zadevi _Mirovni inštitut_. 8 O tem glej tudi že sklep Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 274/2014 z dne 6. 10. 2016, 14. in 15. točka obrazložitve.