Jedro

Tožnik (javni uslužbenec) z uporabo javnega prevoza ne bi mogel pravočasno priti na delo, kar pomeni, da uporaba javnega prevoza ni mogoča, zato mu je tožena stranka dolžna zagotoviti povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini kilometrine (4. odstavek 2. člena Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da sta sklep Ministrstva za notranje zadeve, Policija, ... št. ... z dne 16. 3. 2012, ter sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 9. 5. 2012, nezakonita in se razveljavita.

Ugotovi se, da je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov prevoza na delo in z dela na relacijah A. - PP B., A. - MPOP C., A. - MP D. in A. - MP E., v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 2. 3. 2012 do dneva izdaje sodne odločbe obračunati razliko med potnimi stroški, ki bi ji pripadali za prevoz na delo in z dela na relacijah A. - PP B., A. - MPOP C., A. - MP D. in A. MP E., in sicer v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom, ter izplačanimi potnimi stroški, neto znesek pa nakazati na TRR tožeče stranke.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od dneva izdaje sodne odločbe dalje obračunavati potne stroške za prevoz na delo in z dela na relacijah A. - PP B., A. - MPOP C., A. - MP D., A. - MP E., v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka, kot jih bo odmerilo sodišče, s plačilom v roku 15 dni od prejema prvostopenjske sodne odločbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo“ (I. točka izreka).

Odločilo je, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki stroške tega postopka v višini 417,50 EUR in sicer v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oziroma jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje. Navaja, da je zaposlen pri toženi stranki pri Policijski upravi F., Postaji mejne policije D. na delovnem mestu policist. V skladu z veljavnimi podzakonskimi predpisi je prejemal povračilo stroškov prevoza za vse lokacije, na katerih opravlja svoje delo kot policist in sicer v B., C., D. ter E. v višini najcenejšega javnega prevoza, to je mesečne karte pri avtobusnem prevozniku G. v kombinaciji z avtobusnim prevoznikom H.. Dne 5. 4. 2012 mu je delodajalec vročil sklep z dne 16. 3. 2012, v katerem je bilo določeno, da se tožniku za čas od 2. 3. 2012 dalje prizna povračilo stroškov prevoza na delo in z dela na kraje opravljanja dela v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Z izdajo omenjenega sklepa se je spremenil način obračunavanja potnih stroškov po njegovem mnenju povsem neopravičeno. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe povsem pravilno povzelo, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela ter njihovo višino predvideva Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov, ki v 8. členu določa, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če zaposleni nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina. Stroški prevoza se povrnejo zaposlenemu za javni prevoz, ki ni najcenejši, če bi uporaba najcenejšega javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas zaposlenega neupoštevaje čas trajanja vožnje za zaposlenega pomenila več kot dve uri dnevne časovne izgube. Iz dikcije navedenih predpisov izhaja, da se delavcu kilometrina prizna zgolj v primeru, če nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če pa ta možnost obstaja, pa se mu povrnejo stroški v višini javnega prevoza. Tožnik se je v svojih vlogah skliceval na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki je vzpostavilo sodno prakso, da omenjena Uredba določa povračilo stroškov prevoza zgolj v hipotetičnem primeru in da v nobenem primeru ne zahteva predložitve dokazil o plačilu stroškov prevoza. V konkretnem primeru se je že vzpostavila ustaljena sodna praksa, vendar ji sodišče ni pravilno sledilo, saj je v 5. točki sodbe sicer pravilno navedlo, da Uredba določa povračilo stroškov prevoza na delo v hipotetičnem primeru in ne dejanskih stroškov, kasneje pa je sprejelo odločitev, ki tem ugotovitvam v celoti nasprotuje in sicer, da prevoz z javnim sredstvom na delo in z dela naj ne bi bil možen. Tožnik nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je potrebno v skladu z namenom zakonodajalca določiti višino tako, da bi ta bila javno finančno sprejemljiva ter z namenom racionalnega ter gospodarnega ravnanja z javnimi sredstvi. Prav tako je materialnopravno povsem zmotna odločitev sodišča, da bi naj Uredba izhajala celo iz koncepta najcenejšega javnega prevoza, saj takšen koncept iz same Uredbe ni razviden. Sodišče v svoji sodbi opisuje tudi časovni vidik, ker pa uredba časovnega vidika ne upošteva o relevantnosti slednjega zagotovo ne moremo govoriti. Temu priča tudi dejstvo, da je bila kasneje sprejeta sprememba sistema obračunavanja stroškov, ki je bila prej tudi predmet te Uredbe in sicer konkretno Zakon o uravnoteženju javnih financ. Le-ta je namreč predvidel novo uredbo in sicer Uredbo o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela za funkcionarje, ki velja tudi za javne uslužbence in sedaj v 2. členu določa, da javni prevoz ni možen v primeru, če javni prevoz ne obstaja, če ga glede na delovni čas funkcionarja ali javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas funkcionarja ali javnega uslužbenca neupoštevaje čas trajanja vožnje za funkcionarja ali javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je določila Uredbe, veljavne v času sprejema spornega sklepa razlagalo v smeri, da je časovni vidik pomemben, smisel uredbe pa določiti višino tako, da je javno finančno sprejemljiva. Zmotna je tudi odločitev sodišča, da ni utemeljena navedba tožnika, da je izpodbijani sklep nezakonit ter velja za nazaj. Tožena stranka je namreč v sklepu z dne 16. 3. 2012 odločila, da le-ta velja od 2. 3. 2012 dalje, čeprav je bil izdan šele 16. 3. 2012, ko ga je prejela Policijska uprava F., Postaja mejne policije D. je sklep prejela šele 2. 4. 2012, tožniku pa je bil vročen 5. 4. 2012. Dejstvo je, da je tožnik vseskozi prejemal povračilo stroškov glede na javni prevoz, kar naenkrat brez posebne pravne podlage pa se je to spremenilo. Prepoved retroaktivne veljavnosti mora zato tudi v takšnih primerih imeti svoj vpliv. Navedba sodišča, da je pravica odvisna od veljavnih predpisov pa potrdi zgoraj že obrazloženo, da niti v trenutku izdaje sklepa niti pred tem ni obstajala pravna podlaga za takšno vsebino odločitve, kot je povzeta v spornem sklepu. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Poudarja, da je že Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih v 2. odstavku 2. člena izrecno določala časovni okvir in sicer, da se stroški prevoza povrnejo zaposlenemu za javni prevoz, ki ni najcenejši, če bi uporaba najcenejšega javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas zaposlenega neupoštevaje čas trajanja vožnje za zaposlenega pomenila več kot dve uri dnevne časovne izgube. Navedeno pomeni, da so popolnoma neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče povsem napačno uporabilo materialno pravo, ko je določila Uredbe veljavne v času sprejema izpodbijanega sklepa razlagalo v smeri, da je časovni vidik uredbe pomemben. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vendar pri tem ne navaja katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo zmotno pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Predmet tega individualnega delovnega spora je zahteva tožnika do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela v višini javnega prevoza. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in njihovo višino določa Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP, Ur. l. RS, št. 87/97 in nasl.). Podrobnejše določbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih so urejene v Uredbi o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Uredbe, Ur. l. RS, št. 95/2006 in nasl.). Ta ureja način obračunavanja in povračila stroškov prevoza na delo z dela in sicer tako, da se stroški prevoza povrnejo v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom, če je stalno ali začasno prebivališče (bivališče) zaposlenega od delovnega mesta oddaljeno več kot 1 kilometer po najkrajši poti (1. odstavek 2. člena). Kdaj se povrnejo stroški v višji višini, kot v višini najcenejšega prevoza je določeno v naslednji odstavkih 2. člena. Tako se lahko povrnejo stroški za dražji javni prevoz, če bi predstavljala časovna izguba za pot na delo in z dela z najcenejšim javnim prevozom neupoštevaje čas trajanja vožnje več kot dve uri. Če prevoz z javnim prevozom ni možen, se zaposlenemu za razdaljo po najkrajši poti prizna kilometrina, kot je določeno v 4. odstavku 2. člena. Uredba določa povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v hipotetičnem primeru in ne dejanskih stroškov, saj ne zahteva predložitve dokazil o plačilu stroškov (določba 6. člena Uredbe edina določa povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v višini dejanskih stroškov le za primer, ko delavec izkaže nakup mesečne kombinirane ali pavšalne vozovnice, pa je bil na delu manj kot 10 dni v tem mesecu).

Določila Uredbe je torej potrebno upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela. Gre za tehnični predpis, ki določa, kako se izračuna povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in ne gre za povračilo dejanskih stroškov prevoza. Tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS U-I-444/06-18 z dne 9. 4. 2009, iz katere tudi izhaja, da je bil namen zakonodajalca ob sprejemu ZPSDP enotno urediti povračilo stroškov v zvezi z delom za vse zaposlene v javnem sektorju v okviru finančnih zmožnosti. Tudi uredba sledi temu namenu. Kadar ima zaposleni na razpolago več prevoznih sredstev je treba v skladu z namenom zakonodajalca določiti višino tako, da je javnofinančno sprejemljiva.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo 4. odstavek 2. člena Uredbe in sicer, da se zaposlenemu prizna kilometrina za razdaljo po najkrajši poti od bivanja do delovnega mesta, če prevoz z javnim prevozom ni možen. Pravilno je obrazložilo, da se tožnik neutemeljeno sklicuje, da časovni vidik pri presoji možnosti uporabe javnega prevoza ne igra nobene vloge, glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ob uporabi javnega prevoza ne bi mogel pravočasno priti na delo in da to dokazuje, da uporaba javnega prevoza ni mogoča. Odločitev sodišča prve stopnje je torej v skladu z določili ZPSDP in Uredbe. Glede na navedeno je tožnikovo zavzemanje, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške javnega prevoza neutemeljeno.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor tožene stranke na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbene stroške krijeta sami (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP).