Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zastavna pravica tožene stranke temelji na pogodbeni podlagi in ni bila pridobljena šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Pravilno je pojasnilo, da pridobitev zastavne pravice na nepremičnini na pogodbeni podlagi učinkuje tudi zoper v zemljiško knjigo nevpisanega (originarnega) solastnika pod pogojem, da je pridobitelj zastavne pravice v dobri veri, in glede na podatke v spisu pravilno ugotovilo, da je tožena stranka navedla in utemeljila, da je bila dobroverna in se je v celoti oprla na javne podatke v zemljiški knjigi, tožnica pa teh navedb sploh ni prerekala ali zatrjevala (in dokazovala) nasprotno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da ima poplačilna pravica tožene stranke prednost pred s strani tožnice zatrjevano originarno pridobitvijo solastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izvršba s prodajo nepremičnin z ID znakom 953-.../... in 953-.../... v deležu do 1/2 celote v postopku, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Velenju pod opr. št. I 531/2019, zaradi izterjave denarne terjatve zoper dolžnika A. A.in B. B., ... nedopustna, in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 173,16 EUR.

2. Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zagrešilo več absolutnih bistvenih kršitev postopka, zato višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi. Primarno izpostavlja, da sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem tožeče stranke in da je tudi sicer zavrnilo vse dokazne predloge tožeče stranke, kot so bili zaslišanje prič, ogled itd. z obrazložitvijo, da je zahtevek tožeče stranke že po materialnem pravu neutemeljen, zaradi česar naj bi sodišče štelo, da je izvedba dokazov za odločanje sodišča v predmetni zadevi nepotrebna. Tožeča stranka meni, da tudi če bi to držalo, pa lahko to drži zgolj za neizvedbo dokazov z zaslišanjem prič ter ostalih dokaznih predlogov, nikakor pa za dokaz z zaslišanjem same tožeče stranke. Pravica stranke do lastnega zaslišanja je namreč tesno povezana s pravico stranke od izjavljanja v postopku in nenazadnje s pravico stranke do zagotavljanja načela kontradiktornosti v pravdnem postopku. Pravica do izjavljanja (tudi: pravica do izjave, pravica do kontradiktornega postopka), v kateri se izraža klasično pravilo audiatur et altera pars, je neposreden in najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki jo zagotavlja 22. člen. V kontradiktornem postopku mora biti vsaki stranki omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna stališča, da se opredeli do navedb nasprotne stranke, da sodeluje v dokaznem postopku (vključno s postavljanji vprašanj pričam in izvedencem), da se izjavi o rezultatih dokazovanja ter sploh o celotnem procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča (Up-498/08 z dne 15. 4. 2008). Pravdni postopek se mora voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice. Najširša opredelitev, ki jo je US povzelo po praksi ESČP, je, da mora biti stranki zagotovljena pravica, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Stranki mora biti zagotovljena pravica, da se seznani in da odgovori na navedbe, dokazne predloge in stališča ne le nasprotne stranke, pač pa vsakogar, tudi neodvisnega organa, ki mu je v postopku zagotovljena vloga, da lahko vpliva na odločitev sodišča (Odločba US XVII, 76, Up-271/07, Ur. l. 79/08). Pomen in konkretna vsebina pravice do izjavljanja v civilnih sodnih postopkih, ki ga skladno z 22. členom zagotavlja tudi 5. člen ZPP, se torej ne izčrpa s pravico do ″navedbe o predlogih in zahtevkih nasprotne stranke″, pač pa je vsebina tega načela bistveno širša. Ta se odraža tudi s pravico stranke, da se na prvem naroku lahko izjavi pred sodiščem. Pravica do izjavljanja zagotavlja, da bo vsakomur omogočeno priti do besede v postopku, ki se nanaša na njegove pravice in pravne interese. Ta pravica zagotavlja, da bo človek v razmerju do države v položaju subjekta, in s tem preprečuje, da bi se človek pretvoril le v objekt državnega odločanja. S tem je ta pravica tudi neposreden izraz spoštovanja človekove osebnosti (Odločba US VI, 71, Up-39/95 z dne 16. 1. 1997). Pravica do izjave v postopku ima dvojen pomen. Po eni strani je namreč ureditev, ki strankam zagotavlja, da se bodo v postopku opredelile do vseh vprašanj, pomembnih za odločitev sodišča, in ki ob kontradiktornem navajanju dveh nasprotujočih (pristranskih) strank sodišču v največji meri omogoča, da si ustvari objektivno sliko, najbolj primerna za zagotovitev materialno pravilne odločitve sodišča. Po drugi strani pa ima ta pravica tudi samostojno in avtonomno vrednost, ta pa se nadalje izraža z vidika dveh razmerij: z vidika razmerja med stranko in sodiščem ter z vidika razmerja med obema pravdnima strankama. V prvem delu (glede razmerja med stranko in sodiščem) je ta pravica izraz zahteve po takšnem razmerju med človekom in državo, ki mora zagotoviti spoštovanje človeka kot svobodne, avtonomne in za lastna dejanja odgovorne osebe. Vsakdo mora imeti pravico, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev sodišča v zadevi, ki se nanaša na njegove pravice oziroma obveznosti (Odločba US XVII, 41, Up-1378/06, Ur. l. 59/08). Poleg samostojnega pomena z vidika razmerja med človekom in državo pa ima pravica do izjave v postopku pomen tudi z vidika položaja človeka glede na položaj drugih ljudi. Ta pravica namreč služi tudi zagotavljanju enakopravnosti strank v pravdnem postopku. Stranki v pravdnem postopku sta obravnavani enakopravno, če je obema dana enaka možnost predstaviti svoja stališča in če vsaka lahko odgovori na navedbe in predloge nasprotne stranke. Enakost orožij v pravdi, ki se nanaša na nasprotujoče si individualne interese strank, implicira, da mora biti vsaki stranki zagotovljena razumna možnost predstaviti svoje argumente, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v občutno slabši položaj nasproti drugi stranki. En del te pravice je zahteva po enakopravnem obravnavanju, drug del pa pravica do kontradiktornega (adversarnega) postopka. Ni dovolj, da je strankam omogočeno, da navedejo dejstva in dokaze, s katerimi utemeljujejo svoj zahtevek. Omogočeno jim mora biti, da se seznanijo in izjavijo glede navedb in dokazov nasprotne stranke, tudi če se postopek vodi pismeno, z izmenjavo pisnih vlog (ESČP - Steck-Risch in drugi proti Liechtensteinu, 63151/00, 19. 5. 2005, par. 58), na vseh stopnjah sodnega postopka, vključno z ustavnim sodiščem. Kot že izpostavljeno, je eno temeljnih načel pravdnega postopka ravno načelo kontradiktornosti oziroma pravica do izjave iz prvega odstavka 5. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS. Izrecno pa je Vrhovno sodišče v zadevi VS RS VIII Ips 167/2010 zavzelo stališče, da sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Takšna obrazložitev, brez razlogov o tem, zakaj zaslišanje stranke ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v zadevi, za zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza ni zadostna in predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Ker je bilo zaslišanje priče predlagano v zvezi z odločilnim dejstvom, opustitev izvedbe teh dokazov z nesprejemljivo utemeljitvijo pomeni kršitev pravice tožeče stranke do sodelovanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje tožena stranka izpostavlja, da je sodišče po tem, ko je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke z njenim zaslišanjem, ter ji s tem vzelo pravico do izjave in hkrati onemogočilo popolno ugotovitev dejanskega stanja v zadevi, v posledici navedenega napravilo napačno dokazno oceno. Ker je bila v predmetnem postopku primarno zagrešena absolutna bistvena kršitev postopka, v posledici navedenega pa tudi popolnoma napačna dokazna ocena in materialnopravna odločitev sodišča, je potrebno izpodbijano sodbo v celoti razveljaviti. Tako je sodišče tudi v stroškovnem delu povsem napačno izvedlo oceno stroškov vsake posamezne stranke ter jo vezalo na napačen uspeh strank, ki je posledica napačne odločitve v predmetni zadevi, zaradi česar tožeča stranka tudi v stroškovnem delu navedeno sodbo v celoti izpodbija. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožba za nedopustnost izvršbe ali izločitvena tožba ima pravno podlago v tretjem odstavku 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Za izločitveno tožbo (enako je z ugovorom tretjega v izvršilnem postopku), velja, da mora tožnik (oziroma tretji v izvršilnem postopku) verjetno izkazati, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Pravice, ki jih uveljavlja, so praviloma stvarnopravne ali druge absolutne pravice, lahko pa gre tudi za pravice obligacijskopravne narave (zakup, hramba).

7. Okrajno sodišče v Velenju je v izvršilnem postopku upnika C. (v tem postopku tožena stranka) zoper dolžnika A. A.in B. B. s sklepom I 531/2019 z dne 2. 10. 2020 zavrnilo ugovor tretje (v tem pravdnem postopku tožeča stranka) zoper sklep o izvršbi z dne 4. 12. 2019, Višje sodišče v Celju pa je s sklepom I Ip 85/2021 z dne 31. 3. 2021 pritožbo tretje v tem delu zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi njenega ugovora. Tožeča stranka je nato pravočasno vložila tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Tožbeni zahtevek je utemeljevala s trditvami, da je z deli in vlaganji, ki so se v večini izvajala v času od 2000 do 2002, deloma pa tudi kasneje do leta 2005, na nepremičninah, v katere je vlagala, pridobila lastninsko pravico na originarni način. Tožena stranka je navedbe tožeče stranke o vlaganjih prerekala kot pavšalne, nekonkretizirane, neizkazane ter življenjsko nelogične, saj je bila tožnica v zatrjevanem obdobju 2000 do 2002 še mladoletna (stara 15 oziroma 17 let) in je verjetno obiskovala srednjo šolo, prav tako pa iz podatkov GURS izhaja, da na parc. št. 306/24 ni stavbe (priloga B5) in tako tožničine navedbe o vlaganjih na tej parceli ne morejo biti točne.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo oziroma zaključilo, da iz neprerekanih trditev tožene stranke oziroma iz predloženih listin (zemljiškoknjižnih izpiskov in notarskih zapisov) izhaja: - da je pri nepremičninah parc. št. 299/... in 306/..., obe k.o. ..., vknjižena lastninska pravica dolžnika A. A. do celote 1/1; - da je na teh nepremičninah vknjižena hipoteka tožene stranke (ID pravice ...), ustanovljena na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po členu 142 Stvarnopravnega zakonika (SPZ), opr. št. SV 550/05, za terjatev po Pogodbi o deviznem kreditu št. 382/05 z dne 31. 8. 2005 in hipoteka (ID pravice ...), ustanovljena na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po členu 142 SPZ, opr. št. SV 160/2009, za terjatev po Pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 50/10615/09/318; - da je tožena stranka oziroma prvotni upnik D. obe zastavni pravici na nepremičninah dolžnika pridobila na podlagi citiranih notarskih zapisov, v katerih je A. A. nastopal kot zastavitelj, in da je bil obema sporazumoma priložen tudi zemljiškoknjižni izpisek, kjer je bil kot edini lastnik vpisan A. A.; - da je zastavitelj in solidarni porok A. A. kot lastnik nepremičnin dne 9. 9. 2005 ob podpisu notarskega zapisa SV 550/05 zastavil predmetne nepremičnine kot izključni lastnik in ob sklenitvi notarskega zapisa SV 160/2009 dne 27. 5. 2009 izrecno izjavil, da je izključni lastnik nepremičnin (2. člen notarskega zapisa), ter izrecno soglašal, da se zaradi poplačila zapadle terjatve, ki je zavarovana s hipoteko, opravi poplačilo terjatve iz kupnine, dosežene s prodajo zastavljene nepremičnine (6. člen notarskega zapisa); - da je bila podpisnica predmetnih notarskih zapisov tudi solidarna porokinja B. B., ki ob podpisu prav tako ni navedla oziroma ugovarjala dejanskemu lastništvu nepremičnin; - da je bila tožena stranka dobroverna in se je v celoti oprla na javne podatke v zemljiški knjigi, zastavno pravico pa je pridobila na pravnoposlovni način in ne (šele) z zaznambo sklepa o izvršbi.

9. Nadalje je na podlagi navedb tožene stranke in citiranih listin ugotovilo, kar pritožbeno ni izpodbijano, da je pri navedenih nepremičninah, ki so predmet tožbenega zahtevka, z učinkom od 9. 9. 2005 vknjižena hipoteka tožene stranke (ID pravice ...) in zaznamovana neposredna izvršljivost notarskega zapisa SV 550/05 z dne 9. 9. 2005, z učinkom od 27. 5. 2009 pa vknjižena hipoteka tožene stranke (ID pravice ...) in zaznamovana neposredna izvršljivost notarskega zapisa SV-160/09 z dne 27. 5. 2009. Z učinkom od istega dne, od katerega učinkuje vknjižba navedene hipoteke, pa je nato vpisana zaznamba izvršbe na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Velenju I 531/2019 z dne 4. 12. 2019, prav tako je vpisana zaznamba izvršbe na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Velenju In 84/2015 z dne 12. 6. 2015, ki prav tako učinkuje od trenutka, od katerega učinkuje vknjižba navedene hipoteke. Glede na podatke v spisu je sodišče prve stopnje pravilno v zvezi s tem tudi izpostavilo, da je tožena stranka navedla, da so se nepremičnine neuspešno prodajale že v izvršilnem postopku In 84/2015, vendar tožnica (tam) ni ugovarjala nedopustnosti izvršbe.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevalo odločitev Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-128/03 z dne 6. 9. 2004 in na podlagi te odločbe ustaljena stališča sodne prakse, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico (hipoteko) na nepremičnini, ne pa tudi tisti, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. To utrjeno stališče sodne prakse velja tako v primeru pravno-poslovne pridobitve lastninske pravice, kot tudi v primeru originarno pridobljene lastninske pravice. Prednost pred nevknjiženim lastnikom ima le tisti upnik, ki je hipoteko pridobil na pravno poslovni podlagi in je pošteno zaupal v zemljiškoknjižno stanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zastavna pravica tožene stranke temelji na pogodbeni podlagi in ni bila pridobljena šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Pravilno je pojasnilo, da pridobitev zastavne pravice na nepremičnini na pogodbeni podlagi učinkuje tudi zoper v zemljiško knjigo nevpisanega (originarnega) solastnika pod pogojem, da je pridobitelj zastavne pravice v dobri veri, in glede na podatke v spisu pravilno ugotovilo, da je tožena stranka navedla in utemeljila, da je bila dobroverna in se je v celoti oprla na javne podatke v zemljiški knjigi, tožnica pa teh navedb sploh ni prerekala ali zatrjevala (in dokazovala) nasprotno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da ima poplačilna pravica tožene stranke prednost pred s strani tožnice zatrjevano originarno pridobitvijo solastninske pravice. Tožnica namreč sploh ni prerekala navedb tožene stranke o njeni dobrovernosti, v skladu z določbo 9. člena SPZ pa se dobra vera domneva, če se ne izkaže drugače. Ob po toženi stranki zatrjevanem in s strani tožeče stranke neprerekanem (in tako izkazanem) dejstvu, da je bil obema notarskima sporazumoma priložen tudi zemljiškoknjižni izpisek, kjer je bil kot edini lastnik nepremičnin vpisan A. A., ki je ob podpisu prvega notarskega zapisa tudi izrecno izjavil, da je izključni lastnik nepremičnin, v 6. členu notarskega zapisa SV 160/2009 pa je izrecno soglašal, da se zaradi poplačila zapadle terjatve, ki je zavarovana s hipoteko, opravi poplačilo terjatve iz kupnine, dosežene s prodajo zastavljene nepremičnine, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se je tožena stranka upravičeno zanesla na zemljiškoknjižne podatke o izključnem lastništvu dolžnika. Pridobitev zastavne pravice (hipoteke) zato učinkuje tudi zoper tožnico. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic (načelo zaupanja v zemljiško knjigo iz 8. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1 in 10. člen SPZ). Tožnica pa, kot je pravilno ugotovilo, vse do vknjižbe pogodbene zastavne pravice tožene stranke ni poskrbela, da bi se tožbeno zatrjevano solastninsko stanje vpisalo v zemljiško knjigo oziroma da bi uredila pravni status svojega premoženja, kot ga zatrjuje.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ni bilo potrebno ugotavljati resničnosti tožničinih navedb o zatrjevanih izvršenih vlaganjih na predmetnih nepremičninah (in zato tudi ni izvajalo dokazov z zaslišanjem tožnice in prič ter z ogledom in z izvedencem in cenilcem gradbene stroke), saj je bilo o neutemeljenosti tožbenega zahtevka in posledično o njegovi zavrnitvi mogoče odločiti že na podlagi s strani tožene stranke zatrjevanih in (s strani tožnice) neprerekanih pravno odločilnih dejstev, izkazanih s predloženimi listinskimi dokazi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava, upoštevaje ustaljena stališča sodne prakse. Tožeča stranka s pritožbenimi navedbami, ki so večinoma (zadnji odstavek na 2. strani pritožbe, 3. stran pritožbe in prvi odstavek na četrti strani pritožbe) prepis članka Splošni elementi ter namen pravice do izjavljanja, Aleš Galič, 2011 v Komentarju Ustave RS1, uveljavlja kršitev pravice stranke do izjavljanja v postopku in kršitev pravice do kontradiktornega postopka. Ti pravici tožeči stranki nista bili kršeni. Kot je že v več odločbah obrazložilo Vrhovno sodišče RS (npr. VIII Ips 167/2010, II Ips 20/2017, II Ips 267/2018), je pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano. Sodišče prve stopnje je razumno ocenilo, da dejstva, ki naj se s po tožeči stranki predlaganimi dokazi ugotovijo (o izvršenih vlaganjih na predmetnih nepremičninah), za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka niso odločilna, zato ni bilo dolžno slediti dokaznemu predlogu tožeče stranke, da sodišče zasliši tožnico in dolžnike. Na tem mestu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka na glavni obravnavi uveljavljala kršitev skladno z določili 286.b člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank in prič, to je dolžnikov A. A. in B. B., in sicer je navedla, da je bila tožeči stranki kršena pravica do kontradiktornosti, ni pa uveljavljala procesne kršitve, ker sodišče ni izvedlo ostalih dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka. Ker tožeča stranka kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z zavrnitvijo ostalih dokazov, ki jih je predlagala, in sicer ogleda na kraju samem, določitve izvedenca in cenilca gradbene stroke, ni uveljavljala takoj, ko je bo mogoče, torej že na glavni obravnavi, in ker tudi v pritožbi ne navaja, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, se le-ta ne upošteva (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Tožeči stranki je bilo v postopku omogočeno vse, kar mora biti vsaki stranki omogočeno v kontradiktornem postopku in kar izpostavlja pritožba. Pravdni postopek se je vodil ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank. Tožeči stranki je bila zagotovljena pravica, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Tožeči stranki tudi ni bila kršena pravica, da se na prvem naroku izjavi pred sodiščem. Lahko se je opredelila do vseh vprašanj, pomembnih za odločitev sodišča, kršena pa ni bila niti pravica, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev sodišča. Kršeno ni bilo niti načelo enakosti orožij v pravdi. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da v sodbi ni razlogov o tem, zakaj zaslišanje stranke ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v zadevi oziroma da obrazložitev ni zadostna in predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem tožnice in prič utemeljilo s pravilnimi, ustavnopravno vzdržnimi razlogi. Prav tako ne gre za vnaprejšnjo dokazno oceno, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da sodišče tega dokaza ni izvedlo, ker za sprejeto odločitev ni bilo relevantno, ali so resnične tožničine navedbe o zatrjevanih vlaganjih. Tudi če bi predlagani dokazi z zaslišanjem tožnice in z zaslišanjem prič - dolžnikov, ki sta bila predlagana v zvezi s trditvami o vlaganjih v nepremičnine, bili izvedeni in potrdili tožničine trditve, ki so predmet dokazovanja (o vlaganjih v nepremičnine), to ne bi privedlo do zanjo ugodne odločitve. Z zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem tožnice in dokaza z zaslišanjem dolžnikov tako ni bila kršena pravica tožnice do sodelovanja v postopku oziroma ni bila kršena njena pravica do izjave in zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni neutemeljeno zavrnilo dokaznega predloga tožeče stranke z njenim zaslišanjem, zato ni utemeljen niti očitek, da je sodišče onemogočilo popolno ugotovitev dejanskega stanja v zadevi, v posledici navedenega pa napravilo napačno dokazno oceno. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, s tem ko je zavrnilo tožbeni zahtevek. Posledično ni utemeljen niti očitek, da je napačno odločilo o pravdnih stroških.

12. Razlogi, zaradi katerih je tožeča stranka izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje, niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Primerjaj z objavo na https://e-kurs.si/komentar/splošni-elementi-ter-namen-pravice-do-izjavljanja/.