Jedro

Tožnik trdi, da se mreža in zaščita notranjosti, ker ni možna njuna splošna raba in ker to nista gotova izdelka, ampak se uporabljata izključno za sedeže osebnih vozil, štejeta za del sedeža. Če bi se lahko enostavno odstranila, bi šlo za opremo sedeža, a se ta dva izdelka trajno vgradita v avtomobilski sedež. Sodišče tozadevno ne sledi tožnikovi argumentaciji o nujnosti vgradnje obravnavanih izdelkov v avtomobilske sedeže in njihove ničvrednosti v nasprotnem primeru, saj, kot je že v postopku izpostavila toženka, to, da je neko blago namenjeno izključno za določen model nekega stroja (oz. predmeta), po sodni praksi SEU ni relevantno za opredelitev tega blaga za „del“ ali „pribor“.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ v zadevi naknadnega obračuna dajatev za blago, deklarirano v carinski deklaraciji za hkratno sprostitev v prost promet in vnos v domačo rabo, ki je oproščeno DDV v okviru davčne dobave v drugo državo članico po 49 carinskih deklaracijah MRN iz obdobja med avgustom 2015 in junijem 2017 (natančen popis posameznih deklaracij in datumov izhaja iz izreka izpodbijane odločbe), tožniku določil in naložil v plačilo znesek dajatev in zamudnih obresti za predmetno blago, in sicer skupaj 298.810,52 EUR iz naslova carine na industrijske izdelke ter 10.789,41 EUR za zamudne obresti. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka je zavrnil, odločeno pa je bilo tudi, da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži izvršitve.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je družba A. d.o.o. kot deklarant v svojem imenu in za račun tožnika kot prejemnika blaga v kontroliranem obdobju med avgustom 2015 in junijem 2017 po carinskem postopku hkratne sprostitve v prost promet in vnosa v domačo porabo za blago, ki je oproščeno DDV v okviru davčne dobave v drugo državo članico, prijavljala blago, ki je bilo na računih pošiljatelja označeno z več različnimi oznakami in s poimenovanjem v polju 31 carinske deklaracije kot „deli stolov za avtomobile (mreža za izdelavo žepov na zadnji strani sedežev in podporniki mreže)“ ter „deli stolov za avtomobile (mreža za izdelavo žepov na zadnji strani sedežev, zaščita za notranjost sedežev)“. Blago je deklarirala v tarifno oznako 9401 90 80 KN in Taric kodo 90, kamor se uvrščajo drugi deli sedežev, s prijavljeno carinsko stopnjo 2,7%. Organ je opravil naknadno preverjanje predmetnih carinskih deklaracij in pripadajočih listin, in sicer na sedežu deklaranta, v njegovi poslovalnici in v prostorih FURS, pregledanih je bilo predmetnih 49 carinskih deklaracij, računi dveh korejskih pošiljateljev, naslovljenih na tožnika, slike, kosovnice in ostale tehnične dokumentacije predmetnega blaga ter izjave o njegovi vrsti in namembnosti, podane s strani predstavnic deklaranta (B.B. in C.C.) in s strani predstavnice tožnika (D.D.). Opravili so tudi pregled spletnih strani tožnika, na osnovi prejetega vzorca blaga, dostavljenega s strani deklaranta, pa je laboratorij FURS pripravil strokovno mnenje. Po opravljeni carinski kontroli je bilo ugotovljeno, da je bilo predmetno blago na vseh 49 carinskih deklaracijah uvrščeno pod nepravilno tarifno oznako. Delno je šlo za proizvode „mreža za izdelavo žepov hrbtne strani sedežev – Bend and net“, tj. gotov tekstilni izdelek v obliki elastične kvačkane mreže, velikosti 30 x 20 cm, izdelane iz sintetične filamentne preje, črne barve, z vgrajeno elastično nitko. Mreža ima po dolžini, na eni strani našit plastičen trak, s katerim se namesti na zadnjo stran avtomobilskega sedeža. Končne kratice iz oznak teh izdelkov na računih pošiljateljev natančneje pojasnjujejo različne barve za različne tipe avtomobilov. Poleg tega je na računu označena še različna velikost pakiranja (npr. 1100x1100x1500, 1100x1100x2200...). Te mreže bi bilo pravilno treba uvrstiti v tarifno oznako 6307 90 10 KN in Taric kodo 00 med druge gotove kvačkane tekstilne izdelke, merodajna pa je v takem primeru erga omes carinska stopnja za tretje države 12%. Ta uvrstitev temelji na splošnih pravilih za razlago KN A1 in A6, besedilu k oznakam 6307, 6307 90 in 6307 90 10 KN ter sodni praksi SEU (C-152/10, C-547/13 in C-450/12; ne glede na to, na katere izdelke se nanašajo). V preostalem pa je šlo za proizvod „zaščita sedeža - Skirt assy“, ki je izdelan iz plastične mase, prevlečen s klobučevino, ki se namesti na zadnjo stran in pod sedež z namenom zaščite notranjosti. Te plastične zaščite pa bi bilo pravilno treba uvrstiti pod 3926 90 97 KN in Taric kodo 90 med druge proizvode iz plastičnih mas, tedaj pa je merodajna erga omes carinska stopnja za tretje države 6,5%. Ta uvrstitev pa temelji na splošnih pravilih za razlago KN A1 in A6, besedilu k oznakam 3926, 3926 90 in 3926 90 97 KN, POHS k 94. poglavju ter citirani sodni praksi SEU. Pripomb tožnika na zapisnik o carinski kontroli prvostopenjski organ zaradi neutemeljenosti ni upošteval. Dajatve po obravnavanih carinskih deklaracijah so bile tako obračunane v prenizkem znesku.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno ob potrditvi pravilnosti izpodbijane odločbe in sklicevanju na njene razloge, vključno z odgovorom na tožnikove pripombe na zapisnik. Dodal je, da je treba odločilno merilo za tarifno razvrstitev blaga iskati v njegovih značilnostih in objektivnih lastnostih, ki so opredeljene v besedilu tarifne številke Kombinirane nomenklature (v nadaljevanju KN) in opombah oddelka ali poglavja; KN je bila uvedena z Uredbo 2658/87 in temelji na harmoniziranem sistemu poimenovanj in šifrskih oznak blaga, ki ga je izdelala Svetovna carinska organizacija (SCO), KN pa povzema šestmestne tarifne številke in podštevilke navedenega harmoniziranega sistema, le sedma in osma številka pa pomenita nadaljnjo razdelitev samo v okviru KN. KN med drugim vsebuje splošna pravila za razlago KN ter seznam carin. Iz splošnih pravil za razlago KN izhaja, da je uvrstitev blaga zakonsko določena z besedilom številk in podštevilk ter z opombami k oddelkom ali poglavjem KN, ki so pravno zavezujoči. Poleg tega pojasnjevalne opombe, ki jih v zvezi s KN sestavi Komisija, v zvezi s HS pa SCO (v nadaljevanju POHS), pomembno prispevajo k razlagi obsega različnih tarifnih številk, niso pa pravno zavezujoče. Pod tarifno številko HS 9401 20 se uvrščajo sedeži za motorna vozila, že v imenovanju tarifne številke 9401 KN pa je navedeno, da se pod to tarifno številko uvrščajo tudi deli sedežev, kar pomeni, da to ne velja za pribor, ki je s tem besedilom tarifne številke izključen. Pokrov zadnje strani sedeža je treba glede na opredelitev sodne prakse, kaj je del in kaj je pribor, šteti za pribor sedeža in ne za njegov del, saj ni nujen za njegovo delovanje, nima nobene nosilne funkcije. Mrežica in spodnja zaščita sedeža, ki sta v tem postopku predmet presoje glede uvrščanja v KN, ki se namestita na pokrov sedeža, pa tudi predstavljata njegov pribor, ker mu dodata dodatno funkcijo shranjevanja manjših predmetov in zaščite zadnjega dela sedeža. Nikjer v carinski nomenklaturi nimamo pri delih in priboru poddelitve na njihove dele in pribor, zato je treba takšne izdelke uvrstiti po materialu, iz katerega so izdelani. V konkretnem primeru plastična zaščita sedeža nima nobene nosilne funkcije, brez katere sedež več ne bi opravljal svoje bistvene in glavne lastnosti, zato se obravnava kot pribor sedeža, ne pa kot njegov del, saj ni nujen za njegovo delovanje (tudi če ga odstranimo, sedež ostaja z vsemi bistvenimi funkcijami), s tem pa se pravilno uvršča med druge proizvode iz plastičnih mas pod oznako 3926 90 97 KN. Mrežo za izdelavo žepov, ki se vgradi v plastično zaščito zadnjega dela sedeža vozila, pa je tudi treba obravnavati kot dodatni pribor sedežev in ne kot njihov del, saj mreža zgolj doda dodatno funkcijo shranjevanja manjših stvari, tudi če jo odstranimo, pa sedež še vedno ostaja z vsemi bistvenimi funkcijami. Mreža se tako uvršča med druge gotove kvačkane tekstilne izdelke po tarifno oznako 6307 90 10 KN in Taric kodo 00. Kljub navedbam tožnika, da je funkcionalni namen zaščite sedeža in mrežic izključno vezan na njihovo vgradnjo v avtomobilske sedeže, brez tega pa nimajo funkcionalne vrednosti, pritožbeni organ pojasni, da to ni upoštevno pri opredelitvi blaga za „del“ ali „pribor“ (prim. sodbo C-336/11), saj, četudi se to v sedeže vgradi in se brez razstavitve sedežev več ne more odstraniti, tudi po odstranitvi teh izdelkov sedež ohrani vse bistvene značilnosti. Strokovno mnenje Generalnega finančnega urada ni izvedensko mnenje v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in tudi ni edini dokaz za utemeljitev uvrščanja blaga v obravnavnem primeru. Če uradna oseba razpolaga s strokovnim znanjem za ugotovitev in presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev, pa po 189. členu ZUP postavitev izvedenca ni potrebna, kar sicer ne pomeni, da stranka nima pravice predložiti izsledkov svojega izvedenca ali predlagati postavitve izvedenca. Tožnik je predlagal postavitev izvedenca za oceno funkcionalnosti in uporabnosti obravnavanih izdelkov, saj da gre za specifična vprašanja namembnosti in uporabe specifičnega blaga, vendar pa za odločitev o uvrstitvi v obravnavnem primeru ni važno, ali gre za blago z možnostjo splošne rabe ali izključno za avtomobilske sedeže, temveč gre za vprašanje pravilne uporabe pravil o uvrščanju blaga. Čeprav POHS niso pravno zavezujoče, so pomemben instrument za enotno uporabo carinske tarife, razlogi, zakaj ni slovenskega prevoda, pa so v sporu glede avtorskih pravic; organ kot delovno gradivo uporablja neuraden prevod, v izpodbijani odločbi pa so citirani za odločitev relevantni deli POHS. Na v izpodbijani odločbi cit. sodno prakso SEU se je prvostopenjski organ skliceval glede vprašanja opredelitve delov in pribora, za kar pa ni važno, na katere izdelke se nanašajo postopki, ki so bili predmet presoje v cit. sodbah SEU. Pritožbeni organ tudi zavrača stališče, da so bili v zadevi izpolnjeni pogoji za opustitev naknadne vknjižbe dolga oz. odpust dolgovanih dajatev. Za deklaracije, vložene po 1. 5. 2016, velja Carinski zakonik Unije (Uredba 952/2013), ki več ne pozna možnosti opustitve naknadne vknjižbe dajatev zaradi napake carinskega organa, v poštev pride povračilo ali odpust dajatev; po tem predpisu tudi ni mogoče odločati o zahtevku za povračilo ali odpust v okviru postopka naknadnega doplačila, temveč v drugem samostojnem postopku. Za deklaracije, vložene pred tem datumom, pa velja Carinski zakonik Skupnosti (Uredba 2913/92), in je že v izpodbijani odločbi pojasnjeno, zakaj niso izpolnjeni vsi kumulativno določeni pogoji za opustitev naknadne vknjižbe dolga. Pri tem vsaka naknadno ugotovljena napačna uvrstitev blaga ne more biti razlog za opustitev naknadne vknjižbe, četudi tožnik zatrjuje dobro vero. To, da je bilo nekaj blaga predmet vizualnega pregleda, da je organ preverjal vse listine, da so bili odvzeti vzorci, vendar pa blago večinoma ni bilo pregledano, še ne pomeni, da je prišlo do napake carinskega organa, saj k carinski deklaraciji priložene listine niso omogočale pravilne uvrstitve blaga. Ta je bila mogoča šele po tem, ko je bila v carinski kontroli naknadno pridobljena dokumentacija s podatki, ki so omogočili pravilno uvrstitev. V ravnanju carinskih organov ni bilo aktivnih napak, temveč je deklarant s carinskimi deklaracijami, kot jih je izpolnil, organom posredoval podatke, neskladne z uvoženim blagom.

4. Tožnik1 vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo iz razlogov po 1.-3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da sta bila oba izdelka (zaščita notranjosti sedežev in mreža za hrbtno stran) z izpodbijano odločbo narobe uvrščena, saj obravnavane zaščite niso izdelki, ki bi jih bilo možno splošno uporabljati oz. da niso deli z možnostjo splošne rabe ali podobni proizvodi iz plastičnih mas, ki bi sodili pod tarifno oznako 39, obravnavane mreže pa niso gotovi izdelki iz kateregakoli tekstilnega materiala, ki bi sodili pod oznako 63. Oba izdelka se lahko uporabita izključno za avtomobilske sedeže in se ju ne da odstraniti brez razstavitve in onemogočenja uporabe sedeža. Opustitev vgradnje plastične zaščite bi tudi onemogočila uporabo samega sedeža, saj ima ta izdelek funkcijo utrditve in zaščite ogrodja sedeža; mrežice pa niso gotovi izdelek, saj se ne morejo uporabiti samostojno in/ali ločeno od vgradnje v avtomobilski sedež. Že na podlagi KN 39 in 63 in njune razlage ter pojasnjevalnih opomb je uporaba teh dveh KN nedopustna, tudi v njunih opombah pa je izrecno določeno, da poglavji 39 in 63 ne vključujeta izdelkov iz poglavja 94. Sodna praksa, na katero se sklicuje toženka, ni merodajna za obravnavno zadevo, saj se nanaša na povsem drugačne izdelke. Ker je to blago namenjeno izključno in predvsem za avtomobilske sedeže, je treba uporabiti jasno razlago POHS, ki kot takšne definira dele, in torej ne gre za pribor. Pridobljeno strokovno mnenje ni izključni dokaz za utemeljitev stališč toženke in bi toženka morala imenovati neodvisnega izvedenca za oceno funkcionalnosti in uporabnosti obravnavanih izdelkov v povezavi z avtomobilskimi sedeži, zlasti, ali jih je mogoče uporabljati samostojno, brez vgradnje v avtomobilski sedež. Bistvo spora je namreč opredelitev tehničnih in funkcionalnih značilnosti konkretnega blaga; ker toženka izvedenca ni imenovala, je to razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Toženka se je sklicevala na POHS, vendar pa ob tem ni pojasnila, kateri prevod je uporabila, prevod pa je bistven, saj gre za pravno podlago, na katero se toženka sklicuje. Ni znano niti, kdo je prevod napravil; tako je toženka uporabila slovensko besedilo neznanega izvora. Nadalje navaja, da je toženka pred sprejemom vsake od predmetnih deklaracij dokumentarno in fizično izdelke pregledala; pri naknadnem preverjanju, do katerega ima organ pravico, pa bi morala preveriti tudi, ali je morebiti carinski organ ob sprejemanju in pregledovanju carinskih deklaracij storil napako, ki je pri tožniku ustvarila legitimno pričakovanje, da je z uvrstitvijo blaga vse v redu. V zvezi z odpustom oz. povrnitvijo dolgovanih dajatev tožnik meni, da je bistveno, ali znesek dajatev ni bil vknjižen kot posledica napake toženke, ki je tožnik in deklarant nista mogla ugotoviti ter sta sama ravnala v dobri veri in skladno s predpisi. Tožnik nadalje citira sodno prakso SEU in Evropske Komisije ter navaja, da bi bilo mogoče pravilno tarifno uvrstitev ugotoviti že samo na podlagi fizičnega pregleda blaga, če pa je toženka pred vložitvijo spornih deklaracij imela na razpolago tudi vso dokumentacijo, s katero je razpolagala v kontrolnem postopku, ni mogoče trditi, da toženka ni imela zadosti dokumentacije ali podatkov. Toženka bi morala bolj kritično pristopiti k obravnavi ugovora lastne napake in posledičnega obstoja pravne podlage za odpust oz. povračilo carinskih dajatev ter izvesti predlagane dokaze, a tega ni storila: sploh ni preverila, ali je pristojni organ opravil dokumentarni pregled carinskim deklaracijam priložene dokumentacije in fizični pregled spornega blaga, le na splošno je zavrnila trditve tožnika, brez da bi izvedla v tej zvezi kakšen dokazni postopek, četudi je tožnik predlagal izvedbo več dokazov. Tako ob vložitvi te tožbe še vedno ni jasno, ali je toženka preverjala, ali in kdo je preverjal deklaracije in blago, ali je kdo dajal navodila deklarantu, ali in v kakšnem obsegu je carinski organ preverjal pravilnost tarifne uvrstitve, ipd. Tožnik se sklicuje tudi na vse navedbe in dokazne predloge, ki jih je podal v dosedanjem teku postopka in ki naj se štejejo za sestavni del te tožbe, ter sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in samo reši zadevo oz., podredno, jo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

5. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Toženka ponovi nekatera svoja stališča iz upravnega postopka: pod številko 9401 20 se uvrščajo sedeži in njihovi deli, kar pomeni, da to ne velja za pribor, ki je z besedilom tarifne številke izključen. Iz sodne prakse SEU izhaja, da opredelitev blaga kot „delov“ ne zadostuje za dokaz, da stroj ali aparat brez tega dela ne more zadovoljiti potreb, ki jim je namenjen; dokazati je treba, da je delovanje takih strojev ali aparatov odvisno od navedenega blaga. V konkretnem primeru je treba in zaščito in mrežo obravnavati kot pribor. To da je funkcionalni namen zaščite in mreže izključno vezan na njuno vgradnjo v sedeže ter da so brez tega ti plastični oz. tekstilni deli brez vsakršne vsebinske oz. funkcionalne vrednosti, pa po sodni praksi niso upoštevni elementi za razlikovanje med deli in priborom. Tudi s tem, da se to blago vgradi v sedeže in se ne more odstraniti brez njihovega razstavljanja oz. onemogočenja uporabe sedežev, še ne pomeni, da gre za njihove dele, saj kljub odstranitvi, sedež ostaja z vsemi bistvenimi značilnostmi. Glede POHS dodaja, da so bile le-te v delu, ki se citira v izpodbijani odločbi, že prevedene v slovenski jezik in objavljene v Uradnem listu RS, št. 61/2003 in se odtlej niso spreminjale.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče uvodoma zavrača upoštevanje navedb in dokaznih predlogov, ki jih je tožnik podal v dosedanjem teku postopka in ki naj se štejejo za sestavni del tožnikove tožbe. Tožba je namreč samostojno procesno dejanje, zato trditvena podlaga tožbe obsega le navedbe v njej. Vsaka vloga je procesno sredstvo, ki je v postopku podlaga samostojnemu postopku. To pomeni, da se v tožbi ni dopustno le pavšalno sklicevati na navedbe in dokazne predloge iz vlog, podanih v predhodnih fazah postopka, ampak je treba te konkretno opredeliti.

8. Tožnik trdi, da se mreža in zaščita notranjosti, ker ni možna njuna splošna raba in ker to nista gotova izdelka, ampak se uporabljata izključno za sedeže osebnih vozil, štejeta za del sedeža. Če bi se lahko enostavno odstranila, bi šlo za opremo sedeža, a se ta dva izdelka trajno vgradita v avtomobilski sedež. Sodišče tozadevno ne sledi tožnikovi argumentaciji o nujnosti vgradnje obravnavanih izdelkov v avtomobilske sedeže in njihove ničvrednosti v nasprotnem primeru, saj, kot je že v postopku izpostavila toženka, to, da je neko blago namenjeno izključno za določen model nekega stroja (oz. predmeta), po sodni praksi SEU ni relevantno za opredelitev tega blaga za „del“ ali „pribor“, zato v tej zvezi sodišče potrjuje, da je imenovanje izvedenca, kot ga je predlagal tožnik (za uporabnost izdelkov v zvezi z avtomobilskimi sedeži oz. glede možnosti samostojne uporabe teh izdelkov), nepotrebno. Sodišče tudi zavrača stališče tožnika o nemerodajnosti citirane sodne prakse SEU, češ da gre za drugačne izdelke od tu obravnavanih; oba upravna organa sta sodno prakso SEU citirala v zvezi z uveljavljenimi koncepti pravne presoje, kar je povsem jasno iz obeh upravnih odločb. Glede tožbenega argumenta, da opombe KN 39 in 63 določajo, da poglavji 39 in 63 ne vključujeta izdelkov iz poglavja 94, sodišče dodaja, da je v obravnavnem primeru ugotovljeno ravno to, da sporni izdelki ne sodijo pod tarifno oznako 9401, zato ni ovire za njihovo pravilno uvrstitev pod KN 39 in 63. 9. Nadalje tožnik osporava uporabo prevoda POHS, češ da gre za pravno podlago odločitve, pri čemer pa ni znano, kateri prevod je bil uporabljen. Glede tega že iz izpodbijane odločbe izhaja, da si je prvostopenjski organ pomagal tudi s POHS, pri čemer pa je že sam prvostopenjski organ jasno navedel, da pri tem ne gre za pravne akte in s tem za pravno zavezujoče kriterije, temveč za pripomoček oz. pomoč pri pojasnjevanju in tolmačenju tarifnih oznak. Sodišče takšno postopanje prvostopenjskega organa potrjuje kot ustrezno, tožbeni očitek o vprašljivosti prevodov teh dokumentov v slovenski jezik pa kot neutemeljen; tudi če prevod v slovenski jezik ne bi obstajal, je to podobno, kot če bi sodišču očitali uporabo pravnoteoretskih virov pri presoji pravnih vprašanj, sklicujoč se pri tem tudi na nedosegljivost takšnih virov v slovenskem jeziku ali ob postavljanju pod vprašaj pravilnost razumevanja tujih virov s strani sodišča. Poleg tega je prvostopenjski organ POHS, kakor so bile merodajne za presojo v obravnavanem primeru, v izpodbijani odločbi tudi citiral (str. 5), tožnik pa tega prevoda oz. citata s tožbo konkretizirano ne osporava, pri čemer je v odgovoru na tožbo toženka tudi izpostavila, da so bile POHS v slovenskem prevodu že objavljene v Uradnem listu RS in se odtlej v relevantnem delu niso spremenile, česar tožnik ne osporava. Po presoji sodišča so torej tožbeni ugovori v tej zvezi neutemeljeni.

10. Tožnik v tožbi navaja še, da je v postopku podal ugovor napake na strani carinskega organa, ki je podlaga za odpust oz. povračilo carinskih dajatev. Pojasnjuje, da bi bila pravilna uvrstitev blaga možna že samo na podlagi fizičnega pregleda blaga, če pa je toženka pred vložitvijo spornih deklaracij imela na razpolago tudi vso dokumentacijo, s katero je razpolagala v kontrolnem postopku, ni mogoče trditi, da ni imela dovolj dokumentacije. Po mnenju tožnika pa toženka ni preverila, ali je carinski organ opravil dokumentarni in fizični pregled in ni izvedla dokaznega postopka, čeprav je tožnik v tej zvezi predlagal izvedbo več dokazov, pri čemer pa je dokazno breme za preverjanje pravilnosti lastnega ravnanja na organu, še posebej ker tožnik kot prejemnik blaga ni bil neposredno udeležen pri vlaganju deklaracij, saj jih je v svojem imenu vlagal deklarant. Sodišče tem tožnikovim argumentom ne sledi. Po presoji sodišča so tožnikove tožbene navedbe premalo konkretizirane: o tem, da naj bi toženka že predhodno imela na razpolago vso dokumentacijo piše v pogojniku („če pa je toženka pred vložitvijo spornih deklaracij imela na razpolago tudi vso dokumentacijo...“), četudi je že v izpodbijani odločbi jasno opredeljeno, kaj vse je bilo pridobljeno naknadno v postopku kontrole (prim. str. 4 izpodbijane odločbe in str. 11), kar pomeni, da bi tožnik to mogel prerekati povsem konkretizirano. Nadalje pa presoje tudi ne vzdrži navedba, da je tožnik omejen pri pridobivanju dokaznega materiala, ker je deklaracije vložil deklarant; tožnik in deklarant sta v poslovnem, mandatnem odnosu, tožnik je deklaranta izbral in pooblastil za zastopanje, zato je v tožnikovi sferi tudi posledica, ki iz tega izhaja, saj je deklarant deloval za tožnikov račun. Sodišče tudi ne more pritrditi tožniku, da ni jasno, ali je carinski organ predhodno opravil dokumentarne in fizične preglede, kar naj bi bila posledica neizvedbe s strani tožnika predlaganih dokazov; pritožbeni organ je jasno navedel, da je bilo nekaj blaga predmet fizičnega pregleda, da je carinski organ preverjal vse listine, da so bili odvzeti vzorci, večinoma pa blago ni bilo pregledano, pri čemer pa le k deklaracijam priloženi dokumenti pravilne uvrstitve niso omogočali (str. 11 drugostopenjske odločbe); tega tožnik konkretizirano ne prereka. Poleg tega pa tožnik v zvezi z ugovorom kršitev postopka zaradi neizvedbe predlaganih dokazov ne navede konkretizirano, katere pravočasne in utemeljene dokazne predloge v zvezi z zatrjevano napako carinskih organov je v postopku podal, zato sodišče te tožbene navedbe zavrača kot pavšalne in neutemeljene.

11. Tožbene navedbe so po navedenem neutemeljene, sodišče nepravilnosti, na katere pazi uradoma (ničnost), ni ugotovilo, vsled česar je izpodbijana odločba po navedenem pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Vsled zavrnitve tožbe vsaka stranka trpi svoje stroške postopka skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 13. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker tožnik v upravnem sporu ni podal dokaznih predlogov (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 Op. sodišča: V tožbi pooblaščenec firmo tožnika sicer navaja kot E., vendar pa je tako iz izpodbijane odločbe kot tudi iz predloženega pooblastila razvidno, da se tožnikova firma pravilno glasi E..