Jedro

Za nabavljeni avtodom tožnik ni upravičen do vrnitve davka na motorna vozila v smislu določbe 2. točke 1. odstavka 5. člena ZDMV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Davčni urad Celje, Izpostava Žalec tožnikovi vlogi za vračilo davka od cestnih motornih vozil ni ugodil. Odločil je še, da stroški postopka, ki jih je imel predlagatelj, bremenijo njega samega. Davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali. V obrazložitvi pojasnjuje, da je zavezanec dne 17. 5. 2010 vložil vlogo za vračilo davka od cestnih motornih vozil, za motorno vozilo – avtodom, ki je bilo pridobljeno iz EU za prevoz družin, ki imajo 3 ali več otrok. Iz uradne evidence davčnega organa je razvidno, da je vlagatelj nabavil osebno vozilo – bivalno vozilo, za katerega je uveljavljal oprostitev po 2. točki 5. a člena Zakona o davku na motorna vozila (Uradni list RS, št. 52/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZDMV). Po pregledu dokumentacije je davčni organ ugotovil, da je zavezanec v Evropski uniji nabavil bivalno vozilo, ki sicer je motorno vozilo, vendar bivalno vozilo prvenstveno ni namenjeno prevozu družin, ampak je to motorno vozilo s posebnim namenom, konstruirano tako, da vključuje bivalni prostor z vsaj naslednjo opremo: sedež in miza, ležišča, ki se lahko sestavijo iz sedežev in so namenjena počitnikovanju. Poudarja še, da z uvedbo novele ZDMV-C, objavljene v Uradnem listu RS, št. 9/2010, ni bil namen zakonodajalca spreminjati do sedaj veljavno ureditev s širitvijo pravice na bivalna vozila. Ker gre za bivalno vozilo, ki prvenstveno ni namenjeno vsakodnevnemu prevozu družin, je davčni organ njegovo vlogo zavrnil. Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ, je s svojo odločbo št. DT-499-17-23/2010 z dne 2. 2. 2011 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je v navedenem primeru sporno, ali nabavljeno motorno vozilo IVECO DALY 60C18 – bivalno vozilo, izpolnjuje pogoje iz 2. točke 5. člena ZDMV. Glede lastnosti motornega vozila, za katero ima, ob izpolnjevanju ostalih pogojev, pritožnik pravico do vračila DMV, navaja, da iz definicije kategorij in tipov vozil, ki je povzeto po delih Direktive 70/156/EGS iz Direktive 2001/116/ES in Direktive 2002/ES izhaja, da vozilo, ki ga je nabavil pritožnik, spada v kategorijo vozil za posebne namene, ki so namenjena za prevoz potnikov ali blaga in za opravljanje posebnih opravil, ki zahteva posebno prilagoditev in opremo. V to kategorijo spada bivalno vozilo, ki je vozilo kategorije M za posebne namene, konstruirano pa tako, da vključuje bivalni prostor z vsaj z naslednjo opremo: sedeži in miza, ležišče, ki se lahko sestavi iz sedežev, oprema za kuhinjo in oprema za hrambo. Iz navedenega tudi po mnenju pritožbenega organa izhaja, da nabavljeno vozilo-avtodom ne spada v kategorijo vozil, za katerega velja oprostitev po zakonski določbi 2. točke 5. člena ZDMV. Bistvo novele ZDMV-C, kot izhaja iz predloga, je okoljevarstvena naravnanost, s katero se v sistem vključitve vključuje rešitev Kjotskega sporazuma glede postopnega zmanjševanja onesnaževanja okolja s toplovodnimi plini. Temeljni cilj novega zakona je tudi posodobitev lestvice stopenj davka z upoštevanjem okoljskih meril, celovitejši zajem obdavčitve večjega dela motornih vozil, vključno z motornimi kolesi, kolesi z motorjem in bivalnimi vozili, uveljavitev ukrepov, s katerimi se bo čimprej preprečila možnost utaje davkov, preprečitev dvojne obdavčitve ter jasnejše določbe samega zakona. Pritožbeni organ se tudi ne strinja s stališčem pritožnika, da novela ZDMV-C širi pravico do oprostitve DMV na vsa osebna motorna vozila. Meni, da je po ustaljeni sodni praksi potrebno oprostitve in olajšave razlagati restriktivno. Zakon, ki ureja dano področje, že od vsega začetka pokriva izključno osebna motorna vozila in se temu konceptu ni odrekel. Pravica do oprostitve in posledično korist je vezana, po citirani določbi, na vozilo, ki je nabavljeno za prevoz družin od motornega vozila s 5 ali več sedeži. V konkretnem primeru pa ni sporno, da avtodom spada v kategorijo motornih vozil za posebne namene. Pri tem še navaja, da pojasnil davčnega organa v izpodbijani odločbi ne razume kot razlage zakona, temveč le kot posredovanje objektivne vloge zakonodajalca na podlagi besedilne konkretne norme. V obravnavanem primeru gre za davčno normo, ki jo je potrebo razumeti v skladu z njenim namenom. Ker gre za javno breme, je lahko podano pojasnilo le restriktivno.

Tožnik v tožbi navaja, da jo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb upravnega postopka, zaradi nepravilne uporabe določb materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Trdi, da je dne 2. 3. 2010 v Nemčiji kupil motorno vozilo IVECO DALIY, prvič registrirano dne 16. 11. 2007. Kupnina je znašala 86.990,00 EUR. Po nakupu je tožnik vozilo uvozil v Republiko Slovenijo in dne 17. 5. 2010 pri davčnem organu vložil napoved za odmero davka na motorna vozila na podlagi 2. odstavka 5. člena ZDMV. Njegovi prošnji za oprostitev plačila davka na omenjeno motorno vozilo v upravnem postopku ni bilo ugodeno. Meni, da so v skladu z novelo ZDMV-C davka oproščena cestno motorna vozila, kar predmetno vozilo vsekakor je. Namen, da se vozilo uporablja za prevoz družin, uresničuje tudi omenjeno vozilo. Če imetnik takšnega vozila ležišč ne sestavi, vozilo predstavlja vozilo s sedeži, na katerih se družina s 3 ali več otroki normalno vozi. To vozilo ni namenjeno zgolj počitnikovanju, temveč prevozu. Družina z nakupom takšnega vozila ne samo prihrani pri denarju, pač pa otrokom tudi omogoča preživljanje počitnic in oddihov. Odvisno od navedenega pa bi moral zakonodajalec, kolikor bi želel na določena motorna vozila zagotoviti oprostitev davka, to izrecno oz. določno v zakonu zapisati. Z novelo C se je namreč v spornem členu spremenila kategorija vozil iz novega osebnega ali kombi vozila v motorno vozilo s 5 ali več sedeži. Slednje pa nima nobene okoljevarstvene povezave. Davčni organ za svojo odločitev ni imel nobene zakonske podlage. Odločba je nezakonita in se je ne da preizkusiti. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo organa druge stopnje odpravi, vlogi tožeče stranke za vračilo davka od cestnih motornih vozil pa ugodi. Povrne naj tudi stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih, razvidnih iz obeh upravnih odločb. Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave v skladu z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V danem primeru ostaja med strankama sporno, ali je tožnik za nabavljeno motorno vozilo avtodom, v skladu z novelo ZDMV-C, veljavno od 1. 3. 2010, upravičen do vrnitve davka na motorna vozila, v smislu 2. točke 1. odstavka 5. člena ZDMV-C. Ta namreč pravi, da se davka od cestnih motornih vozil ne plačuje od vozil, ki so nabavljena za prevoz družin, ki imajo 3 ali več otrok, in sicer od enega motornega vozila s 5 ali več sedeži, ki ga največ enkrat v treh letih kupi eden od roditeljev v družini, ki ima 3 ali več otrok, ki še niso dopolnili 18 let. Ni sporno, da tožnik predpisane pogoje glede svoje družine izpolnjuje. Sporno je, ali se kupljeno vozilo-avtodom lahko uvrsti med tista motorna vozila, za katera je zakonodajalec predpisal, da davka ni potrebno plačati. Tudi po mnenju sodišča iz novele ZDMV-C in pojasnil ne izhaja, da bi omenjena novela razširila krog vozil, ki so oproščena davka na motorna vozila, pač pa ravno nasprotno. Novela zakona razširja krog vozil, ki so predmet obdavčitve z davkom na motorna vozila, tudi na motorna kolesa ter kolesa in podobna vozila s pomožnim motorjem z bočno prikolico ali brez nje. V spornem členu zakon res govori o pojmu motornega vozila, vendar o takšnem, ki je nabavljeno za potrebe prevoza družin, ne pa tudi za potovanja in priložnostno bivanje, čemur je avtodom nesporno namenjen. Kolikor bi zakonodajalec predvidel oprostitev plačila davka na vsa motorna vozila, ki izpolnjujejo kriterije glede družine, v zakon določila, da oprostitev velja le za takšna vozila, ki so nabavljena za prevoz družin, ne bi vključil. Načeloma je vsako motorno vozilo namenjeno za prevoz družin. Razlika je le v tem, ali je narejeno tudi za druge namene, torej tudi za bivanje, kot v danem primeru. Oprostitev plačila davka je ugodnost, zato je ni mogoče razlagati širše, kot je dana. Dejansko pomeni (finančno) pomoč velikim družinam. Zato se lahko nanaša le na takšne aktivnosti družine, ki so v zvezi z njenimi vsakodnevnimi potrebami (v danem primeru so to prevozi), ne pa tudi s potovanji in počitnikovanji, ki predstavljajo nadgradnjo slednjega. Bistvo davčne oprostitve torej je, da se omogoči družinam s 3 ali več mladoletnimi otroki, da lažje zadovoljujejo svoje vsakodnevne potrebe. Po mnenju sodišča se zato, glede na povedano, 2. točka 1. odstavka 5. člena ZDMV ne nanaša tudi na vozilo, za katerega želi oprostitev plačila davka tožnik.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za odločitev navajata prvostopni organ kot tudi tožena stranka. Sodišče se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, nanje sklicuje v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.