Jedro

Bistvena za odločitev je dejanska ugotovitev sodišča, da s tožnico primerljiva delavka po enem od kriterijev za določanje presežnih delavcev ni bila pravilno točkovana. Ob pravilnem točkovanju bi dosegla manjše število točk, kar pomeni, da je bila tožnica nezakonito določena kot presežna delavka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 8. 9. 2006 nezakonita, zato pogodba ni nehala veljati in je ugodilo reintegracijskemu in reparacijskim zahtevkom. Ugotovilo je, da tožena stranka ni pravilno izvedla točkovanja delavcev, med katerimi je ugotavljala presežke. Pri eni od primerljivih delavk je nepravilno upoštevala slabše zdravstveno stanje zaradi poškodbe pri delu, čeprav se delavka ni poškodovala na delu ampak izven dela.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno drugostopno sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni pravilno stališče obeh sodišč, da je bila tožena stranka pri odpovedi dolžna upoštevati določbe Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja o postopku in kriterijih določanja presežnih delavcev. Sodišči bi morali upoštevati le določila ZDR glede individualnih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z določbo 285. člena ZPP neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke v zvezi s presojanjem kriterija slabše zdravstveno stanje delavke J. H. in zavrnitve ni obrazložilo. Sodišče prve stopnje bi moralo tožnico v skladu z določili 227. člena ZPP pozvati na predložitev listine (listo planiranih dopustov za avgust 2003) s katero naj bi razpolagala, predložila pa je listino tožene stranke – planirani dopusti za julij 2003. 4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Revizije ni mogoče vložiti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje. Po določbi 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP je takšna kršitev lahko revizijski razlog le, če je storjena pred sodiščem druge stopnje. Ker sodišče druge stopnje ni razpisalo pritožbene obravnave, zatrjevanih kršitev 285. in 227. člena niti ni moglo storiti.

7. Sklepanje o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, je po 213. in 287. členu ZPP pridržano sodišču, čeprav ne gre za povsem prosto presojo sodišča. Ta presoja je omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih (22. člen Ustave Republike Slovenije). Vendar to ne pomeni, da je pravica do izvedbe predlaganih dokazov neomejena. Sodišče ima tu določeno diskrecijo in lahko zavrne izvedbo dokaza, ki ne bi bil bistven za zadevo (prim. odločbi Ustavnega sodišča RS, Up 107/96 z dne 25. 9. 1996 in Up 181/95 z dne 28. 5. 1998). Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up 175/98 z dne 16. 2. 2002). Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 90/98 z dne 10. 10. 2000). Podobna je tudi praksa Vrhovnega sodišča RS: Sodišče sme zavrniti izvedbo dokaza, s katerim ne bi bilo mogoče ugotoviti pravno relevantnega dejstva (prim. sodbo II Ips 663/96), ali izvedbo dokaza, katerega dokazno sporočilo ne bi moglo odločilno vplivati na odločitev sodišča (prim. sodba II Ips 554/99).

8. Kriterijev, ki utemeljujejo odločitev o ugoditvi ali zavrnitvi dokaznega predloga stranke, je več. Načelna dolžnost sodišča je, da predlagane dokaze izvede, ni pa jih treba izvajati zlasti: če so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, če so nerelevantni, ker je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno in če so dokazi neprimerni za ugotovitev določenega spornega dejstva. O obstoju kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Bistvena za odločitev je dejanska ugotovitev sodišča, da primerljiva delavka s tožnico, po enem od kriterijev za določanje presežnih delavcev, ni bila pravilno točkovana. Ob pravilnem točkovanju bi dosegla manjše število točk, kar pomeni, da je bila tožnica nezakonito določena kot presežna delavka. Gre za kriterij iz točke 6. b 39. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS (Uradni list RS, št. 52/94 in nasl.): slabše zdravstveno stanje delavca zaradi poškodb pri delu. Tožena stranka ni dokazala ne da se je delavka J. H. poškodovala na delu in ne tega, da je zaradi njene poškodbe v letu 2003 (udarec v mezinec leve noge) njeno zdravstveno stanje kakorkoli slabše. Za take dejanske ugotovitve povsem zadoščajo izvedeni dokazi: da je bila v času domnevne poškodbe (23. 7. 2003) J. H. na rednem letnem dopustu in da takoj po domnevni poškodbi le ta ni bila evidentirana na predpisan način. Tudi iz zdravniškega potrdila, izdanega po treh letih v času ugotavljanja presežnih delavcev (17. 7. 2006) ne izhaja, da bi se J. H. poškodovala pri delu. Predvsem pa ne, da bi bilo (razen občasnih bolečin v mezincu leve noge) njeno zdravstveno stanje zaradi poškodbe kakorkoli slabše. To pa pomeni, da tudi v primeru, če bi se J. H. 23. 7. 2003 res poškodovala na delu, v letu 2007 za točkovanje po navedenem kriteriju tožena stranka ni imela podlage.

11. Navedbe tožene stranke, da sodišče ne bi smelo upoštevati določb Kolektivne pogodbe je v celoti neutemeljeno in nesprejemljivo že zato, ker je tožena stranka sama določala presežne delavce ravno na podlagi Kolektivne pogodbe in to na podlagi posebnega programa in kriterijev iz 39. člena Kolektivne pogodbe. Sicer pa je že sodišče druge stopnje pravilno in dovolj jasno navedlo enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča v zvezi z veljavnostjo in obveznostjo upoštevanja „starih“ kolektivnih pogodb tudi po 1. 1. 2003. 12. Ker je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba materialno pravno pravilna in revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).