Jedro

Res je sicer, kot to v pritožbi izpostavlja zagovornik, da do nezgode ne bi prišlo, če bi se tudi oškodovanec pred prečkanjem ceste prepričal, če je prečkanje varno. Vendar ravnanje oškodovanca ne prekinja vzročne zveze med obdolženčevim ravnanjem in prepovedano posledico.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega N. K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi N. K. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 140,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega N. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let. Na podlagi drugega odstavka 323. člena KZ-1B v zvezi z 48. členom KZ-1B je bila obdolžencu izrečena tudi prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas 6 mesecev, v skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je bilo odločeno tudi, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca obremenjujejo proračun, dolžan pa je plačati sodno takso.

2. Zoper takšno sodbo se je iz vseh razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP pritožil obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. V kateri smeri bi naj prvostopno sodišče kršilo kazenski zakon, pritožnik, ki v uvodu svoje pritožbe navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, ni konkretiziral, saj ni navedel niti tega, za katero konkretno kršitev (po kateri točki 372. člena ZKP) bi naj šlo. Da bi prvostopno sodišče zagrešilo tovrstne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo.

5. Bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja pritožba, ker po oceni obrambe prvostopno sodišče ni obrazložilo kako bi naj obdolženčeva omejitev vožnje vplivala na obdolženčeve vozniške sposobnosti v obravnavani zadevi, in da obdolženec hitrosti svoje vožnje ni prilagodil tem omejitvam, obrazloženo pa po oceni pritožnika tudi ni, v kakšni vzročni zvezi bi naj bila navedena omejitev s prometno nezgodo in nastalo posledico.

6. S pritožnikom pa ni mogoče soglašati.

7. Izpodbijana sodba ima namreč prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi teh, ki jih v pritožbi izpostavlja obdolženčev zagovornik. Prvostopno sodišče je obrazložilo, da je do obravnavane prometne nezgode prišlo po sončnem zahodu, ko so torej na cesti vladale nočne razmere. Obdolženec, ki je bil v času prometne nezgode star blizu 84 let je imel sicer veljavno vozniško dovoljenje za kategorijo vozil B, vendar z omejitvijo, da lahko vozi samo podnevi. Kljub navedenemu je obdolženec vozil v nočnih razmerah, kar vse je obrazloženo na strani 10 prvostopne sodbe. Na straneh 11, 12 in 13 svoje sodbe pa je prvostopno sodišče tehtno pojasnilo tudi svoje zaključke o tem, da je obdolženec oškodovanca očitno spregledal, k čemur je botrovala neprilagojena hitrost, pomanjkanje potrebne previdnosti ter vožnje v nasprotju z omejitvami iz vozniškega dovoljenja. Ob navedenem pa je prvostopno sodišče tudi še posebej izpostavilo (str. 12 izpodbijane sodbe), da je glede na nočne razmere, bilo mogoče ob vožnji, druga vozila zaznati le na osnovi osvetljenosti teh vozil oziroma v odsevu svetlobe javne razsvetljave ali luči vozil. In prav vožnja v takšnih razmerah je bila obdolžencu v skladu z omejitvijo, navedeno v vozniškem dovoljenju, prepovedana. Ob navedenem pa nikakor ni mogoče soglašati s pritožnikom, da izpodbijana sodba v tej smeri ni obrazložena.

8. Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in tudi popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo in na tej podlagi je tudi utemeljeno zaključilo, da je obdolženec storil v izreku prvostopne sodbe podrobneje opisano kaznivo dejanje. Svoje zaključke je prvostopno sodišče prepričljivo obrazložilo in v izogib ponavljanju se zato pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na tehtne zaključke prvostopnega sodišča in le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

9. Da je do obravnavane prometne nezgode prišlo ob 16.55 uri je prvostopno sodišče ugotovilo ne le na podlagi izpovedbe priče U. H., ki je navajal, da je bilo v času nezgode že mračno, ni pa še bila popolna tema, temveč tudi na podlagi poizvedb na Policijski upravi M., od koder so sporočili, da je kritičnega dne patrulja PP M. I s klicnim znakom MEGA-210 po radijski zvezi ob 16.59 uri sporočila, da je v B. prišlo do nesreče, kot je to sicer opisano tudi na str. 7 izpodbijane sodbe. Ker je do nezgode prišlo 10. decembra, torej tudi ni nikakršnega dvoma, da so bile tedaj, pa tudi že nekaj minut pred tem nočne razmere, saj je do nezgode prišlo, kot je to na str. 10 izpodbijane sodbe navedlo že prvostopno sodišče, okoli 43 minut po sončnem zahodu. Zato se kot povsem neutemeljene izkažejo tudi vse pritožbene navedbe, s katerimi skuša pritožnik v tej smeri vzbuditi dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča. Glede na ugotovljeno pa tudi ni bilo nobene potrebe po širitvi dokaznega postopka oziroma dodatnem razčiščevanju dejstev glede okoliščin časa nastanka obravnavane prometne nesreče, zato je prvostopno sodišče tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe v tej smeri. Obstoj vzročne zveze med obdolženčevo prepovedjo vožnje v nočnih razmerah in nastalo posledico, kar v pritožbi prav tako graja obdolženčev zagovornik, pa je že bil obrazložen v delu, ko je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe glede obstoja bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče namreč ne dvomi, da je obdolženčeva vožnja v nočnih razmerah, čeprav obdolženec v nočnih razmerah sploh ne bi smel voziti, prispevala k temu, da je obdolženec oškodovanca spregledal. Obdolženec je namreč kljub prepovedi vozil v nočnem času, svoje vožnje pa ni prilagodil svojim vozniškim sposobnostim in razmeram na cesti ter dejstvu, da se je približeval prehodu za pešce in ni vozil s potrebno previdnostjo. Obdolženec je namreč, glede na mnenje izvedenca prometne stroke, v oškodovanca trčil s hitrostjo med 50 in 60 km/h in prvostopno sodišče ob tem, da je tudi obdolženec v svojem zagovoru navajal, da je vozil s hitrostjo okoli 60 km/h, upravičeno ni našlo razloga, da bi dvomilo v povsem jasno in določno mnenje že navedenega izvedenca prometne stroke, ki je tudi sicer zadovoljivo odgovoril in razumljivo pojasnil ter strokovno podkrepil svoje zaključke. Zato so pritožbene trditve, da so ugotovitve izvedenca o hitrostih le špekulacije, brez podlage.

10. Kot je prvostopno sodišče povzelo na str. 9 izpodbijane sodbe glede možnosti obdolženčeve zaznave oškodovanca, kar v pritožbi izpostavlja obdolženčev zagovornik, je izvedenec z računalniško simulacijo možnega načina vožnje ter vozil ugotovil, da je obdolženi v primeru, da je oškodovanec pripeljal izza nasproti vozečega tovornega vozila in je s prečkanjem pričel neposredno za tem, ko je tovorno vozilo zapeljalo mimo, le tega lahko mimo zadnjega dela nasproti vozečega tovornega vozila zagledal okoli 1,5 sekunde pred trenutkom trčenja, ko se je oškodovanec nahajal na srednjem delu levega smernega vozišča, oddaljen 24 metrov. Na takšni razdalji pa bi bilo mogoče na področju nezgode osebno vozilo z močnim zaviranjem zaustaviti pri hitrosti vožnje 46,4 km/h. V primeru, če situacija ni bila takšna, kot jo je opisoval obdolženec, pa bi le ta lahko nevarno situacijo zaznal približno 2 sekundi pred trenutkom trčenja, na razdalji okoli 32,3 metra od mesta trčenja, na takšni razdalji pa bi svoje vozilo z reagiranim močnim zaviranjem lahko ustavil celo pri hitrosti vožnje do 53 km/h. Glede na tudi povsem jasne odgovore izvedenca ob neposrednem zaslišanju na glavni obravnavi, ko je izvedenec na vprašanje zagovornika tudi pojasnil, da je bilo v obravnavani zadevi, upoštevaje situacijo, kot jo je opisoval obdolženec (da sta dve vozili vozili pred obdolžencem, eno pa mu je pripeljalo nasproti), kar tudi sicer ni neka neobičajna situacija na cesti in bi obdolženec kolesarja lahko opazil, ko se je nasproti vozeče vozilo pomaknilo toliko naprej, da bi ga bilo mogoče videti mimo zadnjega levega vogala tega vozila in dolžina nasproti vozečega vozila torej ne bi mogla vplivati na drugačno možnost zaznave, pa tudi ni bilo nobene potrebe po dopolnjevanju izvedenskega mnenja. Pa tudi na vprašanje, ki ga v pritožbi ponovno izpostavlja zagovornik, in sicer vprašanje o vplivu hitrosti nasproti vozečega vozila na potek obravnavane nezgode, je izvedenec že odgovoril ob neposrednem zaslišanju na glavni obravnavi (l. št. 200) in pri tem pojasnil, da hitrost vožnje nasproti vozečega vozila ni imela bistvenega vpliva na potek nezgode, pri čemer tega, da bi pri vožnji tega vozila bilo karkoli nenavadnega, v svojem zagovoru ni navajal niti obdolženec. Sicer pa je izvedenec med drugim povedal tudi, da je pri izračunih uporabil ugodnejše variante za obdolženca. Ob navedenem pa se pritožbene trditve obdolženčevega zagovornika v smeri, da je dejansko stanje obravnavane zadeve nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, ker sodišče izvedencu prometne stroke ni naložilo izdelave dopolnitve izvedenskega mnenja v smeri podaje ocene, kako bi nižja hitrost nasproti vozečega vozila vplivala na obdolženčevo možnost zaznave oškodovanca, neutemeljene.

11. Soglašati pa ni mogoče s pritožnikom niti v delu, ko zatrjuje, da bi moralo prvostopno sodišče s pritegnitvijo izvedenca medicinske stroke ugotavljati tudi dejanski reakcijski čas pri obdolžencu. Kot je to zagovorniku v sodbi na str. 5 izpodbijane sodbe obrazložilo že prvostopno sodišče, je namreč povsem običajno, da je reakcijski čas človeka v letih, kot jih je imel obdolženec, daljši od povprečnega reakcijskega časa, zaradi česar bi moral obdolženec voziti še toliko bolj pazljivo in bi moral hitrost svoje vožnje prilagoditi svojim vozniškim sposobnostim. Daljši, kot je reakcijski čas voznika, bolj skrbna in pazljiva mora biti njegova vožnja. Pribava izvedenskega mnenja v predlagani smeri torej nikakor ne bi mogla vplivati na drugačne zaključke, kot jih je ugotovilo prvostopno sodišče in dejansko stanje zaradi tega tudi ni nepopolno ugotovljeno.

12. Res je, kot to v pritožbi navaja obdolženčev zagovornik, in kot je to sicer v svojem zagovoru zatrjeval tudi obdolženec, in sicer, da je obdolženec v času nezgode vozil v skladu z omejitvami, saj je na območju prometne nezgode hitrost vožnje omejena na 60 km/h. Vendar pa pri tem oba očitno spregledata, da je hitrost 60 km/h najvišja še dovoljena hitrost ob optimalnih razmerah na cesti. Ob dejstvu, da je šlo za nočni čas, da obdolženec ponoči sploh ne bi smel voziti, in da je šlo za območje prehoda za pešce v bližini avtobusnega postajališča, hitrost, s katero je vozil obdolženec, prav gotovo ni bila primerna. S kakšno hitrostjo bi moral voziti obdolženec, da bi preprečil nezgodo, je v svojem mnenju pojasnil že izvedenec, to pa je obrazloženo tudi na str. 11 izpodbijane sodbe. Prvostopno sodišče pa je po skrbni oceni vseh izvedenih dokazov in ob izostanku kakršnihkoli zavornih sledov tudi utemeljeno zaključilo, da je obdolženec oškodovanca očitno povsem spregledal. K spregledu pa je, kot je že navedeno, botrovala tako obdolženčeva neprilagojena hitrost (z močnim zaviranjem bi namreč obdolženec lahko ustavil pri hitrosti vožnje 46,4 oziroma 53 km/h), kot pomanjkanju potrebne previdnosti ter zaradi vožnje v nasprotju z omejitvami iz vozniškega dovoljenja.

13. Res je sicer, kot to v pritožbi izpostavlja zagovornik, da do nezgode ne bi prišlo, če bi se tudi oškodovanec pred prečkanjem ceste prepričal, če je prečkanje varno. Vendar ravnanje oškodovanca ne prekinja vzročne zveze med obdolženčevim ravnanjem in prepovedano posledico, kot je obrazloženo na str. 11 - 13 izpodbijane sodbe, pri čemer pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključki prvostopnega sodišča, da oškodovanec v danih razmerah (prehod za pešce ob avtobusnem postajališču, kjer je vsekakor pričakovati na cestišču ljudi, tudi otroke, ko je imel obdolženec tudi objektivno možnost zaznati oziroma opaziti oškodovanca...) tudi ni bil nepričakovana ovira, zaradi česar pritožba tudi v tem delu ne more prepričati.

14. Ob vsem obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeno.

15. Odločbe o kazenski sankciji pritožnik, razen v uvodu, ko navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, v pritožbi posebej ne napada. Preizkus odločbe o kazenski sankciji je zato pritožbeno sodišče opravilo po uradni dolžnosti, glede na ostale uveljavljane pritožbene razloge. Preizkus pa je pokazal, da je prvostopno sodišče obdolžencu izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, v kateri so prišle dovolj do izraza vse olajševalne okoliščine, tako da se izrečena pogojna obsodba, kljub izredno hudim posledicam prometne nezgode, pokaže kot povsem pravična. Utemeljeno pa je prvostopno sodišče obdolžencu izreklo tudi prepoved vožnje motornega vozila, kot je to opisano pod točko 5 izpodbijane sodbe.

16. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

17. Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbi prvega odstavka 95. v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, taksa pa je bila obdolžencu odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo.