Jedro

Priprave, ki so zlasti na področju intelektualnih storitev, kot predmeta delovršne pogodbe, logične, pričakovane in celo nujne, pa sodijo v pogajanja, saj je od zaključkov teh odvisna konkretna vsebina pogodbe, ki jo stranki pripravljata in njena kasnejša interpretacija (gl. 30. čl. ZOR Tudi iz zakonske norme je razvidno, da bodoči pogodbeni stranki trpita določene stroške v zvezi s pripravo pogodbe, če ne drugačne, za porabljeni čas. Vendar pa si teh vzajemno ne povrneta, če se drugače ne dogovorita (gl. 4. odst. 30. čl. ZOR). Le stranka, ki se je pošteno pogajala, lahko zahteva odškodnino od nasprotne stranke, ki bodisi ni niti imela namena, skleniti pogodbo (gl. 2. odst. citiranega člena) ali pa je tak namen brez utemeljenega razloga opustila (gl. 3. odst. citiranega člena). Tožnica pa v tem sporu ni postavila odškodninskega zahtevka, pač pa denarno terjatev, na podlagi, ki je ni dokazala, zato prvostopnemu sodišču ni bilo treba materialnopravno presojati njenega tožbenega zahtevka iz odškodninske podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani opr. št. ... z dne ... v 1. in 3. tč. izreka, ker je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožečo stranko je obsodilo na povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 60.410,00 SIT. Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. do 3. tč. 1. odst. 353. čl. ZPP/77 in predlagala, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi tako, da napadeno sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopnjemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožnica očita prvostopnemu sodišču nepravilno materialnopravno ugotovitev, da je šlo med pravdnima strankama za pogajanja o sklenitvi poslovnega razmerja, saj je bilo to sklenjeno že na prvem informativnem sestanku, ko je tožeča stranka predstavila način dela in ceno svetovalne ure, s čimer je direktor tožene stranke soglašal. Vsebina šestih sestankov med pravdnima strankama niso bila pogajanja o pogojih sklenitve pogodbe, temveč svetovanja, na katera se je morala tožeča stranka pripraviti, saj je šlo za izvajanje naročenih storitev. Do končne realizacije dogovorjenega posla sicer ni prišlo iz razlogov na strani tožene stranke, vendar pa so vsebina posla, kot je uvajanje informacijskega sistema, predvsem storitve svetovanja, ki jih je tožeča stranka nudila na več ur trajajočih sestankih s toženo stranko. Nasprotna stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila. Sodišče druge stopnje je o pritožbi odloločilo na podlagi določb starega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), ker je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku (1. odst. 498. čl. ZPP/99). Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, nato pa o zahtevku tudi materialnopravno pravilno odločilo. S stališči, izraženimi v obrazložitvi prvostopne sodbe, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju tudi nanje sklicuje. V zvezi s pritožbenimi trditvami pa še dodaja: Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspela dokazati, da naj bi s toženo stranko sklenila pogodbo za svetovanje po ceni 80,00 DEM v tolarski protivrednosti za uro svetovanja. Sodišče prve stopnje je navedeno odločilno dejstvo za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi računa št. 103-1/93 z dne 8.1.1993, izdanega za plačilo "pomoči pri uvajanju informacijske tehnologije, 55 ur po 4.556,00 SIT" (priloga A/2) pravilno ugotovilo in zatrjevane storitve tožeče stranke na podlagi ocene izvedenih dokazov tudi pravilno pravno ovrednotilo, kot dejanja za pripravo (in kasnejšo sklenitev) pogodbe za postavitev informatike v zvezi s toženkinim prehodom na organizacijo dveh profitnih centrov. Tožnica je namreč sama trdila, da naj bi za toženo stranko postavila informatiko (pripravljalna vloga z dne 31.3.1995 - red. št. 3 spisa), kar naj bi se (po izpovedi njenega direktorja - zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 9.10.1998, red. št. 6 spisa) izrazilo v izdelavi pismenega projekta glede strategije razvoja informatike pri toženi stranki. Intelektualno zahteva storitev, kot rezultat dela (prim. 600. čl. ZOR) pa razumljivo terja temeljito predhodno strokovno pripravo prevzemnika posla, saj ne gre (kar pritožnica priznava) za dobavo blaga ali izvršitev fizičnih del. Tožnica ni trdila, niti dokazovala, da so njena svetovanja imela za posledico konkretne poslovne ali organizacijske odločitve tožene stranke oziroma, kot je prvostopno sodišče v razlogih zapisalo, da bi se njena "pomoč" rezultirala v dejanski sklenitvi pogodbe. Prav zato je ponujene dokaze pravilno ocenilo kot priprave strank na sklenitev pogodbe o projektu za postavitev informatike. Takšne priprave, ki so zlasti na področju intelektualnih storitev, kot predmeta delovršne pogodbe, logične, pričakovane in celo nujne, pa sodijo v pogajanja, saj je od zaključkov teh odvisna konkretna vsebina pogodbe, ki jo stranki pripravljata in njena kasnejša interpretacija (gl. 30. čl. ZOR in pojem pogajanj v komentarju o Obligacijskih razmerjih prof. dr. Stojana Cigoja). Tudi iz zakonske norme je razvidno, da bodoči pogodbeni stranki trpita določene stroške v zvezi s pripravo pogodbe, če ne drugačne, za porabljeni čas. Vendar pa si teh vzajemno ne povrneta, če se drugače ne dogovorita (gl. 4. odst. 30. čl. ZOR). Le stranka, ki se je pošteno pogajala, lahko zahteva odškodnino od nasprotne stranke, ki bodisi ni niti imela namena, skleniti pogodbo (gl. 2. odst. citiranega člena) ali pa je tak namen brez utemeljenega razloga opustila (gl. 3. odst. citiranega člena). Tožnica pa v tem sporu ni postavila odškodninskega zahtevka, pač pa denarno terjatev, na podlagi, ki je ni dokazala, zato prvostopnemu sodišču ni bilo treba materialnopravno presojati njenega tožbenega zahtevka iz odškodninske podlage. Pritožničina trditev, da je šlo pri "obračunani pomoči pri uvajanju informacijske tehnologije" dejansko za izvajanje sklenjene pogodbe, od katere je tožena stranka v nadaljevanju neutemeljeno odstopila je tako glede na izvajanja tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi nedovoljena pritožbena novota (gl. 1. odst. 496a čl. ZPP/77). S temi razlogi je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Le to namreč ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na kar pazi sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi po uradni dolžnosti (368. čl. ZPP/77). Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP/77).