Jedro

Pritožnica ni članica Agrarne skupnosti in kot taka ne izpolnjuje pogojev za dedovanje premoženja, ki je bilo vrnjeno zapustniku kot članu agrarne skupnosti, v naravi. Ker kot zapustnikova nečakinja ni nujna dedinja tudi nima pravice do izplačila nujnega deleža v denarju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot edino dedinjo v sklepu navedenega premoženja določilo I. Š. Ugotovilo je, da pritožnica sicer sprejema zapuščino, ki bi ji šla po zapustniku, vendar ni članica Agrarne skupnosti Z. S. in ni nujna dedinja, zato nima pravice do dedovanja.

2. Zoper sklep se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje H. P. Predlaga, naj se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje njo in ostale dediče napotilo, naj se včlanijo v Agrarno skupnost Z. S. Njeno članstvo je bilo zavrnjeno z obrazložitvijo, da je po Pravilih Agrarne skupnosti Z. S. njen član lahko samo ena oseba iz vsake hišne številke, in sicer „lastnik hišne številke“. Ta pravila se sicer ne upoštevajo vedno, saj ima več hišnih številk dva člana, vsi člani pa tudi niso „lastniki hišne številke“. Poleg tega so v nasprotju z Zakonom o ponovni ustanovitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (1) (ZPVAS), saj le-ta za članstvo v agrarni skupnosti ne določa prednostnega vrstnega reda med dediči, niti ne določa, da bi član agrarne skupnosti lahko bil samo eden od dedičev. Sodišče prve stopnje bi pred izdajo sklepa o dedovanju moralo preveriti zakonitost predhodnih postopkov, in sicer tega, ali je agrarna skupnost Z. S. ravnala zakonito, ko je v članstvo sprejela zgolj eno osebo, ne da bi ugotavljala, ali je ta oseba res edini zakoniti dedič.

3. Pritožba je bila vročena udeležencem, ki nanjo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pritožnica ni članica Agrarne skupnosti Z. S. in da kot taka ne izpolnjuje pogojev za dedovanje premoženja, ki je bilo vrnjeno zapustniku kot članu agrarne skupnosti v naravi (8. člen ZPVAS). Po 25. členu Zakona o dedovanju(2) (ZD) pritožnica kot zapustnikova nečakinja ni nujna dedinja in zato nima pravice do izplačila nujnega deleža v denarju.

6. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi sodišče prve stopnje moralo preverjati, ali je agrarna skupnost ravnala pravilno, ko je dovolila članstvo dedinji I. Š., članstvo pritožnice pa je zavrnila z obrazložitvijo, da je po pravilih agrarne skupnosti lahko njen član samo ena oseba z določenega naslova. Ugotavljanje tega bi presegalo okvire zapuščinskega postopka, v katerem se ugotavlja le, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje spada v zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam (162. člen ZD). Če se pritožnica z odločitvijo o zavrnitvi njenega članstva ne bi strinjala, bi to morala uveljavljati v drugem ustreznem postopku, ne pa v zapuščinskem postopku. Poleg tega je iz članskega imenika Agrarne skupnosti Z. S. (l. št. 126) razvidno, da je bila I. Š. v članstvo sprejeta leta 2006. Ena od odločb o denacionalizaciji premoženja, o dedovanju katerega je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom, je bila izdana leta 2001, ostale pa leta 2008, torej po tem, ko je I. Š. že bila članica Agrarne skupnosti Z. S. Zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je Agrarna skupnost Z. S. neenakopravno obravnavala zapustnikove dediče, in da je bila I. Š. v članstvo sprejeta za potrebe tega zapuščinskega postopka, saj se je v Agrarni skupnosti Z. S. včlanila še pred izdajo (večine) odločb o denacionalizaciji in pred uvedbo zapuščinskega postopka, najverjetneje na podlagi dejstva, da je bila na podlagi zapustnikove oporoke s sklepom Temeljnega sodišča v Kranju, Enota v Škofji Loki, opr. št. D 152/8 z dne 22. 09. 1980 skupaj s svojim možem V. Š. proglašena za zapustnikovo dedinjo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da edino I. Š. izpolnjuje pogoje za dedovanje vrnjenega premoženja v naravi, in njo razglasilo za edino dedinjo tega premoženja.

7. Podan ni noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep.

(1) Ur. l. RS 5/94 s spremembami.

(2) Ur. l. SRS 15/76 s spremembami.