Jedro

Po določilu 117. člena SZ je za odkup stanovanja bistveno imetništvo stanovanjske pravice na določenem stanovanju na dan uveljavitve SZ, to je 19.10.1991. Zato tožnik po navedenih pogojih ne more zahtevati odkup drugega stanovanja, ki ga je dobil z zamenjavo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka prodati stanovanje v večstanovanjski hiši v Mariboru, po pogojih iz 117. člena Stanovanjskega zakona. Zahtevek je zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnik ni bil imetnik stanovanjske pravice na navedenem stanovanju, ko je bil uveljavljen Stanovanjski zakon in da zato ne izpolnjuje pogojev za nakup stanovanja po določbah 117. člena Stanovanjskega zakona. Tožnikovo pritožbo zoper navedeno sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlagal, da naj se izpodbijana sodba spremeni ter ugodi njegovemu zahtevku. V reviziji opozarja, da je bil ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona imetnik stanovanjske pravice na enoinpolsobnem stanovanju v Mariboru, in da je to stanovanje zamenjal za sporno dvoinpolsobno stanovanje v Mariboru, dne 09.11.1992 s soglasjem toženke, ki mu je zagotovila možnost odkupa po 117. členu Stanovanjskega zakona. Ob tem pa je pomembno dejstvo, da je bila navedena zamenjava stanovanja sklenjena v nasprotju s 111. členom Stanovanjskega zakona, ker je bila izvedena po lastninjenju stanovanj. Toženka je zato dolžna prodati tožniku sporno stanovanje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenje, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je z revizijo uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (iz leta 1999, čeprav je potrebno v tem postopku uporabiti še določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, kot je že spredaj pojasnjeno, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo novega ZPP). Taka kršitev, kot jo tožnik uveljavlja, je podana, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi bilo moralo opraviti glavno obravnavo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izdalo svojo sodbo 16.12.1998 na podlagi opravljene glavne obravnave istega dne (listovna št. 38 spisa sodišča prve stopnje). Navedena ugotovitev kaže, da so zadevna revizijska izvajanja v nasprotju z dejstvi in da zato ni bila zagrešena uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Uradoma upoštevne kršitve iz 386. člena ZPP pa niso bile zagrešene.

Revizijsko sodišče zato zaključuje, da je revizija iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka neutemeljena.

Po presoji revizijskega sodišča je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, kar pomeni, da ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Odločilnega pomena za razsojo spora so bile naslednje ugotovitve sodišč nižjih stopenj: tožnik je bil ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ) dne 19.10.1991 imetnik stanovanjske pravice na enoinpolsobnem stanovanju v Mariboru. To stanovanje je s soglasjem toženke (lastnice stanovanja) dne 09.11.1992 zamenjal za dvoinpolsobno stanovanje v Mariboru. Po zamenjavi je tožnik sklenil najemno pogodbo s toženko za dvoinpolsobno stanovanje, zatem pa je vložil zahtevo za odkup tega stanovanja, ki jo je toženka zavrnila, ker tožnik ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona ni bil imetnik stanovanjske pravice na navedenem stanovanju. Tožnik po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj ni dokazal, da bi bil ob zamenjavi stanovanj dogovorjen tudi prenos pravice do odkupa zamenjanih stanovanj.

Glede na take ugotovitve sta sodišči nižjih stopenj pravilno zavrnili tožnikov zahtevek na odkup spornega stanovanja. Njegov zahtevek namreč ni imel opore v 117. členu ali v kakšnem drugem določilu SZ. Po določbah prvega odstavka 117. člena SZ morajo lastniki prodati bremen prosto stanovanje na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na tem stanovanju imel na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona. Po takem določilu je za odkup stanovanja po določbah prvega odstavka 117. člena bistveno imetništvo stanovanjske pravice na določenem stanovanju na dan uveljavitve SZ, to je 19.10.1991. Tožnik, kot je bilo ugotovljeno, pa je bil imetnik stanovanjske pravice na navedeni datum na enoinpolsobnem stanovanju in ne na dvoinpolsobnem stanovanju v Mariboru, katerega odkup je zahteval v tej pravdi. S tožbo uveljavljene pravice pa tožnik po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj tudi ni dokazal s kakšno drugo podlago (zatrjevanim dogovorom). Ker tožnik po povedanem ni imel pravice zahtevati odkup spornega stanovanja po določbah 117. člena SZ, sta sodišči nižjih stopenj utemeljeno zavrnili njegov tožbeni zahtevek.

Ker sta sodišči nižjih stopenj tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno odločili, da tožnik nima pravice do odkupa spornega stanovanja po določbah 117. člena SZ, kakšne bistvene kršitve določb postopka pa niso bile zagrešene, je moralo revizijsko sodišče zavrniti tožnikovo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).