Jedro

Neogibnost pripora kot skrajnega osebnega omejevalnega ukrepa za zagotovitev varnosti ljudi je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo pod točko 11 izpodbijanega sklepa. Izrecno je izpostavilo, da milejši ukrepi po ZKP (hišni pripor ali prepoved približanja) ne pridejo v poštev, ker bi se obdolženec lahko vrnil le nazaj v dom upokojencev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 1. 2. 2022, opr. št. II Ks 384/2022, na podlagi določbe drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolženega A. A. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za dva meseca, do vključno dne 3. 4. 2022 do 00.16 ure. Obdolženec se nahaja v priporu od 3. 1. 2022 od 00.16 ure dalje. S sklepom preiskovalnega sodnika z dne 12. 1. 2022, opr. št. III Kpr 384/2022, je bila zoper njega uvedena preiskava zaradi poskusa kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakona (v nadaljevanju KZ-1), ki naj bi ga storil na škodo oškodovanca B. B. 2. Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti z milejšim ukrepom za odpravo ponovitvene nevarnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po proučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je senat prvostopenjskega sodišča pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

5. Uvodoma pritožnik izpodbija razloge, na katerih sodišče prve stopnje gradi svoj zaključek o obstoju utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za odreditev oziroma podaljšanje pripora. Izpostavlja, da naj sodišče prve stopnje ne bi natančno in podrobno povzelo pričevanja oškodovanca B. B. Ta naj po prepričanju pritožnika ne bi izpovedal, da se je zbudil zaradi občutka, da ga nekdo drži za roke pač pa, da je ležal z rokami ob telesu, ko pa se je prebudil, naj bi nad seboj videl obdolženca, ki naj bi ga držal za roke. Teza pritožnika je, da v kolikor je obdolženec oškodovanca držal za roke, ni imel proste roke s katero bi ga lahko zabodel. Ker naj bi šlo za bistveno razhajanje med razlogi izpodbijanega sklepa in vsebino listine oz. zapisnika o zaslišanju oškodovanca, je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožnika storilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar pa že samo po sebi terja razveljavitev izpodbijanega sklepa.

6. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene trditve o smiselno podanem dvomu v obstoj utemeljenega suma, da naj bi obdolženi A. A. storil očitano mu kaznivo dejanje poskusa umora. Da naj bi oškodovanca B. B. zabodel prav obdolženi, ne izhaja le iz celotnega pričevanja oškodovanca, pač pa tudi iz po prvem sodišču pod točkama 6 in 7 korektno povzetih personalnih in materialnih dokazov. Iz samega zapisnika o zaslišanju oškodovanca pred preiskovalnim sodnikom z dne 31. 1. 2022 izhajajo med ostalim sledeče njegove navedbe: „Jaz sem spal, potem pa kot da bi me nekaj zapeklo, občutek sem imel tudi, da me nekdo drži za roke in ko sem se prebudil, je dejansko on bil na meni in me držal za roki, vendar sem ga potem uspel nekako dvigniti in ga poriniti, vreč s sebe na levo, med posteljo in nočno omarico“. Tako se izkaže, da je prvo sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa ta del oškodovančeve izpovedbe korektno povzelo in ni podanih razhajanj, ki bi morebiti kazala na uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Oškodovanec ni trdil, da ga naj bi obdolženec zabodel tedaj, ko naj bi ga držal za roki, pač pa da ga je najprej nekaj zapeklo in je imel občutek, da ga nekdo drži za roke. Torej gre iz izpovedbe oškodovanca zaključiti, da je najprej bil zaboden in šele potem naj bi ga obdolženec držal za roki, nakar naj bi ga oškodovanec dvignil in porinil od sebe. Tudi ob koncu zaslišanja je oškodovanec pojasnil, da se je zbudil ob „tistem pekočem občutku“ in občutil, da ga „nekaj drži za roke“.

7. Naslednjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, tokrat iz drugega odstavka 371. člena ZKP, naj bi sodišče prve stopnje po prepričanju pritožnika storilo, ker naj ne bi v skladu z drugim odstavkom 202. člena ZKP obrazložilo, zakaj je pripor v konkretnem primeru neogibno potreben za varnost ljudi. Pri tem naj sodišče prve stopnje ne bi ocenilo, ali je mogoče v obravnavanem primeru doseči zasledovani cilj tudi z milejšim ukrepom hišnega pripora ali celo prepovedjo približanja.

8. Tudi te pritožbene trditve sodišče druge stopnje zavrača kot neutemeljene. Neogibnost pripora kot skrajnega osebnega omejevalnega ukrepa za zagotovitev varnosti ljudi je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo pod točko 11 izpodbijanega sklepa. Izrecno je izpostavilo, da milejši ukrepi po ZKP (hišni pripor ali prepoved približanja) ne pridejo v poštev, ker bi se obdolženec lahko vrnil le nazaj v dom upokojencev, kjer pa biva tudi oškodovanec, pri čemer prvi senat ugotavlja, da tudi namestitev obdolženca v drugi dom ni garant, da kaznivega dejanja ne bi ponovil. Pri tem ne gre zanemariti pričevanja domske medicinske sestre C. C., ki je izpovedala, da naj bi po obravnavanem dejanju obdolženi celo izjavil, da je oškodovanca še premalo „zaštihal“. Ne gre se strinjati, da naj bi obdolženec predstavljal potencialno grožnjo le napram oškodovancu, saj je sodišče prve stopnje pod točko 8 obrazložitve izpostavilo določene ugotovitve, ki izhajajo iz izpovedb sostanovalcev v domu upokojencev ter policijskih poročil, da se je obdolženec v preteklosti večkrat nedostojno, v določenih primerih celo agresivno vedel do zaposlenih in da je zaradi tega morala posredovati tudi policija.

9. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnik vidi v tem, da naj bi bili razlogi izpodbijanega sklepa nelogični in neživljenjski in sicer pri utemeljevanju subjektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti, ko se izpostavlja obdolženčevo prekomerno uživanje alkohola, nepredvidljivost v ravnanjih in nasilni izpadi v preteklosti. Zagovornik namreč meni, da obdolženec pri tem ni nikogar toliko ogrožal, da bi bila odreditev pripora edini možen ukrep.

10. Sodišče prve stopnje ne soglaša s pritožnikom, da obdolženec z opisanimi ravnanji ni nikogar ogrožal. Agresivno vedenje napram osebju doma, kot izhaja iz prijav kršitev javnega reda in miru (list. št. 92 do 101) in popisano v kronologiji dogodkov doma upokojencev z dne 3. 1. 2022 (list. št. 51 do 53) ne pritrjujejo stališču obrambe. Ker pa je takšno agresivno ravnanje preraslo v sedaj obravnavano hudo kaznivo dejanje zoper življenje in telo, ki naj bi ga storil zoper oškodovanca, pa je povsem razumen zaključek prvega sodišča, da varnosti ljudi zaenkrat ni mogoče zagotoviti z milejšim osebnim omejevalnim ukrepom.

11. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o priporu po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.