Jedro

Tožeči stranki ni mogoče priznati začasnega zatočišča po Zakonu o začasnem zatočišču, glede na to, da je prišla v Republiko Slovenijo dejansko potem, ko je bila v BiH, iz katere je prišla, vojna že končana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1956/2002-6 z dne 27.11.2002.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 14.8.2002, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Č., Oddelka za upravne notranje zadeve z dne 21.11.2001, s katero je bila zavrnjena tožnikova vloga za priznanje začasnega zatočišča ter odločeno, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku enega meseca od dokončnosti odločbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje iz izpodbijane odločbe povzema, da imajo tožnikova žena B.S. ter njegovi otroci J.S., D.S. in J.S. v Republiki Sloveniji priznan status začasnih beguncev od leta 1992 ter da se tožnik v Republiki Sloveniji nahaja od 10.9.1996, pri čemer mu status začasnega begunca ni bil nikoli priznan. Republika Slovenija je osebam, ki so zaradi vojnih razmer v Bosni in Hercegovini pribežale v Republiko Slovenijo pred 27.9.1993, priznala status begunca, tak status pa jim je priznan tudi na podlagi Zakona o začasnem zatočišču (Ur. l. RS, št. 20/97, v nadaljevanju ZZZat), ki je začel veljati dne 25.4.1997. Vendar pa imajo status begunca priznan le pod pogojem, da so imele osebe do navedenega datuma že prej priznan status začasnega begunca (da so imele veljaven karton začasnega begunca oziroma so bile pri Rdečem križu registrirane kot začasni begunci iz Bosne in Hercegovine). Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke, da tožniku začasnega zatočišča zaradi vojnih razmer v Bosni in Hercegovini po določbah ZZZat ni mogoče priznati, glede na to, da je prišel v Republiko Slovenijo dejansko potem, ko je bila v Bosni in Hercegovini vojna že končana. Po mnenju sodišča prve stopnje je pravilna tudi razlaga tožene stranke, ki se nanaša na določbo 3. člena ZZZat, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi kot na pravno podlago za priznanje začasnega zatočišča zaradi združitve z njegovo družino. Po določbi 1. alinee 2. odstavka 3. člena ZZZat lahko začasno zatočišče pridobijo tudi osebe, ki so ožji družinski člani oseb, ki so zaradi nastalih razmer prišle neposredno v Republiko Slovenijo, vendar pod pogojem, da so prišle v Republiko Slovenijo skupaj z njimi (in so v Republiki Sloveniji tudi ostale). Začasno zatočišče po 2. alinei 2. odstavka 3. člena ZZZat lahko pridobijo tudi družinski člani oseb, ki so že bile zakonito v Republiki Sloveniji ob nastanku razmer, pa se ne morejo vrniti v matično državo, pod nadaljnjim pogojem, da so prišle v Republiko Slovenijo neposredno zaradi razmer, ki so nastale v državi, iz katere prihajajo. Glede na takšno zakonsko ureditev lahko pridobijo začasno zatočišče po ZZZat le tisti, ki so prišli v Republiko Slovenijo neposredno iz države, za katero po 2. členu ZZZat Vlada Republike Slovenije ugotovi, da so v njej nastale takšne razmere, kot na primer vojna ali njej podobne razmere, okupacija, množične kršitve človekovih pravic in podobno. Ker pa v Bosni in Hercegovini, iz katere je prišel tožnik, v času njegovega prihoda niso vladale razmere, ki jih predvideva 2. člen ZZZat, tožniku začasnega zatočišča ni mogoče priznati, ne glede na to, da se v Republiki Sloveniji nahaja njegova družina s priznanim statusom začasnega begunca. Za takšne primere je po Zakonu o tujcih (Ur. l. RS, št. 61/99, ZTuj-1) predvideno uresničevanje načela o združitvi družine in o pravici do celovitosti družine, ki jih določajo splošna deklaracija o človekovih pravicah, konvencija o otrokovih pravicah in Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Po ZTuj lahko, če tožnikova žena in otroci izpolnjujejo predpisane pogoje ZTuj, uveljavljajo pravico do združitve tožnika kot očeta z družino po določbah ZTuj, ne more pa uveljavljati te pravice tožnik na podlagi ZZZat. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in da temelji na zakonu, je zavrnilo tožbo kot neutemeljeno.

Tožnik v pritožbi meni, da pri odločanju o priznanju njegove zaščite organi odločanja niso pravilno uporabili določb procesnih in materialnih predpisov, niti niso pravilno ugotovili dejanskega stanja. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je prvostopni organ pravilno in zakonito odločil o prošnji za priznanje začasnega zatočišča, po njegovem mnenju ni pravilna. Že v postopku je pojasnil, da prihaja iz Republike Srbske v Bosni in Hercegovini, po narodnosti je pa Musliman. Vsa družina ima priznano začasno zatočišče do preklica, vsi so nastanjeni v zbirnem centru v Č. Na območje, od koder so pribežali, se iz razlogov osebne varnosti ni vrnil še noben Musliman, kar je splošno znano dejstvo. Nedvomno bi bil ob vrnitvi v matično državo izpostavljen preganjanju oziroma slabemu, nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Prišel je neposredno v Republiko Slovenijo. Vsa njegova družina že ima priznano začasno zatočišče. Pri tem pa je treba upoštevati tudi njegovo ustavno pravico do družinskega življenja, ki mu jo zagotavlja tudi 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Skladno s sprejetimi mednarodnimi konvencijami bi mu morala Slovenija priznati pravico do pribežališča, ki jo zagotavlja 48. člen Ustave Republike Slovenije. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-200/00-6 z dne 28.9.2000 (Ur. l. RS, št. 94/2000), odločilo, da se razveljavi 30. člen ZZZat in hkrati tudi odločilo, da se odpravi Uredba Vlade Republike Slovenije o pridobitvi začasnega zatočišča za državljane Bosne in Hercegovine, ki je bila izdana na podlagi tega zakonskega pooblastila in odločilo, da lahko vsakdo, ki so mu nastale škodljive posledice s posamičnim aktom, sprejetim na podlagi odpravljene uredbe, zahteva njihovo odpravo v roku treh mesecev od objave v Uradnem listu RS. Organi odločanja so izpodbijane odločbe oprli na določbe citirane uredbe, ki je bila odpravljena z odločbo ustavnega sodišča. Glede na navedeno so organi odločanja odločili na podlagi napačne uporabe materialnih predpisov in napačne uporabe materialnega prava. V primeru, da bi moral zapustiti Republiko Slovenijo, kot bi sledilo iz izpodbijanih odločb, bi to pomenilo kršitev temeljne človekove pravice in načela nevračanja, kar zagotavlja notranja in mednarodna zakonodaja. Ta pravica je absolutna in je države ne morejo omejiti. Dejstvo, da Republika Slovenija vrača Muslimana v Republiko Srbsko, pri čemer ima vsa družina priznano zaščito do preklica, on pa kot prosilec nima v matični državi ne sorodstva in ne premoženja in zatrjuje ogroženost osebne varnosti, pomeni hudo kršitev vseh konvencij, ki jih je navedel že v tožbi. Ob upoštevanju vseh navedenih razlogov in dejstva, da je Slovenija pravna država, ki se zavzema za človekove pravice in temeljne svoboščine, je prepričan, da mu bo pritožbeno sodišče po analizi vseh dokazov in splošno znanih dejstev priznalo pravico do začasnega zatočišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in v tožbi izpodbijano odločbo razveljavi in ugodi njegovemu predlogu za priznanje začasne zaščite v Republiki Sloveniji. Predlaga tudi, da ga pritožbeno sodišče oprosti plačila sodne takse iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in temelji na zakonu.

Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na določbe 2. člena in 1. alinee in 2. alinee 2. odstavka 3. člena ZZZat. Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov v upravnih spisih pravilno ugotovilo, da imajo tožnikova žena B.S. ter njegovi otroci J., D. in J.S. v Republiki Sloveniji priznan status začasnih beguncev od leta 1992 ter da se tožnik v Republiki Sloveniji nahaja od 10.9.1996, pri čemer mu status začasnega begunca ni bil nikoli priznan. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno soglašalo z odločitvijo tožene stranke v njeni odločbi, da tožniku začasnega zatočišča zaradi vojnih razmer v Bosni in Hercegovini po določbah ZZZat ni mogoče priznati, glede na to, da je prišel v Republiko Slovenijo dejansko potem, ko je bila v Bosni in Hercegovini vojna že končana. Namreč v Bosni in Hercegovini, iz katere je tožnik prišel, v času njegove prihoda niso vladale razmere, ki jih predvideva 2. člen ZZZat. Zato je utemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da tožniku začasnega zatočišča ni mogoče priznati, ne glede na to, da se v Republiki Sloveniji nahaja njegova družina s priznanim statusom začasnega begunca. Za takšne primere je po ZTuj-1 predvideno uresničevanje načela o združitvi družine in o pravici do celovitosti družine, ki jih določajo splošna deklaracija o človekovih pravicah, konvencija o otrokovih pravicah in Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Po ZTuj lahko, če tožnikova žena in otroci izpolnjujejo predpisane pogoje po ZTuj-1, uveljavljajo pravico do združitve tožnika kot očeta z družino po določbah ZTuj, ne more pa uveljavljati te pravice tožnik na podlagi ZZZat. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ni odločilo o tožnikovem predlogu, da ga oprosti plačila sodne takse in humanitarnih razlogov, ker je o tem že odločilo sodišče prve stopnje s pravnomočnim sklepom, št. U 1956/2002 z dne 8.1.2003, s katerim je tožnika oprostilo plačila sodnih taks, kar velja za ta upravni spor v celoti.