Jedro

Odločitev sodišča o izplačilu denarne vrednosti solastniškega deleža na sodni depozit, ki je bila sprejeta na predlog začasnega zastopnika upnika (neznanega bivališča), dolžniku zgolj zaradi oblike izpolnitve ni v škodo. Upnik sme predlagati način izpolnitve, dolžnik pa drugega možnega načina poravnave svoje obveznosti ni ponudil.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (glede predlagateljeve obveznosti plačati nasprotnima udeležencema razliko v vrednosti prejete nepremičnine z obrestmi na sodni depozit) potrdi sklep sodišča prve stopnje. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nepremičnina s parcelno št. 2378/2 k.o. G., ki je v solasti predlagatelja do ¾ in nasprotnih udeležencev vsakega do 1/8, razdeli tako, da se jo v celoti dodeli v last in posest predlagatelju, ta pa je dolžan v 30-tih dneh od pravnomočnosti sklepa plačati nasprotnima udeležencema vsakemu 2.398,62 EUR skupaj z obrestmi, ki tečejo od pravnomočnosti sklepa dalje do plačila, pri čemer je dolžan za oba nasprotna udeleženca denarni znesek položiti v sodni depozit, kjer se zneska hranita do izročitve upravičencem.

Proti sklepu se, kolikor mu je naložena obveznost plačila denarnega zneska na sodni depozit, pritožuje predlagatelj po pooblaščencu. Meni, da je sodišče s tako odločitvijo zmotno uporabilo materialno pravo. 70. člen SPZ, ki je bil podlaga za razdelitev nepremičnine na način, za katerega se je odločilo prvostopenjsko sodišče, ne daje sodišču podlage, da bi zavezancu za izplačilo denarne razlike naložilo, da mora denar deponirati v sodni depozit. Varovalka, ki je v SPZ predvidena za upravičence do plačila, je zakonita zastavna pravica, kazen za zamudo pri plačilu pa so obresti. Zato bi lahko sodišče za zavarovanje pravic nasprotnih udeležencev na nepremičnini, ki je bila predmet delitve, lahko ustanovilo zgolj zastavno pravico in nič več. Obligacijski zakonik v prvem odstavku 302. člena omogoča dolžniku, da sme, če je upnik v zamudi, ali je neznan ali če se ne ve zanesljivo kdo ali kje je, položiti zanj dolgovano stvar pri sodišču. Depozit je torej institut, ki je fakultativen in v korist dolžnika. Dolžniku položitve pri sodišču ni treba opraviti, zato v konkretnem primeru niti SPZ niti OZ ne predstavljata pravne podlage za izpodbijano odločitev sodišča. Predlagatelj je zavezanec za plačilo, torej dolžnik, zato je edini, ki je aktivno legitimiran za vložitev predloga za sprejem zneska na depozit po določilih ZNP. Takega predloga on ni podal. Sodišče zato ni imelo podlage, da je o sodnem depozitu sploh odločalo. Z izpodbijano odločitvijo je bistveno kršilo določila ZPP, taka relativna bistvena kršitev pa je zagotovo vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, saj je predlagatelja sodišče zavezalo k ravnanju, ki je brez pravne podlage in v nasprotju s pravilom OZ o načinu prenehanja obveznosti.

Začasni zastopnik nasprotnih udeležencev je podal odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je sodišče izpodbijano odločitev sprejelo pravilno in na njegov predlog, ker ni znano, kje sta upnika – nasprotna udeleženca. Gre za določitev oblike izpolnitve predlagateljeve obveznosti, ki v ničemer ne nasprotuje interesu predlagatelja, saj mu omogoča pravilno izpolnitev. Prav isto bi bilo, če bi nasprotna udeleženca sporočila številke svojih računov pri poslovnih bankah, na katere bi s plačilom predlagatelj izpolnil obveznost. Meni, da je predlagateljevo pritožbo razumeti kot iskanje načina, da vrednosti solastninskih deležev nasprotnima udeležencema ne bi bilo treba izplačati. Če sodišče načina plačila ne bi določilo, bi se namreč predlagatelj lahko skliceval, da svoje obveznosti ne more izpolniti, ker ni znano, kje sta nasprotna udeleženca oz. ker nista sporočila, kam naj se jima vrednost deležev izplača. Meni še, da sodišče ni z ničemer kršilo določb postopka, saj v nepravdnem postopku klasična delitev vlog nima tolikšnega pomena kot v pravdi, predlagatelj lahko predlaga, na kakšen način naj sodišče uredi razmerja med njim in drugimi udeleženci, kar je prvostopenjsko sodišče v obravnavanem primeru tudi storilo, saj mu je v celoti dodelilo nepremičnino, mora pa sodišče pri urejanju razmerij upoštevati tudi pobude in interese drugih udeležencev.

Pritožba ni utemeljena.

Za pritožnika očitno ni sporno, da mora, ker je nepremičnina, ki je bila v solasti udeležencev postopka, v celoti pripadla njemu, drugima solastnikoma izplačati vrednost njunih deležev. V konkretnem primeru je bila sodna odločitev o plačilu denarne razlike na sodni depozit sprejeta na predlog začasnega zastopnika nasprotnih udeležencev, ki je imel podlago v dejstvu, da je bivališče upnikov trenutno neznano. V 280. členu Obligacijskega zakonika je določeno, da mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. Zakon torej določa možnost, da upnik določi, komu naj bo izpolnitev opravljena, da bo obveznost dolžnika prenehala. Ni razloga, da upnik tudi načina izpolnitve ne bi mogel predlagati, saj izpolnitev praviloma terja tudi upnikovo sodelovanje na način, da dolžniku sporoči bančne podatke, ki omogočajo ustrezno denarno transakcijo. Pritožnik, ki se plačilu na sodni depozit protivi, sam kakšnega drugega možnega načina poravnanja svoje obveznosti niti ne ponuja.

Tudi dejstvo, da je sodišče odločitev o sprejemu denarnega zneska na sodni depozit sprejelo na predlog upnika in ne dolžnika, kateremu daje aktivno legitimacijo oz. materialnopravno podlago za položitev stvari pri sodišču 302. člen OZ, pritožniku ni v škodo. Ne le, da drugega načina izpolnitve sam ne predlaga, temveč mora svojo obveznost nasprotnima udeležencema plačati v treh mesecih z obrestmi, ki tečejo že od dneva pravnomočnosti odločbe dalje, kar pomeni, da bo s plačilom na način, ki mu je omogočen, lahko dosegel prenehanje teka nadaljnjih obresti. Poleg tega se bo s plačilom razbremenil tudi zakonite zastavne pravice, ki jo imata nasprotna udeleženca na nepremičnini do poplačila.

Ker torej izpodbijana odločitev pritožniku ni v škodo (morebitna špekulacija, da se nasprotna udeleženca do poteka zastaralnega roka ne bosta pojavila, ne more predstavljati njegovega pravnega interesa), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka, predlagatelj postopka zato, ker s svojo pritožbo ni uspel, navedbe nasprotnih udeležencev v odgovoru na tožbo pa glede na vsebino vloge ne predstavljajo potrebne pravdne stroške v smislu 155. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP).