Jedro

Ker delodajalec v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nima dolžnosti, da delavcu ponudi novo pogodbo o zaposlitvi oziroma da preveri, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delovnih mestih, je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni imela opravičenega razloga, da tožnici ne bi mogla ponuditi zaposlitve na delovnem mestu projektni menedžer.

Na zakonitost odpovedi ne more vplivati dejstvo, ali je bila tožnica obveščena oziroma seznanjena o načrtovanih organizacijskih spremembah, četudi bi bila toženka to dolžna storiti skladno s 14. členom pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 10. 2019 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka), da se pogodba o zaposlitvi z dne 20. 4. 2018 razveže z dnem 13. 1. 2022 (II. točka izreka), da je toženka dolžna tožnici za obdobje od 7. 11. 2019 do 13. 1. 2022 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v obvezna socialna zavarovanja ter ji skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 20. 4. 2018 plačati mesečna nadomestila plače, zmanjšana za v tem obdobju prejeto izplačilo iz naslova opravljanja dela po avtorski pogodbi v višini 20.165,31 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec (III. točka izreka) ter ji plačati denarno povračilo v višini 21.900,00 EUR (IV. točka izreka). Kar je zahtevala tožnica več ali drugače, je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.578,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (VI. točka izreka).

2. Toženka se zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ji je sodišče prve stopnje z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje prič odvzelo možnost dokazovanja navedb v zvezi z delom pri upravljanju posameznih primerov lastniških deležev. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je v izpodbijani odpovedi navedeno zmanjšanje portfelja v zadnjem letu (v obdobju od 30. 6. 2018 do 30. 6. 2019), pri čemer se zmanjšanje nanaša na celoten portfelj. Dne 30. 6. 2018 je toženka upravljala z 48 lastniškimi naložbami, 30. 6. 2019 s 46 ter konec leta 2019 s 40 lastniškimi naložbami, kar je razvidno iz Letnega poročila družbe A. 2019. Vrednost sredstev v upravljanju se je vseskozi zmanjševala. Organizacijske spremembe postopnega zmanjševanja števila hierarhičnih ravni, kot so omenjene v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, so bile naknadno implementirane, saj jih sicer toženka v odpovedi ne bi omenjala. Toženka ni bila dolžna spremeniti internih aktov pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici. Zaposlitev na delovnem mestu upravljalec naložb je bila v juniju 2019, tožnici pa je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana 8. 10. 2019, torej štiri mesece pozneje. Šlo je za interni razpis, ne za zaposlovanje dodatnega kadra. Prerazporeditev primerov med upravljalce je stvar poslovnih odločitev toženke. Poleg tega je bila izvedena več mesecev pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici in ni v nobeni povezavi s prenehanjem potreb po delu tožnice. Toženka tožnici ni bila dolžna ponuditi druge zaposlitve niti tega ni mogla storiti, ker ni bilo več potreb po delu tožnice. Poslovna odločitev toženke je bila, da ponudi nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto projektni menedžer drugima direktorjema, katerih znanje in izkušnje je potrebovala za takrat potencialne projekte, za razliko od tožnice, ki takšnih znanj in izkušenj ni imela. Vprašanje obveščenosti glede organizacijskih sprememb ne more vplivati na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici zaradi prenehanja potreb po delu. Ker je bila tožnica pri toženki zaposlena leto in pol ter ima dobre zaposlitvene možnosti tako v Sloveniji kot v tujini, je denarno povračilo v višini treh bruto plač nesorazmerno in previsoko. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevke zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Tožnica je bila od 24. 4. 2018 za nedoločen čas zaposlena pri toženki na delovnem mestu direktor upravljanja naložb. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ji je bila podana 8. 10. 2019. 7. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka zatrjevanih organizacijskih sprememb ni sprejela, o njih ni obveščala, tožničinega delovnega mesta ni ukinila oziroma naj bi ga ukinila šele iz razloga nezasedenosti in ne iz razlogov, navedenih v izpodbijani odpovedi, poleg tega je kljub zatrjevanemu trendu zmanjševanja obsega dela in zniževanja števila zaposlenih v času izpodbijane odpovedi zaposlovala nove delavce ter dela in naloge izvajala preko zunanjih svetovalcev. Ker je presodilo, da toženka ni dokazala ekonomskih in organizacijskih razlogov, torej da ni prenehala potreba po tožničinem delu po pogodbi o zaposlitvi, je zahtevku za nezakonitost redne odpovedi, vključno z zahtevkom za reparacijo, sodno razvezo in denarno povračilo v pretežnem delu ugodilo. Takšna odločitev je materialnopravno zmotna oziroma najmanj preuranjena.

8. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno izhajalo iz opredelitve razlogov v odpovedi, v kateri je kot ekonomski razlog navedeno zmanjšanje portfelja v zadnjem letu, ki se nanaša na celoten portfelj v upravljanju (nepremičnine, terjatve, lastniški deleži). Toženka je v odpovedi navedla, da se v skladu s strategijo družbe manjša številčni in vrednostni obseg portfelja, in sicer se je v zadnjem letu (pregled portfelja na dan 30. 6. 2019) število primerov zmanjšalo za 17 %, vrednostno pa se je portfelj v upravljanju zmanjšal za 13 %. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo obrazložitev odpovedi, vendar pa nato zmotno presojalo portfelj lastniških naložb v upravljanju, ki v izpodbijani odpovedi ni omenjen, medtem kot ni presojalo celotnega oziroma skupnega portfelja v upravljanju toženke, o zmanjšanju katerega je izpovedoval tudi takratni izvršni direktor B. B. Ker se torej odpoved ne sklicuje le na zmanjševanje portfelja upravljanja naložb, ugotovitev sodišča prve stopnje, da polletno poročilo družbe A. za leto 2019 kaže, da se je vrednost portfelja lastniških naložb iz 89,9 milijona EUR povečala na 113,1 milijona EUR ter da se je število primerov na področju portfelja lastniških naložb povečalo za 3 primere, (še) ne daje podlage za zaključek, da so navedbe v izpodbijani odpovedi o zmanjševanju portfelja nedokazane.

9. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja tudi organizacijski razlog, da trend zmanjševanja obsega portfelja in s tem povezanega zmanjšanja obsega dela ter števila zaposlenih zahteva organizacijske spremembe, ki se odsevajo v postopnem zmanjšanju števila hierarhičnih ravni tako, da toženka lahko delo in naloge tožnice razporedi na izvršnega direktorja, pristojnega za organizacijsko enoto, in na preostale delavce v organizacijski enoti C. Sodišče prve stopnje je zaključek o nezakonitosti izpodbijane odpovedi zmotno izpeljalo iz ugotovitve, da pristojni upravni odbor toženke v času podaje izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni obravnaval oziroma odločal o kakršnikoli organizacijski spremembi v zvezi z zmanjševanjem hierarhičnih ravni oziroma z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta direktor naložb ter da formalno ni bila izvedena nobena reorganizacija v oddelku C. Kot pogoj za zakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga se ne zahteva formalna (sočasna) ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji (do katere je v obravnavanem primeru s časovnim zamikom 26. 11. 2019 prišlo), temveč za utemeljenost poslovnega razloga zadostuje dejanska sprememba organizacije dela na način, da se delovne naloge drugače prerazporedijo med zaposlene, kar je po dejanskem učinku enako, kot če bi delodajalec delovno mesto tudi formalno ukinil. V tej zvezi je glede na vsebino izpodbijane odpovedi bistveno, ali je pri toženki prenehala potreba po opravljanju dela direktorja upravljanja naložb pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi, ker so bila dela in naloge s področja upravljanja naložb, ki jih je opravljala tožnica, prenesena na izvršnega direktorja in na preostale delavce v oddelku, tj. upravljalce naložb. Teh dejstev pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

10. Sodišče prve stopnje je dejstvo kadrovskega manjka, v posledici katerega je toženka po internem razpisu na novo zaposlila dodatnega upravljalca naložb (zaradi bolniškega staleža izbrana delavka dela ni nastopila) in sprejela odločitev o začasni prerazporeditvi primerov med manj obremenjene delavce (upravljalce terjatev), tožnica pa je začasno prevzela operativno upravljanje primerov, zmotno štelo kot bistveno pri presoji, ali obstoji odpovedni razlog. Čeprav bi se izkazalo, da so bili primeri prerazporejeni in je tudi tožnica začasno prevzela drugo delo, tj. upravljanje določenih primerov, ki naj bi ostali brez upravljalca, in pripravo akcijskih načrtov, kar sodi v opis del in nalog upravljalca naložb, to ni odločilno v tolikšni meri, da bi pripeljalo do zaključka o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice, saj ni v povezavi s prenehanjem potrebe po delu tožnice iz njene pogodbe o zaposlitvi in odpovedjo le-te. Gre za drugo delo, saj iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da tožničino delovno mesto direktor upravljanja naložb ni zajemalo nalog operativnega upravljanja oziroma vodenja posameznih primerov naložb, temveč je obsegalo zlasti organiziranje, planiranje, koordiniranje in nadzor dela upravljalcev naložb v organizacijski enoti, pregledovanje predlogov, ki so jih ti pripravili, ter sodelovanje v kreditnih odborih. Glede na navedeno je obseg tožničinega dela na posameznih primerih oziroma upravljanju družb pri presoji nezakonitosti odpovedi nebistven, zato predlaganega dokaza z zaslišanjem prič (D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. K.) s tem v zvezi ni bilo treba izvesti, očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa ni utemeljen.

11. Dejstvo, da toženka tožnici ni ponudila možnosti nove zaposlitve na delovnem mestu projektni menedžer, kot je to predvidela za preostala dva direktorja (nepremičnine, terjatve), ne zadostuje za (pavšalen) zaključek o diskriminaciji oziroma neenakem obravnavanju tožnice. Četudi bi tožnica izpolnjevala vse zahteve in pogoje za opravljanje dela, to ne more pomeniti diskriminatornega ravnanja toženke, zlasti ob podanih navedbah, da je za takrat potencialne projekte želela izkoristiti znanja in izkušnje teh direktorjev, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Sicer pa tožnica niti ni zatrjevala nedopustnega oziroma diskriminatornega razloga v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1, zaradi katerega naj bi do zatrjevane diskriminatorne obravnave prišlo, kot tudi ne osebnih okoliščin, zaradi katerih naj bi bila manj ugodno obravnavana od drugih dveh direktorjev.

12. Ker delodajalec v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nima dolžnosti, da delavcu ponudi novo pogodbo o zaposlitvi oziroma da preveri, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delovnih mestih, je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni imela opravičenega razloga, da tožnici ne bi mogla ponuditi zaposlitve na delovnem mestu projektni menedžer.

13. Niti zaposlovanje na drugih delovnih mestih niti angažiranje zunanjih sodelavcev (toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da se to nanaša na finančno svetovanje pri prodajnih postopkih, pravno svetovanje, notarske storitve, prevajalske storitve) nista povezana z delom, ki ga je opravljala tožnica kot direktorica upravljanja naložb, zato ne moreta biti relevantna za ugotavljanje utemeljenosti in zakonitosti poslovnega razloga. Celotno odpoved in njene razloge je namreč treba presojati v smislu drugega odstavka 89. člena ZDR-1. Utemeljen razlog za odpoved je namreč podan, če onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

14. V zvezi z obveznostjo obveščanja pritožbeno sodišče pritrjuje stališču toženke, da na zakonitost odpovedi ne more vplivati dejstvo, ali je bila tožnica obveščena oziroma seznanjena o načrtovanih organizacijskih spremembah, četudi bi bila toženka to dolžna storiti skladno s 14. členom pogodbe o zaposlitvi.

15. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavljalo dejstva, ki za odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sama zase niso odločilnega pomena, je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično zaradi neugotavljanja pravno relevantnih dejstev nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ni samo dopolnjevalo postopka, saj v skladu z zgornjimi napotili dopolnjevanje dejanskih ugotovitev predstavlja večji sklop dejstev, ki na prvi stopnji še niso bila raziskana, prvič pa ne morejo biti šele na pritožbeni stopnji, ki je namenjena presoja pravilnosti izpodbijane odločitve. Poleg tega razveljavitev dela sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje glede na datum vložitve tožbe ne bo povzročilo kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju na podlagi (ponovno) izvedenih dokazov ugotoviti v tem sklepu izpostavljena odločilna dejstva, nato pa na podlagi celovite presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ob upoštevanju stališč pritožbenega sodišča dopolniti dejanske ugotovitve in ponovno presoditi, ali je podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.