Jedro

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je davčni organ v postopku inšpiciranja ugotovil, da tožnica ni obračunala in plačala DDV od dajanja v najem premičnin. V danem primeru je med strankama sporno, ali je bila tožnica dolžna izdati račune ter obračunati in plačati DDV za najem premičnin. Navedba tožnice, da ni bila lastnica premičnin, za katere naj bi se sklenila najemna pogodba, ni utemeljena in ne vpliva na drugačno odločitev ob nesporni ugotovitvi dejanskega stanja, da je šlo za dajanje premičnin v najem.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ v točki I. izreka naložil družbi A. - v stečaju (v nadaljevanju tožnica), da mora zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju DDV za leto 2006 plačati razliko DDV v znesku 8.403,97 EUR za davčna obdobja november in december 2006 z obrestmi. V točki II. izreka je bilo ugotovljeno, da je tožnica dne 27. 6. 2007 že plačala nepravočasno plačani DDV skupaj z obrestmi v znesku 9.124,51 EUR. V točki III. izreka pa je bilo navedeno, da se tožnici vrne razlika več plačanega DDV v znesku 565,30 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila 27. 6. 2007 do dneva vračila. Zamudne obresti od dneva plačila 27. 6. 2007 do dneva izdaje odločbe 3. 2. 2010 znašajo 147,46 EUR. V točki IV. izreka pa je zavrnil zahtevo tožnice za povrnitev stroškov.

Gre za ponoven postopek na podlagi odločbe drugostopnega organa, ki je prvostopnemu organu naložil, da mora v zvezi z dodano obračunanim DDV za mesec november in december 2006 pomanjkljivo obrazloženo odločbo dopolniti, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, ali je za mesec november in december 2006 najemnik nepremičnin, družba B. d.o.o., kolikor je ta sploh bila najemnik, plačala najemnino družbi C. d.o.o. V ponovnem postopku so bile predložene naslednje listine: dokument Okrožnega sodišča v Murski Soboti, št. Pg 214/2006-23 z dne 21. 4. 2008 o ugotovitvi obstoja izločitvene pravice na spornih nepremičninah na podlagi poravnave med C. d.o.o. in tožnico, pogodba o finančnem leasingu nepremičnin št. MB75921 z dne 2. 8. 2005, sklenjeni med lizingodajalcem C. d.o.o. in tožnico kot lizingojemalcem. Predmet leasinga je oprema v hotelu D. v Murski Soboti. Predložen je bil sporazum o razvezi pogodbe o finančnem leasingu premičnin, št. MB75921 z dne 2. 6. 2006 in pogodba o poslovnem najemu opreme, št. 3112108420 z dne 2. 6. 2006, sklenjena med C. d.o.o. družbo B. d.o.o. za najem opreme v hotelu D. v Murski Soboti, začetek najema je 1. 6. 2006, prenehanje je dne 1. 6. 2007. Predloženi so bili računi izdajatelja C. d.o.o. družbi B. d.o.o. za mesečni najem opreme v hotelu D. v Murski Soboto. Računi so bili izdani enkrat mesečno v obdobju od junija 2006 do decembra 2006. Predložena je bila poravnava med družbo C. d.o.o. in tožnico, št. Pg 214/2006-23 z dne 21. 4. 2008. Davčni organ je v postopku inšpiciranja ugotovil, da tožnik ni obračunal DDV od dajanja v najem vozil in opreme, ki se nahajajo v Hotelu E., v restavracijah F. in G., družbi B. d.o.o. Za sklenitev najemne pogodbe je bil s strani stečajnega senata Okrožnega sodišča v Murski Soboti izdan sklep, št. 26/2006 z dne 23. 8. 2006, v katerem je bilo navedeno, da se tožnici kot stečajnemu dolžniku dovoljuje sklenitev najemne pogodbe za najem premičnega premoženja družbe v znesku 4.100.000,00 SIT mesečno, ter za najem motornih vozil z najemnino v znesku 200.000,00 SIT mesečno. Kot najemnik v tem sklepu je bila navedena družba B. d.o.o. iz Murske Sobote.

Na podlagi posredovanih podatkov v ponovnem postopku je davčni organ ugotovil, da je družba B. d.o.o. sklenila najemno pogodbo izključno le za opremo v hotelu D. z družbo C. d.o.o., torej z drugim najemodajalcem, za preostalo opremo pa, kljub temu, da jo je imela v uporabi, ni imela sklenjene najemne pogodbe in najemnine tudi ni plačala. Zaradi navedenega je del zneska najemnine, ki je bil plačan najemodajalcu družbi C. d.o.o., davčni organ odšel od zneska najemnine, ki ga je po izdanih računih, št. R-0002 z dne 2. 9. 2006, R-0005 z dne 18. 9. 2006 in 07/2006 z dne 8. 11. 2006 zaračunal tožnik kot najemodajalec. Tako je davčni organ ugotovil davčno osnovo za obračun premalo plačanega DDV od storitev dajanja opreme v najem v skladu s 1. odstavkom 37. člena ter 1. in 3. odstavkom 19. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/06, v nadaljevanju ZDDV). Iz dokumentacije zbrane v ponovnem postopku izhaja, da je imela družba B. v najemu premičnine, za katere je tožnik mesečno zaračunaval najemnino in izstavljal račune vse do konca leta 2006. Družba B. d.o.o. je imela v najemu premičnine, za katere v dopisu z dne 24. 11. 2006 (vračilo računov), naslovljenem na tožnika tudi sama priznava, da jih ima v najemu, vendar račune zavrača, ker najemnino že plačuje najemodajalcu, družbi C. d.o.o. V postopku je davčni organ pridobil dokazila v zvezi s plačevanjem najemnine najemnika B. d.o.o. tudi od družbe C. d.o.o. Iz računov, na podlagi katerih je najemodajalec, družba C. d.o.o. najemniku, družbi B. d.o.o. zaračunavala mesečni najem opreme v hotelu D. v Murski Soboti izhaja, da je družba B. d.o.o. v inšpiciranem obdobju uporabljala premičnine kljub temu, da s tožečo stranko ni želela skleniti najemne pogodbe in je z dopisom z dne 24. 11. 2006 zavrnila sporne račune z navedbo, da najemnino za opremo že plačuje najemodajalcu C. d.o.o. Družba B. d.o.o. je res plačala najemnino za opremo drugi pravni osebi, to je družbi C. d.o.o., vendar iz računov tožeče stranke št. R-0005, R-0002 in 07-2006 ni razvidno, za najem katere opreme se najemnina zaračunava. Pogodbe o najemu premičnin pa tožeča stranka z družno B. d.o.o., kljub odobritvi stečajnega senata, ni sklenila, saj je družba B. d.o.o. ni želela skleniti, vendar samega najema opreme ne zanika. Iz obrazložitve sklepa stečajnega senata št. 29/2006-9 z dne 23. 8. 2006 izhaja, da je stečajni upravitelj dne 22. 8. 2006 predložil stečajnemu senatu vlogo, s katero je predlagal sklenitev najemnih pogodb za opremo in prodajo zalog. Družba B. d.o.o. je sama poslala vlogo za sklenitev najema motornih vozil in premičnin, ki se nahajajo v hotelu E. ter v restavracijah F. in G. Stečajni senat je v izreku sklepa odločil, da soglaša s predlogom stečajnega upravitelja in dovoljuje sklenitev najemne pogodbe za motorna vozila za najemnino v znesku 200.000,00 SIT mesečno in za premičnine za najemnino v znesku 4.100.000,00 SIT mesečno. Davčni organ je tako ugotovil, da je družba B. d.o.o. imela dejansko v najemu navedene premičnine. Iz sodne poravnave sklenjene med družbo C. d.o.o. in tožnico dne 28. 3. 2008 pa izhaja, da tožnica priznava družbi C. d.o.o. lastninsko pravico na opremi, ki je navedena v seznamu ocenitve opreme za hotel E., restavracijo F. in G. po seznamu stečajnega upravitelja.

Glede na ugotovljeno je bilo v postopku ponovnega davčnega inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da tožnik ni obračunal izstopnega DDV v skladu z ZDDV za opremo in vozila za mesec november in december 2006. Pri izračunu DDV od oddajanja opreme v najem je davčni organ upošteval znižanje davčne osnove po računih za najem premičnin v hotelu D. na podlagi dokazil, prejetih od družbe C. d.o.o. Manj obračunani in plačani DDV pa je razviden iz preglednice št. 3 in 4 (stran 6 in 7 obrazložitve izpodbijane odločbe). Ugotovljeno je bilo, da tožnica ni obračunala DDV v skupnem znesku 8.403,96 EUR.

Drugostopni davčni organ je z odločbo z dne 30. 6.2010 pritožbo zavrnil in v obrazložitvi navedel, da je prvostopni organ ravnal v skladu z napotili drugostopnega organa. V ponovnem postopku je bil dolžan preveriti in ugotoviti ali je dejanski najemnik nepremičnin družba B. d.o.o. plačal najemnino družbi C. d.o.o. za mesec november in december 2006. V ponovnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik izdal račune št. R-0005, R-0002 in 07-2006 najemniku opreme in vozil, družbi B. d.o.o. Iz upravnega spisa izhaja, da je davčni organ ponovno presodil posamezne dokaze in pridobil dodatne dokaze. Davčni organ je ugotovil, da je del najemnine (za opremo za Hotel D.) najemojemalec - družba B. d.o.o. dejansko plačala drugemu najemodajalcu, družbi C. d.o.o. Za ta znesek je davčni organ zmanjšal obveznosti plačila DDV v zadevnem obdobju, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. V ponovnem postopku je bilo na podlagi pridobljene dokumentacije nesporno ugotovljeno, da je družba B. d.o.o. sklenila dne 1. 6. 2006 najemno pogodbo samo za premičnine v hotelu D. v Murski Soboti z družbo C. d.o.o. Na podlagi te pogodbe je prejemala račune za najete premičnine v hotelu D. od najemodajalca družbe C. d.o.o., za preostali del najema premičnin v hotelu E., ter restavracijah F. in G. pa so bili izdani računi s strani tožnice. Na računih za najem opreme je bilo v rokopisu navedeno, da je bil račun zavrnjen kot brezpredmeten z dopisom družbe B. Pripisano je bilo, da je dobropis brezpredmeten, ker račun ni bil knjižen in DDV ne bo popravljen. Priložen je bil dopis družbe B. d.o.o. z dne 24. 11. 2006, ki zavrača račune št. R-0005, R-0002 in 07-2006, ker navedena družba mesečno plačuje najemnino že drugemu najemodajalcu, družbi C. d.o.o. Pritožbeni organ meni, da je dopis s strani družbe B. d.o.o. brezpredmeten, ker glede na zneske, ki jih je družba plačevala najemodajalcu C. d.o.o. za najem premičnin v hotelu D. v primerjavi z zneskom na spornih računih za najem premičnin v hotelu E. ter v restavracijah F. in G., mogoče nedvoumno sklepati, da ne gre za najemnino istih premičnin. Zneski najemnine na spornih računih so bistveno višji od zneskov, ki jih je družba B. d.o.o. plačevala najemodajalcu C. d.o.o. in ki jih je davčni organ v ponovnem postopku upošteval pri obračun DDV, saj je tega obračunal le od razlike. Tako v zadevi ne more biti odločilno, da tožnica z družbo B. d.o.o. ni imela sklenjene najemne pogodbe in da zato ne bi bila dolžna obračunati DDV. Storitev dajanja premičnin v najem je po vseh navedenih dejstvih bila opravljena. Tožnica pa je bila dolžna zaračunati najemniku najemnino za najem premičnin, ki jih je imel ta v dejanskem najemu. Da tožnica ni bila lastnica premičnin v hotelu D. v Murski Soboti, izkazuje pogodba o finančnem lizingu premičnin, št. MB75921 z dne 2. 8. 2005, sklenjena z lizingodajalcem C. d.o.o., ki je bila dne 1. 6. 2006 razvezana, ko je postala najemnica istih premičnin družba B. d.o.o. Za preostale premičnine v hotelu E. ter v restavracijah F. in G. v Murski Soboti pa tožnica niti v pritožbi, niti v ponovnem postopku ni izkazala, da v inšpiciranem obdobju ni bila lastnica teh premičnin. Dokazno breme je v skladu z določbo takrat veljavnega 15. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP) na strani davčnega zavezanca. Tožnica bi morala na podlagi pisnega sporočila najemnika popraviti izdani račun in izstopni DDV ter ga zmanjšati za znesek zaračunane najemnine za premičnine v hotelu D., kot je to kasneje storil prvostopni organ v ponovnem postopku, ne pa da spornih računov sploh ni evidentirala.

Tožnica vlaga tožbo, ker se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in meni, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno ter zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožnica je ves čas zatrjevala, da ni imela nobenih sklenjenih najemnih pogodb z družbo B. d.o.o., ker družba teh najemnih pogodb ni želela skleniti, oziroma tožnica ni bila lastnica premičnin, za katere naj bi se sklenila najemna pogodba. S sodno poravnavo med tožnico in družbo C. d.o.o. v pravdni zadevi, št. Pg 214/2006 z dne 21. 4. 2008 pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti zaradi ugotovitve obstoja izločitvene pravice je bilo ugotovljeno, da tožnica priznava družbi C. d.o.o. lastninsko pravico na premičninah v hotelu E. ter v restavracijah F. in G. Priznava tudi izločitveno pravico na teh premičninah. Priznanje izločitvene pravice pomeni, da navedene premičnine ne sodijo v stečajno maso tožnice in da ta ni bila lastnica. Torej tožnica na podlagi določb Obligacijskega zakonika navedenih premičnin ni mogla dajati v najem družbi B. d.o.o. Najemna pogodba nikoli ni bila sklenjena, sam sklep stečajnega senata, da dovoljuje sklenitev najemne pogodbe, pa še ne pomeni, da je najemna pogodba bila sklenjena. Gre le za dovoljenje stečajnega senata stečajnemu upravitelju. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano prvostopno in drugostopno odločbo odpravi in toženi stranki naloži, da je tožnici dolžna povrniti nastale stroške postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da tožnica s tožbo izpodbija odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Murska Sobota z dne 3. 2. 2010 izdane v zadevi ponovnega postopka davčnega nadzora DDV za obdobje od 1. 8. 2006 do 31. 12. 2006 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-16-87/2010-2 z dne 30. 6. 2010. Ker tožnica v tožbi ponavlja že v pritožbi in pred tem v pripombah na zapisnik o inšpiciranju navedene razloge in pri tem vztraja, da najemna pogodba ni bila nikoli sklenjena in ter ni bila nikoli lastnica premičnin v hotelu E. ter v restavracijah F. in G., na te navedbe pa je tožena stranka v obrazložitvi odločbi že v celoti odgovorila, predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopni in drugostopni organ sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je davčni organ v postopku inšpiciranja ugotovil, da tožnica ni obračunala in plačala DDV od dajanja v najem premičnin, ki se nahajajo v hotelu E. in v restavracijah F. ter G. družbi B. d.o.o. V danem primeru je med strankama sporno, ali je bila tožnica dolžna izdati račune družbi B. d.o.o. ter obračunati in plačati DDV za najem navedenih premičnin, ki jih je v obdobju od novembra do decembra 2006 navedena družba tudi dejansko uporabljala. Z družbo B. d.o.o. tožnica sicer ni imela sklenjene pogodbe za najem navedenih premičnin. Razlog tožnice, da ni z družbo B. d.o.o. sklenila najemne pogodbe je bil, da je družba B. d.o.o. ni želela skleniti. Navedba tožnica da ni bila lastnica premičnin, za katere naj bi se sklenila najemna pogodba, ni utemeljena in ne vpliva na drugačno odločitev ob nesporni ugotovitvi dejanskega stanja, da je šlo za dajanje navedenih premičnin v najem. Med strankama ni sporno, da je tožnica družbi B. izdala račune, št. R-0002 dne 2. 9. 2006, R-0005 dne 18. 9. 2006 in 07/2006 dne 8. 11. 2006, vendar iz njih ni bilo razvidno, za najem katerih premičnin se najemnina zaračunava. Citirane račune je družba B. d.o.o. zavrnila z obrazložitvijo, da najemnino plačuje že drugemu najemodajalcu in sicer družbi C. d.o.o., kar med strankama prav tako ni sporno. Družba B. d.o.o. je dne 1. 6. 2006 sklenila najemno pogodbo za premičnine v hotelu D. v Murski Soboti z družbo C. d.o.o. Na podlagi te pogodbe je tudi prejemala račune od najemodajalca, družbe C. d.o.o., za preostali del najema premičnin v hotelu E., ter v restavracijah F. ter G. pa so bili izdani računi s strani tožnice. Zneski najemnine, zaračunani na spornih računih, ki jih je družbi B. d.o.o. izdala tožnica, so bistveno višji od zneskov, ki jih je družba B. d.o.o. plačevala najemodajalcu C. d.o.o. za najem premičnin v hotelu D. Tako tudi po presoji sodišča ne gre za najem istih premičnin s strani dveh različnih najemodajalcev. Iz obrazložitve sklepa stečajnega senata št. 29/2006-9 z dne 23. 8. 2006 izhaja, da soglaša s predlogom stečajnega upravitelja in dovoljuje sklenitev najemne pogodbe za motorna vozila za najemnino v znesku 200.000,00 SIT mesečno in za opremo za najemnino v znesku 4.100.000,00 SIT mesečno. Tudi po presoji sodišča iz listin upravnega spisa izhaja, da je družba B. d.o.o. dejansko uporabljala premičnine v hotelu E. ter v restavracijah F. in G. Iz listin upravnega spisa je razvidno, da je bila dne 28. 3. 2008 sklenjena sodna poravnava med družbo C. in tožnico iz katere izhaja, da se družbi C. priznava lastninska pravica na premičninah, ki so navedene v seznamu za hotel E., ter restavraciji F. in G. po seznamu stečajnega upravitelja ter se ji tudi priznava izločitvena pravica, vendar gre za poravnavo iz leta 2008, ki ne vpliva na opravljeni promet dajanja premičnin v najem.

Tudi po presoji sodišča tožnica v ponovnem davčnem postopku ni izkazala, da v obdobju od novembra do decembra leta 2006 ni bila lastnica premičnin v hotelu E. ter v restavracijah F. in G. v Murski Soboti. V zadevi ne more biti odločilno, da tožnica z družbo B. d.o.o. ni imela sklenjene najemne pogodbe za navedene premičnine, ki jih je družba B. d.o.o. tudi dejansko uporabljala in česar tudi sicer ne zanika, kot je to pravilno tožnici pojasnila tožena stranka. Storitev dajanja premičnin v najem je bila, glede na navedeno, dejansko tudi opravljena in je tožnica kot zavezanka za DDV bila dolžna obračunati in plačati DDV od zaračunane najemnine za premičnine v hotelu E. ter restavracijah F. in G. v Murski Soboti družbi B. d.o.o., ki jih je ta nesporno imela v dejanskem najemu.

Pri izračunu DDV od dajanja premičnin v najem je tožena stranka pravilno upoštevala znižanje davčne osnove po računih v višini najema premičnin v hotelu D., na podlagi dokazil, prejetih od najemodajalca, družbe C. d.o.o. Ker je del najemnine (za premičnine v Hotelu D.) družba B. d.o.o. dejansko plačala drugemu najemodajalcu, družbi C. d.o.o., je prvostopni organ ta znesek utemeljeno upošteval in zanj znižal višino obveznosti plačila DDV v zadevnem obdobju, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Tako je davčni organ po presoji sodišča tudi pravilno ugotovil višino davčne osnove za obračun premalo plačanega DDV od storitev dajanja v najem navedenih premičnin za mesec november in december 2006. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker relevantne okoliščine niso sporne.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 1. in 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.