Jedro

Tožnica je bila od 12. 10. 2012 dalje že upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih opravil, od 19. 11. 2012 dalje pa za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil. Ker je drugostopenjska odločba posegla v prvostopenjsko odločbo, s katero je bila tožnici priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil od 18. 9. 2012 dalje, je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je tožena stranka tožnici dolžna izplačati že zapadle in neizplačane zneske dodatka za pomoč in postrežbo. Za isto obdobje namreč ne more prejeti dvojnega izplačila tega dodatka. Tožnica za obdobje od 10. 8. 2012 do 17. 9. 2012 ni prejela ničesar, kajti sodišče je tožnici za omenjeno obdobje samo priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kot je to tožnica tudi uveljavljala s tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 5. 2013 delno odpravilo v 2. odstavku II. točke dispozitiva in tožnici priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine življenjskih opravil v znesku 145,08 EUR na mesec od 10. 8. 2012 do 11. 10. 2012. V ostalem je odločbo tožene stranke pustilo nespremenjeno (I. točka izreka). Sodišče je nadalje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici izplačati že zapadle in neizplačane zneske dodatka za pomoč in postrežbo iz I. točke izreka sodbe, v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka). Prav tako je odločilo, da je tožena stranka na zapadle zneske dodatka za pomoč in postrežbo dolžna obračunati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, od zapadlosti vsakega posameznega zneska do 31. 12. 2012 ter tako obračunane zamudne obresti tožnici izplačati v 60-ih dneh po plačilu dajatev iz II. točke izreka te sodbe (III. točka izreka).

Zoper sodbo v II. in III. točki izreka je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da nasprotuje izplačilu dodatka za pomoč in postrežbo za obdobje od 10. 8. 2012 do 11. 10. 2012. Sodišče namreč ni upoštevalo določbe 3. odstavka 174. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami). Po navedeni določbi namreč odločba o pravici iz obveznega zavarovanja, izdana v revizijskem postopku, učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji. Drugostopenjski organ tožene stranke je skupaj s pritožbo opravil nadzor nad zakonitostjo odločanja prvostopenjskega organa tožene stranke. Tožena stranka meni, da kljub temu, da je pri tožnici nastala neogibna potreba po pomoči in postrežbi drugega za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb že od 10. 8. 2012 dalje, ji znesek izplačila še za obdobje od 10. 8. 2012 do 11. 10. 2012, tj. za nazaj, ne pripada. Tožnici zato ni mogoče izplačati dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večina osnovnih življenjskih potreb retroaktivno, saj je bila odločba prvostopenjskega organa tožene stranke že dne 21. 12. 2012 v revizijskem postopku spremenjena z učinkom s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji dokončne odločbe, torej za naprej. Sodišče je s tako odločitvijo tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica je namreč po odločbi prvostopnega organa že od 18. 9. 2012 do 18. 11. 2012 prejemala dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, čeprav ji je le-ta pripadal za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb šele od 19. 11. 2012 dalje. Tako je tožnica za obdobje od 18. 9. 2012 do 31. 12. 2012 prejela skupno nakazilo v višini 996,18 EUR, kar tožena stranka dokazuje tudi s potrdilom o izplačilu dodatka za pomoč in postrežbo. Po odločbi drugostopenjskega organa bi ji pripadalo nakazilo v višini 584,05 EUR, po sodbi sodišča pa še znesek v višini 299,54 EUR. Glede na to, da se že izplačani zneski z dokončno odločbo niso poračunali, je tožnica prejela že po odločbi prvostopenjskega organa tožene stranke 412,13 EUR preveč. Iz navedenega je tako razvidno, da ji tožena stranka tudi po sodbi ni dolžna plačati ničesar več. Posledično je nepravilna tudi odločitev v III. točki izreka glede izplačila odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti. Razen tega je tudi sama odločitev materialnopravno zmotna. V času vložitve tožbe dne 10. 6. 2013 določba 276. člena ZPIZ-1 ni veljala več. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice glede izplačila neizplačanega dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine življenjskih opravil od 10. 8. 2012 do 11. 10. 2012 in glede obrestnega dela, kot neutemeljen zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 5. 2013. Z omenjeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 12. 2012. V reviziji pa je omenjeno odločbo spremenila tako, da je odločila, da ima tožnica pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 145,08 EUR na mesec od 12. 10. 2012 do 18. 11. 2012. Od 19. 11. 2012 dalje pa ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 290,15 EUR na mesec. Od 1. 1. 2013 dalje znaša dodatek 292,11 EUR na mesec. V III. in IV. točki izreka je bilo nadalje odločeno, da drugostopenjska odločba učinkuje od 1. 6. 2013 dalje in da se že izplačani zneski dodatka za pomoč in postrežbo ne poračunajo. Drugostopenjski organ je torej posegel v odločbo prvostopenjskega organa z dne 21. 12. 2012, s katero je bila tožnici priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 290,15 EUR na mesec od 18. 9. 2012 dalje. Tožnica je v postopku s tožbo uveljavljala, da se ji prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih opravil od 10. 8. 2012 pa do 18. 11. 2012 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je bilo o zahtevku za obdobje od 12. 10. 2012 do 18. 11. 2012 že odločeno, je sodišče v tem delu tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) zavrglo. Pritožba omenjene odločitve ne izpodbija. Prav tako ni predmet pritožbe odločitev sodišča razvidna iz I. točke izreka izpodbijane sodbe, ki je tožnici za obdobje od 10. 8. 2012 do 11. 10. 2012 priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih opravil v znesku 145,08 EUR. Sporno je vprašanje izplačila že zapadlih in neizplačanih zneskov in pa plačilo zakonskih zamudnih obresti.

Iz dokumentacije v spisu izhaja, da se je postopek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo začel na predlog pristojnega zdravnika dne 1. 10. 2012, kar pomeni, da je tožena stranka o sami pravici odločala na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). V 169. členu navedenega zakona je določeno, da pravica do dodatka za pomoč in postrežbo gre zavarovancu od dne, ko je nastala potreba po pomoči in postrežbi in traja, dokler je takšna potreba podana. Dodatek za pomoč in postrežbo se izplačuje največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za šest mesecev nazaj. V postopku je sodišče ugotovilo, da je pri tožnici nastala potreba po pomoči in postrežbi za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb z 10. 8. 2012, kar med strankama tudi ni sporno. Glede na odločitev tožene stranke, ki jo je sodišče prve stopnje pustilo v veljavi, je bila tožnica od 12. 10. 2012 dalje že upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih opravil, od 19. 11. 2012 dalje pa za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil. Ker je navedena drugostopenjska odločba posegla v prvostopenjsko odločbo, s katero je bila tožnici priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil od 18. 9. 2012 dalje, je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je tožena stranka tožnici dolžna izplačati že zapadle in neizplačane zneske dodatka za pomoč in postrežbo (II. točka izreka). Za isto obdobje namreč ne more prejeti dvojnega izplačila dodatka za pomoč in postrežbo. Nedvomno pa tožnica za obdobje od 10. 8. 2012 pa do 17. 9. 2012 ni prejela ničesar, kajti sodišče je tožnici za omenjeno obdobje samo priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kot je to tožnica tudi uveljavljala s tožbo. Sodišče tako s svojo odločitvijo, s tem, ko je toženi stranki naložilo, da le-ta tožnici izplača že zapadle in neizplačane zneske dodatka za pomoč in postrežbo ni kršilo določbe 3. odstavka 174. člena ZPIZ-2, kot se to zavzema tožena stranka v pritožbi. Že iz same dokončne odločbe z dne 21. 5. 2013 (III. in IV. točka izreka), ki jo je sodišče prve stopnje pustilo v veljavi izhaja, da drugostopenjska odločba učinkuje od 1. 6. 2013 dalje, ter da se že izplačani zneski dodatka za pomoč in postrežbo ne poračunajo. V spornem primeru torej nikakor ne more priti do poračuna, tudi če je bilo z drugostopenjsko odločbo tožnici priznano manj, kot pa s prvostopenjsko odločbo, ki je bila v revizijskem postopku spremenjena. Bistveno je zgolj, da za isto obdobje ne bo prejela dvojnega izplačila, temveč ji bo tožena stranka izplačala le zapadle in neizplačane zneske za obdobje, za katero tožnici dosedaj še ni izplačala dodatka za pomoč in postrežbo. Ker je v času, ko je prvostopenjski organ odločal o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo še veljal ZPIZ-1, je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede izplačila odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti pravilno oprlo na določbo 276. člena ZPIZ-1 in so tudi s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.