Jedro

Direktiva Sveta 2001/23/ES ne daje podlage za odločitev, da bi bil delodajalec prenosnik solidarno zavezan za vse terjatve delavca do delodajalca prevzemnika, ki nastanejo zaradi poslabšanja delovnih pogojev delavca zaradi prenosa.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v drugem odstavku izreka (odločitev o stroških postopka), tako da se znesek 865,00 EUR zniža na znesek 801,00 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 6.215,30 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 10. 2009 dalje do plačila ter da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (prvi odstavek izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 865,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (drugi odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko ni upoštevalo obveznosti iz pogodbe med toženo stranko in hčerinsko družbo, invalidskim podjetjem M. d.o.o., po kateri je tožena stranka dolžna prevzeti delavce, če bi podjetje M. d.o.o. prenehalo obstajati zaradi stečaja, likvidacije ali na drug način. Prenehanje invalidskega podjetja je bilo predvidljivo že veliko pred uvedbo stečaja, tožena stranka pa je istočasno zahtevala uvedbo stečaja nad M. d.o.o. in nad seboj. Zaradi tega je tožena stranka prenehala obstajati pred hčerinsko družbo in ni bila zmožna izpolniti obveznosti po pogodbi s hčerinsko družbo. Tožena stranka delavcev namerno ni sprejela, zaradi česar je kršila dogovorjeno obveznost in je tožeči stranki odškodninsko odgovorna za škodo v višini uveljavljane terjatve. Podjetje M. d.o.o. je bilo že od leta 2002 v izgubi, slabo likvidno in zelo zadolženo, vendar sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tej smeri ni ugotavljalo, čeprav to po mnenju tožeče stranke bistveno vpliva na presojo obveznosti tožene stranke in njeno odškodninsko odgovornost. Če bi tožena stranka delavce sprejela nazaj v delovno razmerje, bi s tem zagotovila ustrezno izplačilo odpravnine, saj je tožena stranka, za razliko od M. d.o.o., vsaj delno sposobna za plačilo odpravnine. Tožena stranka je bila kot 100% lastnica hčerinske družbe dolžna zagotoviti ukrepe ob kapitalski neustreznosti. Tožeča stranka je s tem v zvezi predlagala izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo odškodninske odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo zaradi opustitve dolžnih ukrepov po ZFPPIPP, je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo Direktive Sveta 2001/23/ES, ki v 4. členu določa, da se v primeru, če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca, šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja. Ne glede na to, da je bila tožeča stranka pri hčerinski družbi zaposlena že od leta 1998, so se ob opustitvi obveznosti tožene stranke iz dogovora s hčerinsko družbo (5. člen) pogoji njene zaposlitve bistveno poslabšali ob uvedbi stečaja nad hčerinsko družbo v primerjavi z zaposlenimi pri toženi stranki. Do bistvenega poslabšanja položaja tožeče stranke je prišlo v letu 2009, ko je veljala direktiva, zaradi česar bi jo sodišče moralo uporabiti. Zmotno je odločeno tudi o stroških postopka. Po Zakonu o odvetniški tarifi nagrada za postopek, glede na vrednost predmeta spora 6.215,30 EUR, znaša 315,90 EUR (tar. št. 3100) in nagrada za narok 291,60 EUR (tar. št. 3102), kar skupaj s 60,00 EUR stroškov in DDV znaša 801,00 EUR in ne 865,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih le pavšalno navaja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le glede stroškov postopka je delno zmotno uporabilo materialno pravo. Sicer je odločitev materialnopravno pravilna.

Tožnica se je leta 1997 zaposlila pri toženi stranki kot šivilja. S sklepom tožene stranke ... z dne 29. 10. 1998 je bila na podlagi 19. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90; ZTPDR) za nedoločen čas razporejena v M. d.o.o., na delovno mesto „šivanje III“. Pri M. je bila zaposlena do uvedbe stečajnega postopka nad to družbo. V stečajnem postopku nad M. je prijavila terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 625,00 EUR in odpravnino po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR), v višini 5.590,30 EUR, ki jo je stečajni upravitelj priznal. Tožnica je navajala, da M. ni sposoben poplačila (priznane) terjatve, zato je terjatev v istem znesku prijavila tudi v stečaju nad toženo stranko, ker naj bi bila podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Le-ta je z M. dne 4. 8. 1995 sklenila Pogodbo o zaposlovanju delavcev tožene stranke v M. (B3), v kateri se je zavezala, da bo v primeru, da bi podjetje M. zaradi stečaja, likvidacije oz. na kakšen drugačen način prenehalo obstajati, vse delavce M. sprejela v delovno razmerje (3. člen), česar pa ni storila, saj je bil stečaj nad M. uveden pred stečajem tožene stranke. Glede na naravo sporazuma iz leta 1995 je tožnica menila, da je s prehodom tožnice v invalidsko podjetje M. prišlo do spremembe delodajalca po 73. členu ZDR, pri delodajalcu prevzemniku (M.) pa je kasneje prišlo do bistvenega poslabšanja razmer. Zato je na podlagi 4. člena Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju: Direktiva Sveta 2011/23/ES) in 73. člena ZDR, tožena stranka kot delodajalec prenosnik solidarno odgovorna za poplačilo terjatev, ki jih ima tožnica do M. (delodajalca prevzemnika).

Po določbi 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev tožene stranke pri M. je tožnica imela pravico vrniti se k toženi stranki po prenehanju delovnega razmerja pri M.. Sodišče prve stopnje sicer ni točno ugotovilo datuma prenehanja delovnega razmerja tožnice pri M. (kot nesporno med strankama je ugotovilo, da ji je prenehalo ob uvedbi stečaja), kar pa za odločitev ni bistveno, saj tožnica ni zatrjevala, da bi v skladu z določbama prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR uveljavljala varstvo pravic pri toženi stranki in sodno varstvo. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/2007, s spremembami; ZFPPIPP) med pravnimi posledicami uvedbe stečajnega postopka ne določa prenehanja delovnega razmerja po samem zakonu, zato uvedba stečajnega postopka zoper toženo stranko ne pomeni, da tožeča stranka ne bi mogla uveljavljati vrnitve k toženi stranki v smislu 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev tožene stranke v M., tudi če je bil zoper toženo stranko že uveden stečajni postopek. Ker torej tožena stanka ni njen delodajalec in delovno razmerje s toženo stranko ni bilo nikoli ponovno vzpostavljeno, saj se tožnica k toženi stranki ni vrnila, ne more na podlagi 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev tožene stranke v M. od tožene stranke uspešno uveljavljati terjatev iz delovnega razmerja.

V zvezi z uveljavljano odškodninsko odgovornostjo tožene stranke je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje na naroku dne 10. 5. 2011 navajala, da je bil stečaj tožene stranke in M. predlagan sočasno (s strani tožene stranke), zato da ne bi prešle obveznosti iz 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev tožene stranke pri M., oziroma da je bilo prenehanje M. predvidljivo oziroma znano že bistveno pred 12. 10. 2009, ko je bil uveden stečaj M.. Odškodninsko odgovornost tožene stranke je utemeljevala s tem, da sredstva M. ne zadoščajo za poplačilo terjatve. Sklicevala se je tudi na objavo v medijih (časopisni članek v dnevniku V.) o obstoju obvestila (tožene stranke) delavcem, da bodo dobili izplačano odpravnino pri toženi stranki po obrokih in sicer da se ta dopis nahaja v spisu v pravdni zadevi pred sodiščem prve stopnje, v katerem nastopa 1620 tožnikov. Zato je predlagala, naj sodišče vpogleda v to obvestilo in ga pridobi za potrebe tega postopka. Dejstvo, da naj bi se tožena stranka zavezala obročno odplačevati, je po njenem mnenju predstavljalo podlago za ugotavljanje terjatev v tem sporu.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je protispisna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, saj ga tožeča stranka v tem sporu sploh ni predlagala. Nedopustna pritožbena novota v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP, je tudi navedba, da je tožena stranka opustila dolžne ukrepe za zagotovitev kapitalske ustreznosti in plačilne sposobnosti iz ZFPPIPP. Tožeča stranka namreč ni zatrjevala, da je odškodninska odgovornost tožene stranke kot lastnice M. posledica opustitve ukrepov iz ZFPPIPP, ki se nanašajo na upravljanje likvidnostnega tveganja in spremljanje in zagotavljanje kapitalske ustreznosti. Zato teh pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati. Pri tem tožeča stranka tudi spregleda, da ZFPPIPP poslovodstvu in nadzornemu svetu stečajnega dolžnika nalaga izvedbo ukrepov za zagotovitev kapitalske ustreznosti oziroma plačilne sposobnosti (34 do 38 člen), ne pa lastniku stečajnega dolžnika. ZFPPIPP predvideva odškodninsko odgovornost članov uprave in nadzornega sveta stečajnega dolžnika zaradi neizvedbe ukrepov, ne določa pa odškodninske odgovornosti lastnika. Toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, če stečajni postopek zoper M. ni bil uveden že pred uvedbo stečaja nad toženo stranko in ni prišlo do ponovne zaposlitve tožnice pri toženi stranki. Zato tožena stranka ne bi mogla biti tožnici odškodninsko dogovorna, tudi če tožnica pred sodiščem prve stopnje zatrjevala neizvedbo ukrepov po ZFPPIPP.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 73. člen ZDR in 4. člen Direktive Sveta 2011/23/ES, saj je tožnica prešla iz tožene stranke v M. v letu 1998, v skladu s takrat veljavnima Zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90; ZTPDR) in Zakonom o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90; ZDR/90). V tem času torej ZDR/02 še ni veljal. Institut prevzema na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu, ki smo ga poznali do uveljavitve ZDR/02, ni enak institutu prenosa podjetij, obratov in delov podjetja ali obratov glede na Direktivo sveta 2001/23/ES, (ki je bila prenesena v naš sistem šele po 1.1.2003 - z določbo 73. člena ZDR/02). ZDR v 3. odstavku 73. člena določa, da ima delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi. V skladu s 4. odstavkom 73. člena ZDR pa je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku, torej v primeru, če delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, ker so se iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Iz citirane določbe izhaja, da tudi če bi šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR/02, ne bi bilo nikakršne podlage za solidarno odgovornost tožene stranke (prenosnika) za primer prenehanja delovnega razmerja v M. (prevzemniku). Širjenje odgovornosti delodajalca prenosnika tudi na primere, ko bi delavcu prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi v stečaju ali iz poslovnih razlogov, ni sprejemljivo in zanj v citiranih določbah ni nobene pravne podlage. Teh obveznosti ni dopustno široko razlagati, saj že Direktiva izjemoma v 4/2. členu določa obveznost prevzemnika, ne pa prenosnika.

Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo določb drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 2001/23/ES, ki določa, da se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca. Iz Direktive tudi sicer ne izhaja, da bi se termin „delodajalec“ nanašal na delodajalca prenosnika, zato ureditev v Direktivi ne daje podlage za odločitev, da bi bil delodajalec prenosnik solidarno zavezan za vse terjatve delavca do prevzmenika, ki nastanejo zaradi poslabšanja delovnih pogojev delavca zaradi prenosa.

Pritožba je delno utemeljena le glede odločitve o stroških postopka. Po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008; ZOdvT) znaša nagrada za postopek 315,90 EUR (tar. št. 3100) in ne 347,10 EUR, kot je to odločilo sodišče prve stopnje), glede na vrednost predmeta spora 6.215,30 EUR (243,00 EUR). Nagrada za narok pa znaša 291,60 EUR (tar. št. 3102) in ne 3230,40 EUR. Skupaj z materialnimi stroški in stroški prevoza ter ob upoštevanju 20% DDV znašajo stroški postopka 801,00 EUR in ne 865,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter delno spremenilo odločitev o stroških postopka (5. točka 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti.

Ker je tožnica s pritožbo le delno uspela glede stroškov postopka, kar ni bistveno vplivalo na njen uspeh v postopku, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP ter 155. člena ZPP.