Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se odškodnina, ki je določena v sodbi sodišča druge stopnje, zviša za 4.700.000 SIT (štiri milijone sedem sto tisoč tolarjev) z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 1. 6. 2000 do plačila, tako da se novi izrek pravnomočne sodbe glasi: "Tožena - zavarovalnica mora plačati tožniku M.Ž. 14.281.726 SIT (z besedo: štirinajst milijonov dvesto enainosemdeset tisoč sedemsto šestindvajset tolarjev) z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 1. 6. 2000 do plačila, ter mu povrniti 657.846 SIT pravdnih stroškov pred sodiščem prve in druge stopnje, z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 1. 6. 2000 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V preostalem delu se revizija zavrne.

Toženka mora povrniti tožniku 72.900 SIT stroškov revizije, v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 11.281.716 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 1. 6. 2000 do plačila, ter mu povrniti del pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 1. 6. 2000 do plačila. Presežni del tožbenega zahtevka je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bil tožnik 2. 6. 1994 poškodovan v prometni nesreči (nedopustno ravnanje), ker ga je zavarovanec toženke poškodoval s svojim osebnim avtomobilom (subjektivna odgovornost) in je zanj objektivno odgovorna toženka. V vzročni zvezi s prometno nesrečo je utrpel pretres možganov, zdrobljen zlom obeh stegnenic, zdrobljen zlom golenične grče desne stegnenice, ki sega v kolenski sklep, zlom vratu leve stegnenice, udarnino prsnega koša, rane in raztrganine na obrazu in tretjem prstu leve roke. Za njegovo trpljenje in strah mu je sodišče prve stopnje prisodilo: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 5.000.000 tolarjev, za strah 1.700.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi skaženosti 300.000 tolarjev ter zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 7.000.000 tolarjev. Od tega je odštelo delno izplačano odškodnino v valoriziranem znesku 2.718.274 tolarjev in mu prisodilo 11.281.726 tolarjev.

Proti tej sodbi sta se pritožila tožnik in toženka. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo, tako da je znižalo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem na 4.000.000 tolarjev in za strah na 1.000.000 tolarjev. V preostalem delu je zavrnilo pritožbo toženke in v celoti tožnikovo pritožbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, ki je znižalo odškodnino, ki je bila prisojena s prvo sodbo, je tožnik vložil revizijo in sicer zaradi 8.700.000 tolarjev. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj Vrhovno sodišče ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. Poudarja da je tožnik po tabelah zavarovalnice 78% zmanjšano zmožen za delo, njegova življenjska aktivnost pa je zmanjšana za 50%. Je invalid II. kategorije in ker se mu zdravstveno stanje ne izboljšuje, je pričakovati njegovo upokojitev kot invalida I. kategorije. Zato meni, da sodišče ni pravilno uporabilo kriterijev za določitev odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je moral popolnoma spremeniti življenje in mora vlagati velike telesne napore za aktivnosti, ki jih še lahko izvaja. V zvezi s telesnimi bolečinami navaja, da so bile hude in se še občasno pojavljajo, tako da jih bo trpel vse življenje. V prometni nesreči je imel poškodovane okončine in notranje organe, premika se s pomočjo bergel. Tudi odškodnina za strah je prenizka, saj se je bal smrti, tudi ker je bil večkrat uspavan zaradi operativnih posegov in se je bal, da bo kaj narobe in bo zaspal za večno. Bal se je tudi zaradi zmanjšane delovne sposobnosti, saj je še mlad, živi v tako imenovanem pasivnem kraju, s svojo poklicno usposobljenostjo pa se ne bo mogel preživljati, si ustvariti družine in normalno živeti. Tudi zaradi skaženosti duševno trpi in prisojeni znesek 300.000 tolarjev ni primeren za trpljenje in težave, ker je invalid in si ne bo mogel ustvariti družine. Gledanje na ljudi, prizadete zaradi nesreč, mu ne vliva optimizma, da bi si našel zdravo in telesno neprizadeto družico.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta se pravilno odločili za prisoditev denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo po 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki se uporablja po 1060. členu Obligacijskega zakonika, OZ, Uradni list RS, št. 83/01), nista pa pravilno odmerili pravične odškodnine.

Revizijsko sodišče je po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano na dejanske okoliščine v zvezi s tožnikovo poškodbo, ki sta jih ugotovili in opisali sodišči prve in druge stopnje. Pri tem se strinja tudi z njuno presojo, da je tožnik utrpel v prometni nesreči zelo hudo poškodbo, ki se po tako imenovani Fischerjevi razvrstitvi poškodb v VI. skupin, uvršča v V. skupino: zelo hud primer.

Odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je sodišče prve stopnje prisodilo na podlagi ugotovljenega dolgotrajnega obdobja hudih, srednjih in blagih telesnih bolečin, ki jih je prestajal tožnik, in bolečin, ki jih bo tožnik trpel tudi v bodoče, predvsem ob spremembah vremena, pri hoji, kadar pretirano obremenjuje levo spodnjo okončino ali če poskuša hoditi brez bergel. Ugotovilo je tudi številne nevšečnosti tožnika med zdravljenjem na oddelku za intenzivno nego, med sedmimi operacijami, večmesečno uporabo invalidskega vozička, med 14-dnevnim zdravljenjem v zdravilišču in pri številnih pregledih v kirurški in ortopedski ambulanti. Glede na stopnjo telesnih bolečin in njihovo trajanje ter številne nevšečnosti, ki jih je moral prestati in ki jih bo še prestajal, je pravilno uporabilo pravni standard pravične odškodnine, ko mu je prisodilo 5.000.000 tolarjev odškodnine. Znižanje tega zneska pred sodiščem druge stopnje ni bilo utemeljeno, prisoditev denarne odškodnine v vsem zahtevanem znesku pa bi bila pretirana.

Odškodnina za strah, ki jo je prisodilo sodišče druge stopnje v znesku 1.000.000 tolarjev je primerna, čeprav se je tožnik večkrat bal za življenje in je bil dolgo časa zaskrbljen, ko je čakal in ugibal kakšen bo izid zdravljenja. Toda tovrstno obliko škode pozna kot samostojno obliko nepremoženjske škode le malo držav in v Republiki Sloveniji se zanjo prisojajo relativno nizki zneski.

Drugače je z denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Tožnik ima brazgotine po telesu, pritrditi pa je reviziji, da ga najbolj kazi stalna uporaba bergel pri hoji, ki opozarja na tožnikovo invalidnost, kar vpliva na njegova razmerja v družbi nasploh in pri stikih s dekleti. Zato je Vrhovno sodišče prepričano, da je prisojena odškodnina 300.000 tolarjev prenizka in da je treba tožniku prisoditi vseh zahtevanih 1.000.000 tolarjev.

Tudi pri določitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta sodišči prve in druge stopnje uporabili prestroge kriterije in nista dovolj upoštevali, da je bil tožnik ob poškodbi relativno mlad, da je kar za 50% zmanjšana njegova življenjska sposobnost in da se to odraža na vseh področjih življenja. To, da se je izučil za poklic, je brez pomena, ker je invalid II. kategorije in se pričakuje upokojitev kot invalida I. kategorije. Ne more normalno hoditi in pomagati pri deli-h na kmetiji staršev, ne more se ukvarjati s športom, skratka, omejen je prav na vseh področjih in izboljšanja ni pričakovati - prej nasprotno. Za tako hudo škodo pa prisojeni znesek 7.000.000 tolarjev ni pravična odškodnina in ker gre za izjemno hude posledice, jo je revizijsko sodišče zvišalo na zahtevanih 10.000.000 tolarjev.

Tako je tožniku priznalo skupno odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 17.000.000 tolarjev, kar je primerljivo z odškodninami, ki so bile prisojene drugim oškodovancem v podobnih primerih. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Upoštevalo pa je tudi delni plačili odškodnine, ki ju je sodišče prve stopnje valoriziralo na 2.718.274 tolarjev, tako da mu je prisodilo skupaj 14.281.726 tolarjev. Glede na vse opisano, je Vrhovno sodišče na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, ob uporabi kriterijev, ki so določeni v materialnem zakonu, delno zvišalo prisojeno odškodnino. Po prvem odstavku 380. člena ZPP je delno ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo, delno pa jo je zavrnilo po 378. členu ZPP.

Od prisojenega zneska gredo tožniku tudi zamudne obresti, ki so določene v zakonu in tečejo od 1. 6. 2000 do plačila.

Ker je Vrhovno sodišče Republike Slovenije delno ugodilo reviziji, je moralo to upoštevati tudi pri odmeri stroškov. Če bi bilo tožniku že pri sojenju pred sodiščem prve stopnje priznanih 14.281.726 tolarjev odškodnine, bi bil njegov uspeh v pravdi 81 odstoten, zato bi mu morala toženka povrniti 81 odstotkov pravdnih stroškov od 840.766 tolarjev, to je 680.988 tolarjev, on pa bi moral povrniti toženki 19 odstotkov njenih pravdnih stroškov od 121.800 tolarjev, to je 23.142 tolarjev. Po pobotanju obeh terjatev bi mu morala toženka plačati 657.846 tolarjev z obrestmi, kot so določene v izreku sklepa. Na pritožbeni stopnji bi vsaka od pravdnih strank uspela samo deloma (tožnik glede telesnih bolečin in duševnih bolečin za skaženost in zmanjšano življenjsko aktivnost, ne pa glede strahu in obresti; toženka pa glede strahu in ne glede telesnih bolečin), zato naj vsaka krije svoje pritožbene stroške.

Glede na to, da je tožnik uspel z revizijo za 4.700.000 tolarjev od zahtevanih 8.700.000 tolarjev, je njegov uspeh 54 odstotni, torej je upravičen do povrnitve 72.900 tolarjev od priglašenih 135.000 tolarjev stroškov za revizijo. Odločitev temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP.