Jedro

Pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ ni odločilno, ali je grožnja z vidika storilca mišljena resno. Pri presoji, ali je šlo za resno grožnjo, ki je bila tudi objektivno zmožna pri oškodovancu izzvati občutek ogroženosti, sodišče izhaja iz vsebine izrečene grožnje in okoliščin, ki zadevajo odnose med obsojencem in oškodovancem.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. F.A. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Radovljici je s sodbo z dne 5.3.2004 obs. F.A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ ter mu izreklo 150.000 SIT denarne kazni, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe.

Odločilo je tudi, da mora povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 80.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14.10.2004 zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo 100.000 SIT povprečnine.

Obsojenčeva zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter postopek zoper obsojenca ustavi in odloči, da se mu povrnejo stroški zastopanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od izdaje sklepa dalje do plačila, v petnajstih dneh in pod izvršbo, oziroma podrejeno izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve oziroma druge stopnje v ponovno obravnavanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Iz utemeljitve odgovora sledi njegovo stališče, da bistvena kršitev določb ZKP ni podana in prav tako ne kršitev kazenskega zakona, ker izvajanja zahteve po vsebini predstavljajo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po navedbah zahteve sta sodišči prve in druge stopnje kršili kazenski zakon, ko sta šteli, da je v predmetni zadevi šlo za resno grožnjo. S tem zahteva nakazuje, da sta sodišči zmotno presodili, da je glede obravnavanega kaznivega dejanja podan zakonski znak resne grožnje in da gre zato za kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Obsojencu je očitano, da je ogrozil varnost oškodovanca z resno grožnjo, da bo napadel njegovo življenje oziroma telo. To je storil tako, da mu je po telefonu zagrozil, da če dobi še eno prijavo in če se bo še kaj zgodilo, mu bo prerezal goltanec in da bo šel V. na britof, on pa na D. Zaradi sosedskih sporov med obsojencem in oškodovancem je slednji grožnje vzel resno, počutil se je ogroženega in prestrašenega in je dejanje nemudoma prijavil na policiji.

Sodišče je na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo v skladu z očitki, navedenimi v izreku pravnomočne sodbe, presodilo, da je šlo za resno grožnjo, zaradi katere je bil oškodovanec prestrašen in da se je počutil močno ogroženega. Takšna presoja obsojenčevega ravnanja je pravilna. Posledica tega kaznivega dejanja je vzbujanje občutka ogroženosti osebe, ki ji je grožnja namenjena. Grožnja je lahko izražena na različne načine, tudi z načinom, ki se ga je poslužil obsojenec. Pomembno je, da je resna in objektivno zmožna ogroziti varnost druge osebe, ki jo kot tako dojema. Pri tem ni odločilno, ali je grožnja z vidika storilca mišljena resno. Sodišče izhaja iz vsebine izrečene grožnje in okoliščin, ki zadevajo odnose med obsojencem in oškodovancem. Zato je njegova presoja, da je šlo za resno grožnjo, ki je bila tudi objektivno zmožna izzvati pri oškodovancu občutek ogroženosti, pravilna in očitek kršitve kazenskega zakona ni utemeljen. S sklicevanjem na okoliščine, ki zadevajo obsojenčevo osebnost, njegove lastnosti ter položaj, kar vse naj bi bilo znano tudi oškodovancu, pa zahteva nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vložnica zahteve trdi, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je vso vero poklonilo le oškodovancu, ki je začel postopek in je imel interes, da se zaključi v njegovo korist, v ničemer pa ni sledilo obsojencu.

Ocenjuje, da je zaradi tega podana bistvena kršitev določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo razloge o tem, zakaj ni sprejelo obsojenčevega zagovora in zakaj je štelo, da je oškodovančeva izpovedba verodostojnejša. Presojo je oprlo predvsem na dejstva, ki so bila ugotovljena v izvedenem dokaznem postopku in ki so v pretežni meri objektivne narave in so v razlogih sodbe tudi navedena (list. št. 54). Sodišče druge stopnje je soglašalo z dejanskimi zaključki prvostopne sodbe ter s sprejeto oceno obsojenčevega zagovora in ostalih izvedenih dokazov ter v zvezi z odločilnimi dejstvi presodilo pritožbene navedbe (list. št. 61).

Glede na to obrazložitvi pravnomočne sodbe v zvezi s presojo verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe in oceno obsojenčevega zagovora ni mogoče očitati takih pomanjkljivosti, ki bi predstavljale zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

V obsegu, v katerem zahteva navaja, da je tožilstvo dokazalo samo obstoj telefonskega klica v kritičnem času, ne pa tudi, kdo je klical in kaj je rekel oškodovanec ter se hkrati sklicuje na okoliščine, ki naj bi narekovale drugačno presojo obsojenčevega zagovora in oškodovančeve izpovedbe, kot jo je sprejelo sodišče, prav tako v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Drugače tudi ni mogoče razlagati zaključne navedbe zahteve, da je po končanem dokaznem postopku ostal najmanj dvom, ali je obsojenec storil očitano dejanje in dvom o tem, ali je po telefonu poklical oškodovanca, kakšne besede mu je izrekel in ali je te besede šteti za resno grožnjo ter da bi sodišče v dvomu moralo odločiti v obsojenčevo korist in ga oprostiti obtožbe.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. F.A. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).