Jedro

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je vzdrževalka ceste ravnala s potrebno skrbnostjo. V obravnavanem primeru je šlo za lokalno cesto, podizvajalec prve toženke pa je posipavanje izvajal redno in je tudi na dan nezgode cesto v zgodnjih jutranjih urah ustrezno posipal. Izvedenec je namreč ugotovil, da je bilo izvedeno posipanje (glede na način in čas posipanja) najbolj učinkovit in ustrezen ukrep ter da na dan prometne nezgode niso poznane posebne in neobičajne zimske vremenske razmere, ki bi zahtevale dodatno preventivno ukrepanje. Ravnanje prve toženke v konkretni zadevi, ko niso bile ugotovljene kakšne posebne okoliščine, ki bi vzdrževalki ceste narekovale povečano skrbnost pri odpravljanju ali preprečevanju poledice, tako ustreza merilom zahtevane skrajne skrbnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica mora v 15 dneh povrniti prvi toženki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 366,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata toženki tožnici solidarno plačati 11.042,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz I. točke izreka izpodbijane sodbe. Tožnici je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženk, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženkama naloži solidarno povrnitev tožničinih pravdnih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

3. Prva toženka v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo ter tožnici naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka prve toženke s pripadki. Druga toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica zoper toženki uveljavlja regresni zahtevek za povrnitev izplačane škode na podlagi škodnega dogodka – prometne nesreče, ki se je zgodila 24. 12. 2016 ob 16.00 uri na lokalni cesti med X. in Y. Izplačane zneske skupaj z zamudnimi obrestmi solidarno terja od prve toženke, ki je bila v času škodnega dogodka vzdrževalka javne ceste, in od druge toženke, pri kateri je imela prva toženka v času škodnega dogodka zavarovano odgovornost. Tožnica prvi toženki očita opustitev posutja ceste proti poledici in opustitev namestitve prometne signalizacije, ki bi opozarjala na možnost poledice. Toženki pa kot vzrok prometne nesreče navajata vozničino neprilagojeno hitrost. 6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - tožničina zavarovanka A. A. je z osebnim vozilom iz smeri Y. proti X. pripeljala do ostrega desnega nepreglednega ovinka, ko jo je začelo zanašati na levo smerno vozišče, pri čemer je trčila v dve vozili; - šlo je za lokalno cesto s sicer redkim do normalnim prometom, pri čemer je bil zaradi božičnega večera promet nekoliko povečan; - v času prometne nesreče je bil dan, vreme je bilo oblačno, vidljivost je bila dobra, temperatura je bila 0,7 stopinje Celzija; - sporni odsek ceste je bil ob 14.00 uri vlažen, v času prometne nesreče pa poledenel, pri čemer je bila poledica zgolj lokalna; - hitrost vožnje je bila omejena na 50 km/h, saj gre za naselje; - voznica je vozila s srednjo vrednostjo 49,8 km/h, pred trkom pa je hitrost zmanjšala na 40 do 45 km/h – vzrok za nesrečo je bila vozničina neprilagojena hitrost; - voznica je cesto in lokalne razmere dobro poznala, po cesti se je večkrat vozila, tudi k svojemu tedanjemu partnerju, ceste v zimskem obdobju ni prevozila prvič; - podizvajalec prve toženke je cesto v spornem obdobju posipaval s soljo proti poledici enkrat na dan, zjutraj med tretjo in peto uro; - podizvajalec prve toženke je 24. 12. 2016 cesto posipal med 3.30 in 4.00 zjutraj ter po prometni nesreči; - cestišče ni bilo prekomerno iztrošeno, ovinek je bil konstrukcijsko dobro izveden in ustrezen tudi za zimske razmere, razen, če te niso bile izredne; - koeficient trenja je bil na mestu zdrsa vozila 0,25, kar je nižje od običajnega (ob vlažnem cestišču je nekje med 0,5 in 0,7); - možno je, da je v spornem ovinku večkrat prihajalo do zdrsov vozil, vendar do njih ni prihajalo zaradi neprimernega ali neposutega cestišča; - prva toženka v zimskem obdobju pred prometno nesrečo ni bila obveščena o nobeni prometni nesreči, ki bi se zgodila na tem cestnem odseku; - policija je na sporni lokalni cesti v obdobju med 12. 12. 2016 in 24. 12. 2016 obravnavala le to prometno nesrečo; - prometna signalizacija, ki bi opozarjala na možnost poledice, ni bila postavljena; - po tem dogodku je bila izvedena preplastitev asfalta na ovinku, v katerem je prišlo do prometne nesreče, in postavljena prometna signalizacija, ki opozarja na poledico.

7. Prvi odstavek 29. člena Pravilnika o rednem vzdrževanju javnih cest, ki je veljal v času prometne nesreče, določa, da se v obdobjih, ko obstaja nevarnost nastanka poledice, izpostavljeni in prometno nevarni odseki cest posipajo zaradi preprečevanja poledice, pri čemer se mesta in način posipanja določijo glede na vremenske razmere, geografsko-klimatske razmere, lego, naklon in kategorijo ceste ter druge lokalne razmere. Drugi odstavek določa, da je treba na delih cest, kjer se poledica pogosto pojavlja, namestiti prometno signalizacijo.

8. Višje sodišče ugotavlja, da je upoštevajoč zgoraj navedene dejanske ugotovitve materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni podana krivdna odgovornost prve toženke. Drži, da je treba v obravnavani zadevi pri presoji prepričljivosti škodnega dogodka uporabiti najstrožje merilo – merilo skrajne skrbnosti, vendar to ne pomeni, da se od vzdrževalca ceste zahteva, da na vsakem delu ceste in v vsakem trenutku zagotovi ustrezno stanje vozišča. Od njega se zahteva le tisto, kar bi v okoliščinah posameznega primera moral in mogel storiti posebej skrben strokovnjak.1 Zahteve, ki zadostijo standardu skrajne skrbnosti, je treba ugotavljati od primera do primera ob upoštevanju konkretnih dejanskih okoliščin primera.

9. V skladu s sodno prakso so posebne okoliščine, ki vzdrževalcu ceste narekujejo povečano skrbnost pri odpravljanju ali preprečevanju poledice: okoliščine, ki kažejo na to, da je poledica tu pogostejša kot drugod (na primer senčna lega ceste, strm klanec in podobno), ali da se je ta odsek v preteklosti že izkazal za problematičnega z vidika prihajanja do prometnih nesreč zaradi poledice ali da so v času prometne nezgode obstajale posebej neugodne vremenske razmere ali da je vzdrževalca ceste že kdorkoli obvestil o poledici.2

10. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je vzdrževalka ceste ravnala s potrebno skrbnostjo. V obravnavanem primeru je šlo za lokalno cesto, podizvajalec prve toženke pa je posipavanje izvajal redno in je tudi na dan nezgode cesto v zgodnjih jutranjih urah ustrezno oziroma v zadostni meri posipal. Izpolnjevanje profesionalnih obveznosti vzdrževalke ceste je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi s pomočjo izvedenca za raziskave prometnih nezgod. Ta je ugotovil, da je bilo izvedeno posipanje s suho soljo ustrezen ukrep in da je glede na dnevne temperature količina posute soli za preventivno posipanje zadostovala, oziroma da na dan prometne nezgode niso poznane posebne in neobičajne zimske vremenske razmere, ki bi zahtevale dodatno preventivno ukrepanje. Pojasnil je, da prekomerno posipanje v razmerah, ko ne pada dež, ko ne sneži in ko ni splošne poledenitve (kot je bilo v konkretnem primeru), ne prispeva k zmanjšanju drsnosti vozišča. Nadalje je navedel, da je v konkretnem primeru lahko prišlo do lokalne poledice, če vozišče ni bilo posuto oziroma če se je koncentracija soli zmanjšala zaradi različnih razlogov. Pojasnil je, da je v zimskih voznih razmerah vedno možno, da lahko pride do lokalnih odstopanj razmer zaradi različnih razlogov, kot so zmanjšanje koncentracije soli zaradi prometa, temperatura, hladna tla in visoka relativna zračna vlažnost, ki vpliva na kondenz na vozišču. Kljub temu je zaključil, da je glede na konkretne vremenske razmere in povprečni promet enkrat dnevno preventivno posipanje zadostovalo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno navedlo, da četudi je bil sporni ovinek bolj nevaren od običajnega, je bilo posipanje ceste s strani prve toženke ustrezno in primerno. Pri tem se je utemeljeno sklicevalo na izvedenčevo oceno, da je bilo izvedeno posipanje (glede na način in čas posipanja) v konkretnih okoliščinah najbolj učinkovit in ustrezen ukrep. Navedeno ravnanje prve toženke v konkretni zadevi (enkratno posipanje v zgodnjih jutranjih urah), ko niso bile ugotovljene kakšne posebne okoliščine, ki bi vzdrževalki ceste narekovale povečano skrbnost pri odpravljanju ali preprečevanju poledice, tako ustreza merilom zahtevane skrajne skrbnosti.

11. Posebne okoliščine, ki bi prvi toženki narekovala dodatno posipanje, ne predstavlja _nekoliko_ povečan promet zaradi božičnega večera, glede na to, da gre za lokalno cesto s sicer redkim do normalnim prometom, ter glede na konkretne (neizredne) vremenske razmere. Prav tako takšne okoliščine ne predstavlja dejstvo, da je v spornem ovinku večkrat prihajalo do zdrsov vozil, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da do njih ni prihajalo zaradi neprimernega ali neposutega cestišča (navedlo je, da je povsem možno, da je do njih prihajalo zaradi višje hitrosti vozil od dovoljene). Poleg tega je bilo ugotovljeno, da prva toženka v zimskem obdobju pred prometno nesrečo ni bila obveščena o nobeni prometni nesreči, ki bi se zgodila na tem cestnem odseku. Tožnica pa tudi ni zatrjevala, da bi prva toženka prejela obvestilo o poledici. Prva toženka torej o morebitnih zdrsih vozil ni bila seznanjena.

12. Pravno neodločilne so pritožbene navedbe, da prva toženka v času obravnavane nesreče ni imela izdelanega izvedbenega programa zimske službe, saj slednja opustitev ni v vzročni zvezi z obravnavano prometno nezgodo. Prav tako so pravno neodločilne pritožbene navedbe, da prva toženka na prvem naroku za glavno obravnavo ni vedela, kateri podizvajalec je zadolžen za sporni odsek ceste. Nadalje je povsem nepomembno pritožničino sklicevanje na videoposnetek, ki prikazuje drsanje B. B. po vozišču, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil sporni odsek ceste v času prometne nezgode poledenel. 13. V zvezi z opustitvijo namestitve prometne signalizacije, ki bi opozarjala na možnost poledice, je sodišče prve stopnje navedlo, da ta ni v vzročni zvezi z obravnavano nesrečo. Navedeno je zaključilo na podlagi ugotovitve, da je voznica A. A. cesto in lokalne razmere dobro poznala, da se je po cesti večkrat vozila, tudi k svojemu tedanjemu partnerju, in da ceste v zimskem obdobju ni prevozila prvič. Prav tako je upoštevalo izvedenčeve ugotovitve, da je ovinek konstrukcijsko dobro izveden in ustrezen tudi za zimske razmere, razen če te niso izredne, kar pa v konkretnem primeru niso bile.

14. Ne glede na navedene ugotovitve sodišča prve stopnje višje sodišče ugotavlja, da ni podana že predpostavka protipravnosti ravnanja prve toženke. V konkretni zadevi namreč niso bile ugotovljene posebne okoliščine, ki bi vzdrževalki ceste narekovale povečano skrbnost v smislu namestitve prometne signalizacije. Pritožnica v zvezi s tem navaja, da je bilo z izpovedbami krajanov in dopisom občine izkazano, da je bilo na obravnavanem odseku ceste zlasti v zimskih razmerah veliko prometnih nesreč. Sodišče prve stopnje je sicer res dopustilo možnost, da je v spornem ovinku večkrat prihajalo do zdrsov vozil, vendar pa je navedlo tudi, da tožnica ni dokazala, da bi do njih prihajalo zaradi neprimernega ali neposutega cestišča, temveč, da je povsem mogoče, da je do njih prihajalo zaradi višje hitrosti vozil od dovoljene. Sodišče prve stopnje torej ni ugotovilo, da bi do prometnih nesreč prihajalo zaradi poledice. Pritožnica nadalje zatrjuje, da je izvedenec navedel, da bližina potoka vpliva na večjo količino kondenza in na več zmrzali, ter da bi bila postavitev prometnega znaka, ki bi opozarjala na možnost zdrsa v zimskih razmerah, pred spornim ovinkom primerna, pri čemer naj bi bil znak kasneje tudi postavljen. Višje sodišče pojasnjuje, da dejstvo, da je v bližini ceste potok, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin) ne narekuje postavitve prometne signalizacije. Izvedenec je namreč ugotovil, da konkretna cesta (ovinek) predstavlja lokalno cesto, je konstrukcijsko dobro izvedena za normalne razmere tudi v zimskem času (če le kakšni izredni dejavniki ne poslabšajo preveč drsnosti), ni prekomerno iztrošena, ima enakomeren krožni lok z dovolj velikim radijem, ki v letnih razmerah (fizikalno teoretično) omogoča hitrost vožnje tudi nekoliko nad 85 km/h, pri čemer je hitrost vožnje zaradi naselja omejena na 50 km/h, ima le rahel nagib, je dovolj široka in dobro pregledna.3 Glede na ugotovljene značilnosti ceste zgolj okoliščina, da je v bližini te ceste potok, še ne kaže na to, da se poledica tu pogosto pojavlja oziroma da je poledica tu pogostejša kot drugod. Tudi izvedenec je v izpovedbi navedel, _da so na vsaki cesti kakšna zaledna področja_, na katera vpliva na primer bližina potoka. Pojasnil je, da je tam na cesti več kondenza in posledično lahko tudi več zmrzali ter da če na cesti ni prevelike količine vlage, je kljub prisotnosti več kondenza cesta še lahko ustrezna. Glede izpovedbe izvedenca, da bi bilo primerno, da bi bila pred ovinkom, v katerem je prišlo do prometne nesreče, postavljena prometna signalizacija, da sedaj tudi je postavljena ter da je postavitev signalizacije tam, kjer se razmere lahko hipoma spremenijo, vedno primerna, višje sodišče pojasnjuje, da je takšna izjava za presojo v konkretni zadevi presplošna. Izvedenec se namreč ni konkretno opredelil do primernosti postavitve prometne signalizacije v smislu, da bi bila ta že pred nesrečo potrebna glede na takratne okoliščine (ni torej navedel niti, da bi se poledica pred nastankom nesreče na tem cestnem odseku pogosto pojavljala, niti iz katerih okoliščin naj bi to izhajalo). Navedeno izjavo (torej, da bi bila postavitev prometne signalizacije primerna) je lahko podal ravno zaradi nastanka te prometne nesreče. Dejstvo, da je bila takšna prometna signalizacija kasneje postavljena, pa na presojo skrajne skrbnosti prve toženke v času pred nesrečo ne vpliva, saj je bila lahko postavljena ravno zaradi te prometne nesreče ali razlogov, ki so nastali po njej.

15. V konkretni zadevi ni bilo ugotovljeno, da bi poledica pred nesrečo na tem cestnem odseku pogosto nastajala, kot to določa drugi odstavek 29. člena Pravilnika o rednem vzdrževanju javnih cest. Tudi če je bilo temu tako, pa je pravno odločilno, da prvi toženki to dejstvo ni bilo spoznavno. Prva toženka namreč v zimskem obdobju pred prometno nesrečo ni bila obveščena o nobeni prometni nesreči, ki bi se zgodila na tem cestnem odseku, oziroma o poledici (ni bila seznanjena z morebitnimi zdrsi vozil), prav tako pa tudi policija na tej lokalni cesti v obdobju med 12. 12. 2016 in 24. 12. 2016 ni obravnavala nobene druge prometne nesreče. Zgolj dejstvo, da je v bližini ceste potok, samo po sebi še ne pomeni, da se poledica tu pogosteje pojavlja, oziroma (kot že pojasnjeno) ob odsotnosti drugih posebnih okoliščin ne kaže na to, da je poledica tu pogostejša kot drugod. Pritožničina navedba, da je prva toženka strokovnjak, ki mora znati prepoznati nevaren odsek ceste in storiti vse, da do zdrsov zaradi spolzke ceste ne bi prišlo, ne pomeni, da bi morala prva toženka v vsakem primeru vedeti za morebitno pogostost nastanka poledice. Če je namreč o tem nihče ne obvesti in na to tudi ne kažejo nobene druge posebne okoliščine, ji ni mogoče očitati, da bi zanjo morala vedeti in ustrezno ukrepati v skladu z drugim odstavkom 29. člena Pravilnika o rednem vzdrževanju javnih cest (postaviti prometno signalizacijo, ki bi opozarjala na pogostost poledice).

16. Zadeva II Ips 230/2003, na katero se sklicuje pritožnica, z obravnavano zadevo ni primerljiva. V tisti zadevi se je namreč nesreča zgodila zaradi padca motorista preko vdolbine na cesti, pri čemer je sodišče ugotovilo, da je vzdrževalka ceste kršila strogo profesionalno skrbnost, ker ni zakrpala vdrtih delov ali poskrbela vsaj za zavarovanje poškodovanih delov ceste, kot so to določali zakonski in podzakonski predpisi. V tej zadevi pa je šlo za zdrs vozila zaradi lokalne poledice, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je vzdrževalka ceste sporni odsek na dan nezgode ustrezno preventivno posipala proti poledici, prav tako pa ni bilo ugotovljenih posebnih vremenskih ali drugih okoliščin, ki bi narekovale dodatno ukrepanje v smislu ponovnega posipanja ceste.

17. Ker je višje sodišče ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 353. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

18. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa povrniti prvi toženki njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 500 točk (1. točka tar. št. 22 OT) in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 366,00 EUR. To obveznost je dolžna tožnica izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. člen ZPP).

1 Prim. sodni odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 353/2009 z dne 23. 8. 2012, točko 8 obrazložitve, in II Ips 51/2007 z dne 11. 6. 2009, točko 10 obrazložitve. 2 Glej sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg III Cp 1013/2015 z dne 13. 5. 2015, točko 12 obrazložitve, in I Cpg 692/2013 z dne 11. 11. 2014, točko 8 obrazložitve. 3 Ugotovitve izvedenca na str. 2 izvedenskega mnenja (red. št. 67).