Jedro

Načelo uspeha v postopku je treba upoštevati tako, da se v primeru skrčitve tožbenega zahtevka posebej ugotovi uspeh strank za čas postopka do skrčitve in posebej za čas po skrčitvi tožbenega zahtevka, kar bistveno vpliva na odmero stroškov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. tč. izreka spremeni tako, da se stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znižajo od 76.660,00 SIT na 61.467,90 SIT.

V preostalem se pritožba zavrne in se nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 2.385,37 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača odpravnino v znesku 306.813,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.11.1998 do plačila (1. tč. izreka), mu obračuna bruto regres za letni dopust za leto 1998 v znesku 102.000,00 SIT ter mu po odvodu prispevkov (pravilno akontacije dohodnine) izplača neto znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1998 dalje do plačila (2. tč.izreka) ter mu povrne stroške postopka v znesku 76.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (3. tč. izreka).

Zoper takšno sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002), pritožuje tožena stranka. Navaja, da sta stranki v zvezi z individualnim delovnim sporom o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičene odsotnosti z dela sklenili izvensodno poravnavo. Ta poravnava se sedaj zlorablja s trditvijo, da tožniku na njeni podlagi pripadajo še druge pravice. Nepravilno je stališče, da naj bi tožena stranka izrecno pripoznala, da ni prišlo do prekinitve delovenga razmerja tožnika pri njej. V poravnavi je le zapis, da se stranki dogovorita, da prejšnji sklepi o prenehanju delovnega razmerja ne veljajo, kar pa se tiče pripoznave in vpisa delovne dobe pa je bilo izrecno dogovorjeno, da sta izvzeti obdobji od 1.3.1996 do 14.7.1997 in od 22.9.1997 do 28.2.1998. Poravnava je bila namenjena temu, da se sporno razmerje z medsebojnim popuščanjem dokončno uredi, česar pa sodišče prve stopnje ni razumelo ali pa noče razumeti. Tožena stranka ni dokazovala, da bi pri sklenitvi poravnave prišlo do napake volje, saj je poravnava za toženo stranko dovolj jasna. Tožena stranka je predlagala le zaslišanje direktorice tožene stranke Marte Sladič, ki je podpisala poravnavo in odvetnika P. C., ki je kot tožnikov pooblaščenec sodeloval pri njeni sklenitvi. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo tega dokaznega predloga toženi stranki preprečilo dokazovanje in razlago vsebine dogovora in poravnave, kar pomeni kršitev ustavne pravice dokazovanja in pravice izvedbe dokazov, obenem pa gre tudi za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Iz vpisov v delovni knjižici tožnika je očitno, da tožnik v obdobju, ki ga je prvostopenjsko sodišče upoštevalo kot delovno dobo pri toženi stranki, v resnici ni bil v delovnem razmerju pri njej. Absurdno naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje, da si je tožnik kot skrben gospodar uredil svoj status z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu oz. s samozaposlitvijo. V resnici naj bi se tožnik zavedal, da je storil hudo napako, ki ga lahko stane delovno razmerje, tožena stranka pa je z njim izvensodno poravnavo sklenila izključno iz socialnih razlogov in zaradi ljubega miru. Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov je sodišče prve stopnje zmotno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Očitno neenakopravno obravnavanje tožene stranke se vidi tudi pri odločitvi o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo celotne stroške, čeprav z 20 % zahtevka ni uspel. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje spremenjenemu senatu prvostopenjskega sodišča. Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je sodišče prve stopnje toženi stranki onemogočilo dokazovanje vsebine izvensodne poravnave, s čimer naj bi bila kršena njena ustavna pravica, tožena stranka smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP oz. 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 285. čl. ZPP. Ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če sodišče ni izvede posameznega predlaganega dokaza. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo neizvedene dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne. Sicer pa je tožena stranka zaslišanje odvetnika P. C. predlagala le iz previdnosti. Z izvensodno poravnavo sta se stranki sporazumeli in kot nesporno priznavali, da tožniku na podlagi ugotovitvenega sklepa z dne 20.10.1995, potrjenega s sklepom delavskega sveta z dne 22.1.1996, delovno razmerje ni prenehalo in mu še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja ter da se tožnik poziva na delo oz. da je že bil pozvan nazaj na delo. Z izvensodno poravnavo z ničemer ni bilo urejeno vprašanje prenehanja delovnega razmerja tožnika zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu, čeprav je očitno, da sta se stranki že takrat dogovorili, da tožnik dejansko ne bo prišel nazaj na delo k toženi stranki in da mu bo razmerje pri toženi stranki prenehalo kot trajno presežnemu delavcu. Tožniku je bila 1.3.1998 izdana odločba o trajnem presežku in na njeni podlagi mu je 30.10.1998 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Tudi, če je tožena stranka s poravnavo želela doseči, da se v celoti uredi vprašanje delovnega razmerja tožnika pri njej, vključno s prenehanjem delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po tožnikovem delu in s tem, da se tožnik odpove odpravnini, ki gre trajno presežnim delavcem, tega v izvensodno poravnavo stranki nista zapisali. Ob že večkrat izraženem stališču pritožbenega sodišča, da se delavec sicer lahko odpove odpravnini, ki gre trajno presežnim delavcem, da pa mora biti takšna njegova izjava volje nedvoumna in pisna, morebitno drugačno dogovarjanje v fazi priprave izvensodne poravnave ne more biti odločilno dejstvo. Zaradi navedenega opustitev izvedbe dokaza z zaslišanjem direktorice tožene stranke in eventualno priče P. C. ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Tožena stranka s pritožbo uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja glede vsebine izvensodne poravnave. Zaradi opustitve dokaza z zaslišanjem direktorice tožene stranke in priče P. C. dejansko stanje glede odločilnih dejstev ni ostalo zmotno oz. nepopolno ugotovljeno, kakor je to že razloženo zgoraj. Iz izvensodne poravnave povsem nedvomno izhaja, da sta stranki z njo odpravili učinke ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela, kakor tudi drugostopenjskega sklepa delavskega sveta tožene stranke, saj sta ugotovili, da tožniku na podlagi teh sklepov delovno razmerje ni prenehalo ter mu še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja ter da se tožnik poziva nazaj na delo oz. da je že bil pozvan. V kolikor bi tožena stranka hkrati hotela urediti tudi vprašanje prenehaja delovnega razmerja iz drugega naslova ter se pri tem s tožnikom dogovoriti, da se ta odpove pravici do odpravnine, bi to morala izrecno urediti v tej izvensodni poravnavi ali pa v kakšnem drugem skupnem aktu, česar pa ni storila. Zaradi navedenega se tožena stranka sedaj ne more sklicevati na to, da sta stranki z izvensodno poravnavo uredili vsa svoja razmerja, zaradi česar tožnik od tožene stranke ne more zahtevati ničesar več. Tožnik odpravnine, ki gre trajno presežnim delavcem, od tožene stranke ne zahteva na podlagi izvensodne poravnave, temveč na podlagi posebej izdane odločbe o trajnem presežku.

Pritožba izpodbija celotno prvostopenjsko sodbo, čeprav v razlogih ne navaja, zakaj naj bi bila zmotna odločitev o plačilu regresa za letni dopust za leto 1998. V kolikor tožena stranka tudi glede tega dela tožbenega zahtevka meni, da je že zajet v izvensodni poravnavi, ki je bila sklenjena v zvezi z nekim drugim individualnim delovnim sporom, potem mora pritožbeno sodišče ugotoviti, da iz izvensodne poravnave kaj takšnega ne izhaja.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku na podlagi 3. odst. 36. f čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) dosodilo odpravnino, ki gre trajno presežnim delavcem v višini polovice njegove povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela pri toženi stranki. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je kot delovno dobo tožnika pri toženi stranki potrebno upoštevati tudi čas, ko si je tožnik po prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičene odsotnosti uredil prostovoljno zavarovanje (1.3.1996 do 4.5.1997 in 22.9.1997 do 28.2.1998) oz. ko je bil zaposlen pri samostojnem podjetniku Sašu Hrovatu (5.5.1997 do 14.7.1997). S sklenjeno izvensodno poravnavo, sta se stranki glede delovnega razmerja dogovorili enako, kot bi odločilo sodišče, če bi tožnik v individualnem delovnem sporu uspel z zahtevkom za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičene odsotnosti z dela. Tudi v takšnem primeru bi sodišče tožniku delovno razmerje priznalo samo za obdobje, ko ni bil zaposlen drugje, enako kot sta stranki storili v II. tč. izvensodne poravnave. Vendar pa bi sodišče v vsakem primeru moralo šteti, da je pri tožniku podana kontinuiteta delovnega razmerja, saj je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja nezakonit, tožnik je z reintegracijskem zahtevkom uspel, s tem da se je vmes zaposlil drugje, pa je dejansko zmanjševal škodo, ki nastaja tudi nasprotni stranki, kakor je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje višino odpravnine pravilno odmerilo tako, da je upoštevalo, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju 11 let in da od te delovne dobe ni odštela 1 leta 9 mesecev in 20 dni, ko se je tožnik kot samoplačnik uredil prostovoljno zavarovanje oz. je bil zaposlen pri drugem delodajalcu.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo vtoževani regres za letni dopust za leto 1998. Iz že navedenih razlogov je potrebno šteti, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni bilo prekinjeno, zaradi česar je imel pravico do izrabe letnega dopusta za leto 1998 in s tem v skladu z 1. odst. 1. tč. 51. čl. SKPgd tudi pravico do regresa za letni dopust. Regres za letni dopust je bil tožniku dosojen v višini, kakršno določa 3. tč. tarifne priloge k SKPgd.

Pač pa se tožena stranka utemeljeno pritožuje glede odmere stroškov postopka. Tožnik je sicer uspel s celotnim na naroku za glavno obravnavo skrčenim tožbenim zahtevkom, kar pomeni, da je po skrčitvi tožbenega zahtevka upravičen do povrnitve vseh utemeljeno priglašenih stroškov. Pred skrčitvijo tožbenega zahtevka pa tožnikov uspeh znaša 82,44 %, saj je vtoževal plačilo zneska 495.855,00 SIT, dosojen pa mu je bil znesek 408.813,00 SIT. Navedeno pomeni, da je stroške postopka potrebno odmeriti posebej za čas do skrčitve tožbenega zahtevka in posebej za čas po skrčitvi.

V prvi fazi postopka, to je do skrčitve tožbenega zahtevka, je tožnik utemeljeno priglasil nagrado pooblaščencu za vložitev tožbe v višini 300 točk, kar ob vrednosti točke 100,00 SIT znaša 30.000,00 SIT, materialne stroški v višini 750,00 SIT in takso za sodbo v višini 12.000,00 SIT. Celotni utemeljeno priglašeni stroški postopka tožnika v tej fazi tako znašajo 42.750,00 SIT. Tožnik je uspel z 82,44 % zahtevka, zato je upravičen do tolikšnega dela utemeljeno priglašenih stroškov postopka, kar znaša 35.243,10 SIT.

V prvi fazi postopka uspeh tožene stranke znaša 17,56 %, kar pomeni, da je tožena stranka upravičena do povrnitve takšnega dela utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Za odgovor na tožbo je tožena stranka utemeljeno priglasila nagrado pooblaščencu v višini 300 točk, kar ob vrednosti točke 100,00 SIT znaša 30.000,00 SIT, k temu je potrebno prišteti še 20 % DDV v višini 6.000,00 SIT in takso za odgovor na tožbo v višini 6.000,00 SIT. Celotno utemeljeni priglašeni stroški tožene stranke v tej fazi postopka tako znašajo 42.000,00 SIT, tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 17,56 % tega zneska, kar znaša 7.375,20 SIT.

V drugi fazi postopka je tožnik uspel s celotnim skrčenim tožbenim zahtevkom, zato je do povrnitve storškov postopka te druge faze upravičen le tožnik, ne pa tudi tožena stranka. Za zastopanje na naroku za glavno obravnavo je tožnik utemeljeno priglasil nagrado v višini 200 točk (150 točk za zastopanje, 50 točk za porabljeni čas med zastopanjem na naroku) oz. 20.000,00 SIT, k temu pa je potrebno prišteti še takso za sodbo v višini 13.600,00 SIT, skupaj torej 33.600,00 SIT.

Celotni stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, tako znašajo 68.843,10 SIT, po pobotanju s stroški, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki v višini 7.375,20 SIT, je tožena stranka tožniku še vedno dolžna povrniti stroške postopka v višini 61.467,90 SIT.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč. 1. odst. 358. čl. ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških postopka spremenilo tako, da je stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znižalo na znesek 61.467,90 SIT. V preostalem pa je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je izpodbijala celotno prvostopenjsko sodbo, kar pomeni, da je njen uspeh v pritožbenem postopku potrebno ugotavljati tako, da se kot osnovo vzame seštevek dosojene odpravnine, regresa in stroškov postopka. Tožniku dosojeni stroški so bili znižani za 15.132,10 SIT, kar pomeni, da je uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku 3,11 %. Za pritožbo je tožena stranka utemeljeno priglasila nagrado pooblaščencu v višini 375 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša 41.250,00 SIT, k temu je potrebno prišteti še 20 % DDV v višini 8.250,00 SIT in takso za pritožbo v višini 27.200,00 SIT, skupaj torej 76.700,00 SIT. Tožena stranka je upravičena do povrnitve 3,11 % utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov, kar znaša 2.385,37 SIT, kolikor ji je pritožbeno sodišče tudi dosodilo.