Jedro

Izjave, ki jih dajo policiji občani, niso nedovoljen dokaz, saj so pridobljene zakonito, skladno z zakonskimi pooblastili policije, in jih zato tudi ni treba iz spisa izločiti (razen v primerih, navedenih v drugem odstavku 83. člena ZKP).

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojeni R. Č. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojenega R. Č. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora in štiri leta preizkusne dobe. Sodišče je obsojencu naložilo tudi plačilo sodne takse, oškodovanca pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zagovorniki iz odvetniške družbe D. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti očitanega kaznivega dejanja oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odloči, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun. Zagovorniki iz odvetniške družbe Č. pa predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi.

3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da nista utemeljeni, zato predlaga njuno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki niso podali izjave.

B.

5. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z vsebinsko enakimi navedbami. Navajajo, da se sodba prvostopenjskega sodišča ne bi smela opirati na prepoznavo obsojenca v predkazenskem postopku, ki ni bila opravljena v skladu z zakonom. Prepoznava osumljenca ni navedena med nujnimi preiskovalnimi dejanji, ki jih sme opraviti policija sama na podlagi 164. člena ZKP. Vložniki se ne strinjajo s stališčem drugostopenjskega sodišča, da gre pri tem za obvestilo policiji po drugem odstavku 148. člena ZKP. Zagovorniki iz odvetniške družbe D. menijo, da sicer ne gre za dokaz, ki bi ga moralo sodišče izločiti iz spisa, vendar pa se sodba nanj ne bi smela opirati, zagovorniki iz odvetniške družbe Č. pa menijo, da gre za nedovoljeno prepoznavo in s tem za tako imenovano absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Nepravilno izvedena prepoznava oseb po fotografijah v fazi zbiranja obvestil lahko vpliva na verodostojnost pričevanja osebe, ki je opravila tako prepoznavo. Prepoznava je bila izvedena tudi v nasprotju s tedaj veljavnim Zakonom o policiji, saj so bile fotografije hranjene v nasprotju s takrat veljavnima 63. in 64. členom Zakona o policiji oziroma bi morale biti fotografije uničene, če je bil obdolženec fotografiran kot mladoletnik oziroma mlajši polnoletnik. Zaradi takega načina zbiranja obvestil je oškodovanec v nadaljevanju predkazenskega postopka lahko trdil, da gre v primeru obdolženca za isto osebo, ki naj bi storila kaznivo dejanje. Napačno zbiranje obvestil je privedlo do neverodostojnih dokazov v nadaljevanju postopka, na take dokaze pa je sodišče po stališču vložnikov nezakonito oprlo svojo odločitev. Oškodovanec je policiji že leta 2002 predočil, da bi E. B. lahko bila domnevno neznana M. R, vendar tega dejstva policija ni preiskala, čeprav gre za ključno osebo obravnavanega postopka.

6. S takimi navedbami vložniki ne morejo uspeti. Vrhovno sodišče je v več sodbah (na primer I Ips 201/99 z dne 20. 6. 2002, I Ips 65/2005 z dne 18. 1. 2007, I Ips 424/2008 z dne 15. 1. 2009) presodilo, da se sodba na izjave, ki jih dajo policiji občani, ko zbira obvestila v skladu s pooblastili iz drugega in tretjega odstavka 148. člena ZKP, ne sme opreti, ker ne gre za procesno veljavne dokaze (izraz dokaz je tu uporabljen pogojno, saj v tej fazi postopka še ne gre za dokaze v strogem pomenu besede). Te izjave pa niso nedovoljen dokaz, saj so pridobljene zakonito, skladno z zakonskimi pooblastili policije in jih zato tudi ni potrebno iz spisa izločiti (razen v primerih, navedenih v drugem odstavku 83. člena ZKP). Zato v procesni situaciji, kot je obravnavana, na tej podlagi tudi ni mogoče uspešno uveljavljati bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, da se sodba opira na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati. Nadalje je Vrhovno sodišče obrazložilo, da velja podobno stališče v teoriji in sodni praksi (na primer sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 34/2004 z dne 20. 1. 2005 in I Ips 201/2006 z dne 31. 8. 2006) tudi glede dokazne vrednosti prepoznave po fotografijah na policiji. Izjava, ki jo v zvezi s takšno prepoznavo daje oseba, ki opravlja prepoznavo (po svoji naravi predstavlja obvestilo policiji po drugem odstavku 148. člena ZKP) ter zapisnik o prepoznavi na podlagi fotografij, ki ga sestavi policija, so dokazi v spoznavnem, ne pa tudi v procesno formalnem smislu. Tudi na takšne dokaze se sodba sodišča oziroma odločba o glavni stvari ne sme opirati, niso pa to dokazi, za katere bi veljalo eksluzijsko pravilo in ki bi jih moralo sodišče iz spisov izločiti, saj so tudi ti dokazi pridobljeni zakonito.

7. Ni se mogoče strinjati z zahtevama, da se izpodbijana pravnomočna soba opira (le) na zapisnik oziroma uradni zaznamek o postopku prepoznavanja osebe po fotografijah. Prvostopenjsko sodišče namreč na podlagi oškodovančeve izpovedbe zaključuje, da je oškodovanec obsojenca prepoznal po glasu, ko je prejel telefonski klic zaradi podaljšanja najema vozila, da se mu je obsojenec zdel že od samega začetka od nekod znan, da ga je videl v vulkanizerski delavnici pri A., kar je obsojenec tudi potrdil, saj je tam pomagal pri zlaganju gum. Oškodovanec je obsojenca tudi večkrat videl in vsakokrat poklical kriminalista, ki pa mu je naročil, naj z obsojencem ne komunicira. Oškodovančevo trditev, da obsojenca od nekod pozna, je potrdila tudi priča M. M. Zato zahtevi na tej podlagi ne moreta uspešno uveljavljati bistvene kršitve določb kazenskega postopka oziroma vpliva ugotovljene procesne kršitve na zakonitost sodbe. V pravnomočni sodbi je navedena zadostna in zanesljiva dokazna podlaga za izrek obsodilne sodbe tudi brez upoštevanja že omenjenega obvestila policiji, na katero se sodba ne sme opreti.

8. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008, ob razlagi določbe prvega odstavka 424. člena ZKP, obširno pojasnilo, da mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je torej pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Vložniki v zahtevah navajajo, da je policija nezakonito hranila obsojenčevo fotografijo, pri tem pa ne pojasnijo, koliko je bil obsojenec star, ko je bi policija pridobila njegovo fotografijo, v skladu s katerim Zakonom o policiji bi morale biti njegove fotografije uničene (iz nedoločne navedbe o „takrat veljavnem“ zakonu pač ni mogoče ugotoviti, kateri Zakon o policiji imata zahtevi v mislih), Vrhovno sodišče pa po uradni dolžnosti ne preverja, ali je bil obsojenec fotografiran kot mladoletnik ali mlajši polnoletnik. Glede na povedano Vrhovno sodišče teh zatrjevanih kršitev ni moglo presoditi.

9. Obsojenčevi zagovorniki ne morejo uspeti z navedbami, da direktni naklep in goljufivi namen pri obsojencu nista ugotovljena in dokazana, da je oseba z imenom E. B. ključna za obravnavano zadevo, saj bi bilo mogoče z njenim zaslišanjem razjasniti vse podrobnosti in odpraviti mnoga neskladja in nelogičnosti (- pri čemer vložniki niti ne pojasnijo, za kakšna neskladja in nelogičnosti naj bi šlo), da je sodišče nekritično sledilo oškodovančevi izpovedbi, ki jo tudi podrobno analizirajo in ocenjujejo kot neresnično in prilagojeno za potrebe uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka, ter da je sodišče obsojencu glede na njegovo redno zaposlitev, dokončano srednjo strokovno izobrazbo in nekaznovanost določilo previsoko kazen in predolgo preizkusno dobo. S takimi navedbami namreč podajajo lastno videnje obravnavane zadeve in uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Za nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja gre tudi pri navedbah zagovornikov iz odvetniške pisarne Č., s katerimi ocenjujejo dokaze, katerih naj ne bi bilo dovolj za obsodbo obsojenca. Okoliščina, da je obsojenec opravljal delo za družbo M., na kateri naj bi temeljil zaključek sodišča o izpolnjenosti zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja in katero naj bi sodišče napačno razumelo ali pa v celoti prezrlo, za obravnavno zadevo ne predstavlja odločilnega dejstva, prav tako ne gre za odločilno dejstvo pri vprašanju, ali je bil obsojenec pogodbeni delavec te družbe. Zato Vrhovno sodišče ni ugotovilo uveljavljane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

10. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

11. Po podatkih prvostopenjske sodbe je obsojenec pridobil srednjo strokovno izobrazbo, je zaposlen ter nima preživninskih obveznosti. Zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.