Jedro

Sodobna sodna praksa oži doseg objektivne odgovornosti predvsem na stvari ali dejavnosti, ki same po sebi, manj pa glede na določene okoliščine, pomenijo povečano nevarnost. Mokra in spolzka keramična tla ne predstavljajo nevarne stvari. Kadar stvar, ki sicer ni nevarna (suha tla), postane nevarna zaradi določenih okoliščin (mokra in spolzka tla), je treba ugotoviti, ali je podana krivdna odgovornost za nastop teh okoliščin.

Madež ni bil opazen, zato toženkinim zaposlenim ni mogoče očitati, da ga niso predhodno zaznali in pobrisali. Prav tako pritožnica z izseki izpovedi prič ne more izpodbiti dokazne ocene o ustrezni organizaciji čistilne službe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je v roku 15 dni dolžna toženki povrniti 466,65 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo odškodnine v višini 18.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2017 dalje.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Uvodoma vztraja pri stališču, da mokra in spolzka tla predstavljajo nevarno stvar, zato za škodo zaradi večje nevarnosti zdrsev in padcev odgovarja toženka po načelu objektivne odškodninske odgovornosti.

Tudi sicer je toženka ravnala v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Sodišče bi moralo pri presoji pravil o trditvenem in dokaznem bremenu izhajati iz razumnih in ne prestrogih zahtev. Dogodek se je zgodil že 5. 8. 2015, prva obravnava pa je bila v letu 2021, zato je zaradi časovne distance nemogoče zaključiti, da bi se priče padca natančno spominjale. Poročilo o nezgodi ji je bilo vročeno šele med postopkom. Izpostaviti je treba, da madež ni bil opazen in ne označen. Po padcu ji osebje ni priskočilo na pomoč, temveč so ji pomagali drugi kupci. Šele naknadno je k njej pristopil vodja varnostnikov A. A. in ji ponudil pomoč. Sestavil je tudi zapisnik, a ji ga kljub več prošnjam pri toženki niso izročili. Zapisnik bi ji omogočil, da bi se bolje pozanimala o okoliščinah spornega dogodka. Med postopkom se je nakazala možnost pridobitve videoposnetka, zato se poraja dvom, da skuša toženka prilagoditi dejansko stanje sebi v prid. Sodišče pri sprejemanju dokazne ocene ni sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, temveč je dokaze povzelo enostransko v korist toženke, s tem pa je kršilo 22. člen Ustave. Priča B. B. se dogodka ni spomnila, povedala je, da imajo veliko dela in je madež opazila šele, ko je gospa imela nesrečo. Priča C. C. je potrdil, da stranki zapisnika praviloma niso dali. Izpovedal je, da so se padci dogajali, če madeži niso bili vidni, in da se ne spomni pisnih navodil za ukrepanje. Tudi priča D. D. se dogodka ni dobro spomnila, A. A. pa je izpostavil, da je bilo takih dogodkov veliko in da morda obstaja videoposnetek. Sodišče bi zato moralo zahtevku ugoditi, saj toženka ni dokazala, da bi bili zaposleni dolžni opazovati ter opozoriti na razlitje in da bi bil vzpostavljen ustrezen sistem nadzora.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je 5. 8. 2015 padla v trgovini X pri oddelku toploteke na neopaznem spolzkem madežu ter si poškodovala levo ramo. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zavrnilo, ker je ugotovilo, da niso podani pogoji za toženkino objektivno odgovornost, tožnica pa tudi ni izkazala toženkine opustitve dolžne skrbnosti pri vzdrževanju tal in preprečitvi nezgode.

6. V našem pravu je objektivna odškodninska odgovornost izjema, ki jo je treba tolmačiti restriktivno. Sodobna sodna praksa oži doseg objektivne odgovornosti predvsem na stvari ali dejavnosti, ki same po sebi, manj pa glede na določene okoliščine, pomenijo povečano nevarnost. Pravilen je zaključek sodišča, da mokra in spolzka keramična tla ne predstavljajo nevarne stvari. Kadar stvar, ki sicer ni nevarna (suha tla), postane nevarna zaradi določenih okoliščin (mokra in spolzka tla), je treba ugotoviti, ali je podana krivdna odgovornost za nastop teh okoliščin1. 7. Sodišče prve stopnje je ocenilo vse izvedene dokaze, brez favoriziranja posamezne stranke, skladno z določilom 8. člena ZPP, ter se opredelilo do vseh pravno relevantnih trditev. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek kršitve 8. člena ZPP in ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

8. Sodišče je v celoti sledilo tožnici, da je padla na mokrih in spolzkih tleh, a je ocenilo, da toženki za nastop teh okoliščin ni mogoče pripisati krivdnega ravnanja. Tožnica (tudi v pritožbi) vztraja, da madež ni bil opazen. Zato toženkinim zaposlenim ni mogoče očitati, da ga niso predhodno zaznali in pobrisali. Prav tako pritožnica z izseki izpovedi prič ne more izpodbiti dokazne ocene o ustrezni organizaciji čistilne službe, kot jo je sodišče sprejelo v 12. točki sodbe. Da so zaposleni imeli pisna navodila za pazljivo spremljanje in ukrepanje pri vzdrževanju tal, je nadalje razvidno iz predloženega priročnika za zaposlene. Izpoved priče C. C., ki se pisnih navodil ni spominjal, nasprotnega ne izkazuje.

9. Nebistvene so pritožbene trditve, da tožnici pred pravdo ni bil izročen zapisnik o nezgodi in da ji zaposleni niso takoj priskočili na pomoč. Tožnica namreč ne pojasni, kako naj bi ti dejstvi vplivali na vprašanje toženkine krivdne odgovornosti. Poleg tega je toženka zapisnik v tem postopku predložila in okoliščine samega padca, ki iz njega izhajajo, niso sporne. Toženki tudi ni mogoče očitati odklonitve pomoči, saj so njeni zaposleni reagirali ter poklicali varnostno službo, ki je tožnici nudila pomoč in dogodek popisala. Poskrbljeno je bilo tudi za takojšnje čiščenje madeža. Zgolj pavšalne navedbe tožnice o okoliščinah padca in vzroku za padec, brez konkretnih trditev o neskrbnem ravnanju toženke, pa ne glede na oddaljenost dogodka za ugotovitev temelja odškodninske odgovornosti ne zadostujejo2. 10. Pritožbeno sodišče je po povedanem pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP). Ti znašajo 466,65 EUR (625 odv. točk oz. 375 EUR, povečano za 2 % materialne stroške in DDV), kar je toženka dolžna plačati v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Primerjaj odločbe: VSL II Cp2999/2013, VSL II Cp 1603/2018, VSL 2328/2017, II Cp 3674/2012 in številne druge. 2 Zadeva je neprimerljiva z v pritožbi izpostavljeno odločbo VS RS II Ips 32/2012, ki obravnava položaj dokazne stiske pacienta glede dostopa do informacij o izvedenem zdravstvenem posegu, zaradi česar ne more podati konkretiziranih trditev o nestrokovnem ravnanju pri izvajanju operativnega posega.